Delo, 12.08.05 - Simon Ručigaj: Marko Čuk je upravljal strežnike s spletno stranjo www.humar.com
Informacijska tehnologija
»Pazili smo pri delu z informacijami«
Marko Čuk, vodja tehnične podpore v družbi Xenya, je upravljal strežnike s spletno stranjo www.humar.com in pripravil večino tehničnih rešitev, s katerimi je odprava zagotavljala živo poročanje iz baznega tabora pod Nango Parbatom v Pakistanu. Na dan Humarjeve rešitve je spletno spletno stran obiskalo 99.426 ljudi, prenesli so 243 gigabajtov podatkov, dan prej so prenesli celo 455 gigabajtov. Dnevniška datoteka spletnega strežnika www.humar.com je velika šest gigabajtov. Včeraj je bilo s spletne strani prenesenih skoraj 1 terabajt podatkov.
Koliko je vredna tehnična izvedba domače strani www.humar.com?
Vrednost strojne opreme ocenjujemo na tri do štiri milijone tolarjev – toliko so vredni strežniki, ki so stregli spletno stran bralcem po svetu. V to niso všteti strošek za povezavo v internet, optična napeljava, požarni zid, usmerjevalniki in druga infrastruktura, pomembna za izvedbo projekta. Sponzor internetne povezave je bil ponudnik internetnih storitev UPC Telemach d. o. o. Naše podjetje seveda uporablja njegove storitve, a tako obsežen projekt pač zahteva koordinacijo vseh, da bi zagotovili nemoteno delovanje.
Kdo vse je financiral tehnično realizacijo spletne strani?
Vso strojno opremo v Ljubljani je zagotovilo naše podjetje, Mobitel pa je posodil prenosne računalnike za odpravo in satelitske telefone Nera in Thuraya. Programska oprema in znanje, kako vsebino spraviti iz bazne postaje v Ljubljano, sta izključno moja: torej postavitev strežnikov, namestitev operacijskega sistema FreeBSD, postavitev požarnih pregrad, usmerjevalnikov, dodatne programske opreme na prenosnikih. Stipe Božič obvlada video produkcijo, torej mi za to ni bilo treba skrbeti, na Mobitelu pa so pripravili prenosne računalnike in uredili priklop na satelitske telefone – a klicni dostop in drugo potrebno sem pozneje pripravil jaz. Pri klicnem dostopu je pomagal tudi Inštitut Jožefa Stefana, saj se je pokazalo, da po satelitu z njihovo opremo za klicanje zadeve še najbolje delujejo.
Koliko je bilo obiska doslej?
Prvega avgusta smo imeli 6000 obiskov in skoraj milijon zadetkov, potem pa se je večal – 9. avgusta pa smo prišli 99.420 obiskov in približno 13,5 milijona zadetkov. Za tako akcijo je številka skorajda fantastična. Leta 2003, ko je bil Tomaž na prejšnji odpravi, pa smo imeli na vrhuncu od šest do osem tisoč obiskov. Tokrat smo načrtovali do trikrat večji obisk in tako smo strežnike tudi dimenzionirali za približno 20.000 obiskov. Tako so bili strežniki tudi organizirani. Spletno stran smo postavili tik pred zdajci. Kolega Boštjan Turšič je oblikoval dinamično stran, pogoj pa je bil, da se mora nalagati hitro in biti kakovostno organizirana ter da se jo je mogoče preprosto spremeniti v statično stran, če bi se po tehnični plati kaj zalomilo in bi jo morali posodabljati povsem ročno. Glavni strežnik, ki je gostil tudi elektronsko pošto in spletne strani našega podjetja, pa je bil vse bolj obremenjen – četrtega avgusta je spletno stran www.humar.com streglo pet kloniranih dvoprocesorskih strežnikov s sistemom round-robin DNS, poleg tega pa še eden za streženje dinamičnih vsebin, novic, strežnik MySQL in eden za elektronsko pošto. Uporabili smo operacijski sistem FreeBSD – linuxa nismo uporabljali. Pestro je postalo, ko smo morali strežnike začeti klonirati, saj tega res nismo pričakovali. Osmega avgusta, pa že dan prej, ko smo dodali pomembne video posnetke za POP TV, se je prenos podatkov s strežnikov povzpel na 455 gigabajtov podatkov.
S kakšno zmogljivostjo ste zagotavljali dostopnost strani?
Do Telemacha imamo optično povezavo in hiter dostop, kar je bilo dobro – prenos ni bil nikoli kritičen. A zadnje dni se je skoraj pokazalo, da je šibek člen požarni zid. Največ je hkrati skrbel za 80–90 gigabajtov prometa, od tega je 60–70 gigabajtov predstavljal prenos iz spletne strani www.humar.com.
Koliko elektronskih sporočil je prišlo po spletni strani, ste kaj filtrirali in morda celo prešteli, koliko je Humarju naklonjenih, koliko pa ne?
Takih statistik še nismo naredili. Sploh pa nismo šteli sporočil pro in contra, saj nasprotniki v glavnem niso pisali na odpravo temveč so svoje negativno mnenje izražali na raznih internetnih forumih. Nekaj malega smo filtrirali. Povprečno se je dnevno nakapljalo za 400 kilobajtov čistega besedila! Denimo devetega avgusta je bilo v 24 urah poslanih 189 strani besedila oziroma 77.850 besed (400.000 znakov).
Ali ni vse skupaj že na meji t. i. »reality showa«? Ali vas/jih je kaj mikalo »delati zgodbo« (dramatizirati in podobno)?
Majčkeno pa že, vsaj v novicah, ki sem jih pisal. Zanimivo je, kako se gledanost poveča s povečevanjem števila novic v nekem obdobju – ampak ne v smislu dramatiziranja. V glavnem so bili objavljeni teksti Maje Roš, novinarke POP TV. Težko bi delali dramo samo mi, saj je bila Maja angažirana novinarka Dela in POP TV in bilo bi čudno, če bi en medij poročal drugače. No, leta 1999, pri odpravi na Dhaulagiri, je bilo drugače. Poleg tega je potreben profesionalen prijem tudi tukaj, saj je novinarsko delo pač objektivno poročanje in ne dramatiziranje.
Zakaj je bilo devetega avgusta tako malo javljanj, čeprav je bilo najbolj napeto?
Nastalo je nekaj problemov, eden od njih je bila tudi izjava Vikija Grošlja, ki je dejal, da je Tomaževa akcija v zvezi s pediatrično kliniko sporna. Veliki sponzorji, ki so financirali reševanje Tomaža, niso hoteli, da se takšne novice objavljajo. Zadeva bi bila skorajda začela uhajati iz rok – tudi Pakistanci so našli neke informacije, ki so proti njim ... Prečesali smo strani in tega nismo našli. Zato smo zadnji dan nekoliko bolj dozirali informacije in čakali, kako se bo reševanje končalo. Začeli smo paziti, kako delamo z informacijami – nenadoma je bilo v zadevo vpletenih ogromno ljudi z raznimi interesi. Situacija je postala nekoliko čudna – tukaj si kratko malo nismo mogli več privoščiti, da bi sami pripravljali novice brez koordinacije z drugimi vpletenimi.
So večji sponzorji ves čas komunicirali z vami v zadnjih kritičnih dneh odprave?
Niti ne. To je uredil Tomaž, preden se je podal na odpravo. Nihče ni pritiskal na nas ali nas omejeval pri informiranju.
Simon Ručigaj