Začetniki v Križevniku in še kaj vmes.

Pazi »ruksak« pada!

Nekega dne natančneje 4. julija 1968 smo se odločili obiskati Križevnik nad Robanovim kotom in se poskusiti v njegovi steni, saj je bila do tedaj redko obiskana, pionirja v njej pa sta bila predvsem Dušan Kukovec in član našega odseka (AO Kozjak) Vanč Potrč, za katerim je bilo kar nekaj odmevnih vzponov med drugim tudi Križ Užbe na kavkaški odpravi leta (1964). Bil je svojevrstna pojava tako po opravi kot tudi komunikaciji, saj nikoli nisi vedel pri čem si. Če si ga potem čudno gledal, ker nisi vedel v čem je poanta, se je samo prebrisano nasmehnil. Bil je nekaj starejši od nas ostalih, sicer član PD Ruše a tudi član alpinističnega odseka Kozjak.  Rado videvan v planinski družbi in ni čudno da je bil njegov specifičen stil upodobljen na zanj značilni karikaturi (nahrbtnik in vanj zataknjena marela), ki je dolgo časa visela v posebni sobi v domu na Okrešlju.  Diplomiral je za inženirja gozdarstva v že dokaj poznih letih, profesor, ki mu je čestital za diplomo je pripomnil, da je kar dolgo trajalo, pa mu je odgovoril v zanj značilnem slogu: »Ja seveda, vendar, kjer je volja in tudi nekoliko trme,  tam je tudi pot; kar so mi dali hribi«!     

Torej Vanč Potrč, Slavko - Slavc Kojc (takrat načelnik AO Kozjak Maribor), Franci Gselman, Tomaž Klasinc in jaz smo se navedenega dne z zvrhanimi nahrbtniki  vkrcali na avtobus za Celje. Kaj kmalu po odhodu avtobusa iz Maribora, nekje v bližini Slivnice pa eno izmed potnic  zagrabi hud epileptični napad, kar je bilo vse prej kot prijeten pogled na omenjeni dogodek, še posebno, ker sem sedel zelo blizu in mi ničesar ni ušlo. Med potniki je v trenutku nastalo moreče vzdušje, da o zaskrbljenosti šoferja sploh ne govorim. Toda Vanč ne bi bil Vanč, če se nebi zadeve lotil  v  čisto na njemu podoben način, bržkone z namenom, da nas vse skupaj v avtobusu nekoliko razvedri in pomiri ter dogodek obrne na šaljivo plat. Seže v žep,  iz njega potegne planinsko člansko izkaznico, ki je bila v tistih časih kar drobcena knjižica v kateri so s stranmi osebnih podatkov in slike bili še stran, za znamkice redno plačane članarine za tekoče leto, na naslednjih straneh v drobnem tisku pa še pravice in dolžnosti članov PD potem pa nekaj kratkih navodil za prvo pomoč v gorah (od šoka, oskrbe ran, kačjega pika itd. itd.; do ugotavljanja smrti). Potem pa še členi o gibanju v obmejnem pasu, ter na koncu še nekaj praznih listov za žige obiskanih vrhov ali postojank. Mimogrede, meni je bila tista izkaznica mnogo bolj všeč, kot ta današnja plastika!

Zagotovo si je bil svest, da med razpoložljivimi napotki prve pomoči zagotovo ni primera s katerim smo se soočili, a je hotel posadko avtobusa umiriti na svoj posrečen način , kar mu je seveda tudi uspelo. Potem pade odločitev, da v Slovenski Bistrici pokličemo medicinsko pomoč, strokovnjaki s tega področja pa bodo že vedeli kako in kaj. Ko dospemo tja, v Slovensko Bistrico namreč, je gospa zopet popolnoma prisebna, kot da se ni nič zgodilo, zato nikogar ne pokličemo in vožnjo nadaljujemo. A glej ga zlomka, do Celja se podoben prizor zgodi še dvakrat ali trikrat. A v Celju gospa v popolnoma normalnem stanju zapusti avtobus, mi pa tudi, ker presedlamo na onega za Logarsko dolino.

