Polet.si - Miran Bratkovič in Ivo Oman: … dežuje … in še dežuje
Pokrajina v Južni Ameriki, v kateri se človekovo bivanje še ne pozna preveč, je raj. Kontrastno podnebje med dežjem in soncem, vetrom in zatišjem, ledeniki in stepo, jagodami in lišaji je v težko doseženem naravnem ravnotežju zaradi bližine dveh oceanov. Hitre spremembe podnebja so preprečile prenaselitev pokrajine. Španci, ki so prevzeli vsa ta južna območja, so se osredotočali predvsem na velika mesta in plovne poti, tako da je Patagonija vse do odkritja turističnih poslovnežev ostala nedotaknjena.
Naravna kulisa Torresov, Cuernosov, Cerro Torreja in Fitz Roya, ki so nastali s spremembami v zemljini skorji, se močno razlikuje od naših Alp. Dokaj ravna podnožja vrhov so kot mamilo za pohodnika. Med suhimi travami in zelenimi, kot bonsaj velikimi bukvami so poti enostavne in lahke za hojo. Velika posebnost strmih patagonskih vrhov je njihova kontrastna obarvanost posameznih delov zgradbe. Torresi kot falusi in Cuernosi kot korneti sladoleda so paša za oči. Le ob lepem vremenu, ki pa ni prav pogosto, se popotniku prikažejo kot nagrada. Za Patagonijo velja, da dež pada vodoravno, včasih pa ga močan veter dvigne z gladine jezera in ga spusti med vrtinčenjem.
Pohodniški užitki se kažejo po prepotenem hrbtu, klecajočem kolenu, žejnih ustih, lačnem želodcu in kakšnem žulju. Ni lepšega kot priti z večurne poti in imeti v nahrbtniku še en komplet, da se preoblečeš, in kuhinjo, v kateri je kaj toplega. V Patagoniji je tega ravno prav. Civilizacija in turistična industrija je še nista pokvarili.
Popotniški cilji niso vsem skupni. Prva želja po osvojitvi vrha je v Patagoniji dosegljiva le izbrancem, zato drugim navadnim smrtnikom ostane zadovoljstvo že z dosego razglednikov. Teh pa je veliko. Za čilski naravni park Torres del Paine sta značilni dve obliki pohoda, okrog vseh vrhov ali v južnem delu obisk vseh dolin v obliki črke W. Oboje zahteva nekajdnevno hojo. Argentinski del Patagonije je dosegljiv iz vasi El Chalten, kjer so poti speljane in primerne dnevnim obiskom. Parkovni nadzorniki lepo skrbijo za red, zato pohodniku ni dano brezpotje, se pa s povečevanjem obiska hitro slabša tudi obremenitev okolja. Prav za zgled našemu Triglavskemu narodnemu parku je sprejem pri rangerjih, ki vsem obiskovalcem predstavijo pravila. Čeprav je vode v izobilju, je poudarek prav na njenem čuvanju.
V Patagoniji smo Slovenci doma. Naša ekonomska in politična diaspora sta zelo zaznamovali tamkajšnji andizem, kot pravijo plezariji. Dr. Vojko Arko v članku v že citirani reviji Človeška volja ni zmogla opisuje napore bariloške odprave v Torres del Paine. Tonček Pangerc je s soplezalcem za vedno ostal v ledeniški razpoki pod Cuernosom Principal.
Tudi danes te čilski vodniki, ko jim poveš, od kod si, vprašajo, ali poznaš Humarja, Prezlja, Kneza, Kara ...
Napor patagonskemu popotniku ne premaga misli, ki se mu lahko sproščeno vrtijo okoli preprostih vsebin. Prav tamkajšnje pohodništvo, se mi zdi, je najbolj primerno za odklop. Namreč mobilni telefoni ne delujejo, v zraku ni letal, tudi helikopterjev nismo videli. Večino koč oskrbujejo s konji.
Patagonija je v primerjavi z drugimi pohodniškimi cilji dosegljiva tudi posameznikom in majhnim skupinam. Večje skupine so prej ovira kot prednost. Označenost poti, napoved razdalj in natančni zemljevidi so zagotovilo, da je vsaka skrb, da bi se izgubil, odveč. Takšna brezskrbnost nam omogoča resnično pohodniško kvaliteto. Kot zakonitost se kaže izboljšanje razpoloženja po vsakem posameznem pohodu in celotnem pohodništvu. Dobra volja odtehta vse kilograme prepotenih cunj, pošvedranih in premočenih čevljev, ožganih nosov in kosmatih brad. Žal je Patagonija tri dni daleč z letalom in tako dosegljiva le enkrat v življenju – saj drugače bi nam bilo prelepo.
Miran Bratkovič in Ivo Oman