Pozno popoldne prispemo do Rogovilca in se napotimo v Robanov kot,  ter našemu cilju na proti. Pri Robanovi domačiji se ustavimo in med tem ko  kramljamo z gospodarjem se prikaže njegova žena z žlicami in zvrhano veliko skledo kislega mleka in povabilom naj se ga lotimo. Ni bilo potrebno dvakrat reči, zavalili smo se kar v travo in hlastno zajemali po mlečni dobroti, ki je kaj kmalu zmanjkala. Prijazno smo se zahvalili in nadaljevali pot, saj se je popoldne že prevešalo v večer. Iščoč različnih prehodov, ki jih je kot večkratni obiskovalec najbolj obvladal Vanč, smo se mimo nekdanje partizanske bolnice, ki je jaz nisem videl, počasi prebijali h Križevniku.

Na večer smo dosegli, nekakšno hudourniško grapo, ki naj bi vodila do sedelca od tu pa bi sledil le še kratek spust do podnožja stene. Noč nas je že krepko lovila, zato je Vanč predlagal da se naveže na vrv in po izteku raztežaja napravi stojišče, do koder bi potem enega za drugim najprej potegnil naše nahrbtnike, zatem pa bi sledili še mi. Prvi svoj nahrbtnik priveže Slavc in takoj zatem že izginja v mraku proti Vanču. Toda kmalu se od zgoraj zasliši ležeren klic »pazi, ruksak pada«. Ne vem, ali ga je on nerodno snel, ali pa ga je Slavc slabo pričvrstil na vrv. Nekaj trenutkov zatem ta gmota trešči med naše noge, se še enkrat ali dvakrat odbije in končno umiri. Slavc se podviza  ponj, mi pa za njim. Na vrhu je imel zataknjeno belo šilt-kapo, ki je čedalje bolj rdela , pa nebi rekel, da zaradi prenosa misli iz Slavčeve glave, pač pa je znotraj nekaj moralo počiti. Tisti čas so bili v modi tako imenovani mali tetrapaki v obliki piramide, polnjeni z različnimi sokovi ali tudi mlekom, pa je očitno eden  zaradi udarca moral popustiti in ko je odprl nahrbtnik se je rdečemu sirupu pridružila še osnova za izdelovanje majoneze, torej jajca, ki so bila takrat poleg hamburgerja in tarok kart obvezna sestavina vsebine nahrbtnika, ki smo jo tovorili s seboj v gore. Slavc se očitno ni preveč sekiral in na koncu smo se vsemu le še prešerno smejali.

Medtem je nazaj navzdol priplezal še Vanč in sporočil, da danes nima več smisla nadaljevati, saj si je, sicer zvezdnata noč že vzela polni dah, poleg tega je bilo v grapi še dodatno mrakobno in slaba vidljivost, zato je bolje počakati jutra, ko se bomo lažje orientirali. Večerja ni bila potrebna, saj nam je v želodcih še vedno pljuskalo kislo mleko, zato si je vsakdo pričel iskati primeren prostor za nočni počitek. A od spanja ponoči ni bilo prav nobene koristi, kajti teren za tovrstno početje je bil totalno neprikladen, tako da je bilo vso noč slišati zvoke odmetavajočega kamenja izpod zleknjenih teles, ki jih je zdaj tukaj, zdaj tam tiščalo do kosti, čeprav smo bili že marsičesa vajeni in tudi ne princeske iz pravljice o grahovem zrnu. Tako smo vendarle dočakali jutro, ki nam je postreglo z čisto enostavnim prehodom v desno in nato do sedelca. Od tu je bilo le še malo do vznožja Križevniške stene, še nekaj stopov in oprimkov do večje odprtine v steni, jame, ki je služila kot bivak. Jama je bila v sprednjem delu kar prostorna in suha v notranjost pa se je zoževala, strop je bil dokaj vlažen in na enem mestu je z njega počasi kapljala voda. Tukaj je bila podstavljena večja pločevinka zvrhana vode saj že dolgo semkaj ni bilo nikogar. Seveda nam je bila voda dobrodošla za kuho in jo je za tisti dan in še za zjutraj bilo dovolj. Takoj smo si pripravili vse potrebno za prenočevanje in plezalno opremo za naslednji dan. Prav prijetno je bilo leči k počitku po neprespani noči in se predajati pogledu iz jame proti Ojstrici in okoliškim vrhovom, še posebno ob večernem zatonu sonca, saj je bilo vreme prekrasno, nočno nebo pa posejano z brez števila zvezd. V prijetnem kramljanju in smehu povezanem z padajočim »ruksakom« nas je kaj kmalu zmagal spanec.

Zjutraj po obilnem zajtrku se nismo zagnali v eno izmed do tedaj preplezanih smeri, saj jih še ni bilo veliko pač pa smo iskali možnost, kje bi začrtali čisto novo smer, ob še številnih možnostih. Bili smo v dveh navezah, po dva in tri, ter tisti dan preplezali smer imenovano Kozjaška, druga naveza pa še njeno varianto. Pozno popoldne smo bili spet nazaj in pričeli s kuho, toda vode kolikor jo je ostalo od zjutraj ni bilo dovolj, saj tisto cankanje s stropa ni kaj dosti zaleglo. Kaj pa zdaj? Vanč se takoj odzove in dvojici predlaga da odide do ledne jame, ki ni ravno daleč in sicer nekoliko nižje na levi strani grape po kateri smo pristopili; nalomita led ga zbašeta v nahrbtnik in ga prineseta, da ga raztalimo. Nismo kaj dosti oklevali, že kmalu zatem smo talili led. Le moj nahrbtnik je bil dobro premočen, saj se je led spotoma na povratku in razgretem hrbtu izdatno talil. Primerne polivinilaste vreče za zaščito žal nismo imeli. Se pa danes sprašujem ali je od tistega ledu še sploh kaj ostalo v ledeni jami namreč, glede na drastične klimatske spremembe.

Naslednji dan smo obe smeri ponovili, le da sta se navezi zamenjali. Vanča je mikalo tudi jamarstvo, zato je svoj nos takoj vtaknil v vsako večjo odprtino ki jo je našel. Tako se je na vrhu začel tlačiti v neko luknjo za katero je menil, da bi lahko vodila v kakšno podzemno jamo, a se dalje, kot do vratu vanjo ni mogel stlačiti. Po  daljšem  oddihu na vrhu smo se začeli ukvarjati, kje bi lahko našli kakšen primernejši sestop z gore. Vanč kot izkušen poznavalec Križevnika se je zakadil kar v levo po temenu gore, na vršnem delu stene, ki pa je bil prepreden s pritlikavim borovjem, skozi katerega smo se vlekli in po malem preklinjali, saj ga ni hotelo biti konec, z nogami pa nikakor nisi mogel doseči čvrstih tal. Po dolgotrajnem pehanju smo se vendarle prebili na skrajni levi rob stene od koder se je k dnu pristopne grape spuščal nekakšen žleb, ki bi ga ocenili z drugo mestoma tretjo težavnostno stopnjo in se seveda po njem spustili do vznožja stene blizu sedelca, od koder do bivaka ni bilo več daleč. Toda za nami je bil že dobršen del dneva. Vanč pa je v svojem stilu takoj pripomnil: »našli smo sestop, ki nam ga bodo še poznejši rodovi hvaležni«! Mi pa seveda takoj v neutolažljiv smeh. Danes ko pišem te vrstice, pa vendarle ne morem mimo dejstva, da je bil že takrat Vanč vizionar. Namreč preden sem se lotil pisanja sem na portalu Slovenske stene malo preverjal situacijo, kaj se je od tistih dob novega zgodilo v Križevniku. Ugotovil sem dvoje in sicer, da naša Kozjaška smer in njena varianta nista nikjer zabeleženi in da je smer našega sestopa, katerega nam je vendarle bilo nerodno priznati zabeležena kot reševalna smer, ki naj bi jo splezali na enih izmed vaj reševalci GRS Celje in da se le ta priporoča kot najprimernejši sestop po zaključenem vzponu čez steno na vrh? Neverjetno!

Bila bi naj to naša poslednja noč v bivaku križevniške stene in zjutraj bi se napotili proti domu. Ampak s spanjem zopet ni bilo nič. Vanču je kot strastnemu kadilcu, čeprav smo vsi po malem vlekli, zmanjkalo cigaret zato se je odločil, da moramo pod nujno v dolino. Ugovarjal  seveda ni nihče in smo se molče spakirali. Ogorke, ki smo jih metali pod steno iz bivaka, je Vanč skrbno pobiral, iz njih izluščil še preostanek tobaka in si zvijal nadomestke. Najbolj zoprn del poti smo zmagali še za dnevne svetlobe, nato nas je pogoltnila noč in brez hujših pretresov srečno privedla v Robanovo dolino in naprej do Rogovilca. Ura je bila ena ponoči. Gostilna je bila v temi in zaklenjena a neglede na to je Vanč takoj pristopil do vhodnih vrat in uporno trkal dokler se znotraj ni prižgala luč, na vratih pa se je prikazal lastnik in še na pol v spanju vprašal, kaj se je zgodilo in kaj želimo. Vanč ga je vljudno nagovoril, da mu je zmanjkalo cigaret, brez katerih ne more, zato ga prosi če mu lahko prinese en zavojček, ki ga bo seveda takoj plačal. Možakar samo zmiga z glavo, ker mu nič ni jasno, pa vendar se kmalu vrne s zavojčkom!

No, potem smo se adaptirali vizavi gostilne ob Savinji, po malem dremuckali in potrpežljivo čakali jutra, Vanč pa je veselo puhal. Napravil se je lep sončen dan, mi pa smo si do odhoda  avtobusa nazaj proti domu, pridno namakali noge v kar sveži Savinji, saj so se nekaj zadnjih dni dodobra »predinstale« v debelih nogavicah in Alininih gojzarjih.

Čez mnogo let, ko je po spletu okoliščin Kristl Klemenšek  eden izmed bratov in ene sestre (bilo je 10 otrok) znane obilne solčavske družine in hribovske kmetije nad Klemenčo pečjo postal moj tast, jaz pa njegov zet sva se včasih ustavila tudi v gostilni v Rogovilcu. Večkrat sem ga tako spremljal po kakšnih opravkih na Okrešelj ali Klemenčo jamo. Ko sem že pri Klemenči jami naj omenim, da je tisto brunarico, ki je sprva služila kot planinsko zavetišče, ker so jo po vojni, kakor še marsikaj nacionalizirali dokler niso zgradili nove koče, potomci pa so po slovenski osamosvojitvi zapuščino dobili povrnjeno, zgradil njegov oče, kakor tudi dal izvrtati tisti tunel, skozenj katerega še danes vodi planinska pot na jamo. Tja so v tistih časih vodili zlasti ovce na pašo, a je bila stara pot okrog roba precej izpostavljena in se je marsikdaj zgodila poguba katere od živali, ki je zdrsnila s poti v globel. Torej Kristla so pogosto klicali zaradi kakšnih manjših popravil, pri generatorjih ali transportni žičnici. Dosti pa je hodil tudi po terenu  zaradi popravil motornih žag in avtomobilov – še stare klasike. Bil je namreč Mehanik in šofer, z ženo sta bivala v gasilskem domu v Radmirju, med tem ko so vsi trije otroci bili že na svojem in ker sem pogosto zahajal v Logarsko dolino, med tem ko je žena ostala pri materi v Radmirju, sva jo midva mahnila naprej – v dolino ali kamorkoli že. Včasih sva se ustavila kot že rečeno tudi na kakšno pijačo v gostilni  v Rogovilcu, očeta so tako ali tako poznali po vsej dolini in o čem pokramljali. Tako je tudi naneslo, da sem omenil dogodek izpred dokaj let, torej tisto nočno trkanje na vrata, pa se je gospodar v trenutku spomnil in pojasnil, da se mu kaj takšnega ni še nikoli primerilo, da bi nekdo sredi noči vztrajno trkal na vrata, potem pa kupil zgolj zavojček cigaret, vendar ni ničesar zameril, saj smo bili, sicer nenavadna a dostojna druščina, ki mu je nekoliko zmedla nočni ritem spanja. Predvideval je namreč da gre za kaj resnejšega.

Ja tako je, človeku se za časa življenja, če dolgo živi, pogosto dogodi kaj nevsakdanjega!

 

Iz popotne malhe spominov 24.08.1923 Inko Bajde