Na Sveti Primož hodijo dobri ljudje
Po poti mimo svetega Primoža vodijo pastirji že vsaj 1000 let črede na Veliko planino. Kasneje so postavili romarsko cerkev, ki jo je nadomestila gotska cerkev. Danes po poti množično romajo Kamničani in prebivalci sosednjih občin. Stalne pohodnike, ki se na vrhu srečujejo skoraj vsak dan, povezuje veselje do rekreacije in do druženja. A združuje jih tudi Peter Uršič, oskrbnik okrepčevalnice na Svetem Primožu. Tik pred podelitvijo medalj najvztrajnejšim pohodnikom, ki bo 20. januarja, smo se z njim pogovarjali o njegovi zgodbi na Sv. Primožu.
A.K.
Foto: Miha Kokole
Kakšna je vaša zgodovina z Okrepčevalnico na Sv. Primožu?
Na Sv. Primož sem začel hoditi še kot mlad fant z očetom, ki je ob mašah na vrhu organiziral pogostitev. Nato je okrepčevalnico prevzel Milan Šuštar, ki je leta 2002 prišel k nam domov in me vprašal, ali bi jaz delal, in sem rekel, da bi. Takrat je bila okrepčevalnica v zgornjih prostorih, danes je tu mežnar, oziroma ko je maša, ima tam župnik pogostitev. Jaz imam okrepčevalnico v spodnjih prostorih. Hiša je stara 300 let, v njej so živeli do leta 1952. Nekoč je tu živelo tudi 18 otrok. Iz teh časov so ohranjeni še črna kuhinja, krušna peč, ki jo pozimi zakurim, in miza ter klop.
Se je kaj spremenilo v več kot 20 letih, odkar ste redno na Sv. Primožu?
Gor hodi čedalje več pohodnikov vseh generacij, ki potrebujejo sprostitev. Včasih so hodili samo ob koncih tedna, zdaj pa tudi med tednom, tudi zaradi medalj, ki sem jih uvedel. Po žledu leta 2014 so razširili cesto, da kmetje lahko spravljajo les v dolino. Včasih je na vzpetino peljala pešpot, zdaj pa lahko pridejo že reševalci.
Vaša starša sta lastnika Gostilne pri planinskem orlu, ki ima več že kot sedemdesetletno zgodovino. Kako, da je niste prevzeli?
V gostilni svojih staršev sem delal, preden sem prevzel okrepčevalnico. Skozi leta dela v gostilni sem opazil, da je vodenje gostilne zalogaj, moraš imeti sposoben kader, videl sem starša, ki sta delala od jutra do večera. Življenje je samo eno, moraš biti tudi kaj na dopustu in uživati, drugače človek hitro postane služenj samega sebe.
Letošnje poletje so pot na hrib prizadeli plazovi, kot posledica močnega deževja, ki je pripeljalo do avgustovskih poplav. Kako ste se spopadli s tem? Ali so kdaj že bile kakšne hude naravne nesreče?
Še nikoli ni bilo tako hudo kot med poplavami. 14 dni pred poplavami je bil vetrolom, ki smo ga hitro sanirali. Leta 2014 je bil žledolom, takrat smo imeli 14 dni zaprto, so sekači hitro sanirali.
Letošnje poplave so pot uničile na treh koncih; ko sem videl plaz v Apneni dolini, sem si rekel, da bomo letos težko prišli do Sv. Primoža, a smo nato sanirali plazove in uredili pot v enem mesecu. Brezplačno smo dobili pesek in beton, domačini so delo na strojih opravili prostovoljno. Vsak je nekaj prispeval, da je bila pot spet odprta.
Na Svetem Primožu je skupnost pohodnikov, ki si pravijo GO. Morda lahko poveste več o tem?
GO pomeni gremo gor na Sveti Primož. Tega izraza, ki se je odlično prijel, se je spomnil Marjan Škatla. Nekateri pohodniki, predvsem domačini, hodijo na Sv. Primož že več deset let, drugi prihajajo na novo, drugi odhajajo. Domačini se dobivajo gor vsak četrtek; prihajajo zaradi družbe, pozitivne energije, druženja. Skrbi pustijo v dolini. Imamo tudi himno, ki jo je spisal Ivan Sivec, Viharniki pa so jo posneli.
Kdaj ste začeli z medaljami in kdo jih lahko dobi?
Z medaljami sem začel pred dvajsetimi leti. Dobijo jih pohodniki za več kot sto pohodov, tisti, ki jih imajo več kot tristo, pa dobijo pokale. Medalje dobijo tudi družine, otroci dobijo praktične nagrade in s tem tudi dodatno motivacijo in veselje za hojo. Izberemo pa tudi miss svetega Primoža, kar postane tista pohodnica, ki je največkrat osvojila vrh. Rekord je 365 vzponov, toliko, kot je dni v tednu. Velja se vpisati samo enkrat na dan. Letos bo rekordno število vzponov malo manjše, saj smo bili mesec dni zaradi poplav zaprti, nekateri so še vseeno hodili, ampak je bila pot nevarna.
Duša Sv. Primoža so tudi dogodki. Kaj lahko poveste o njih?
Res je veliko dogodkov. Konec decembra LIRA organizira pevske jaslice. Že od leta 1996 enkrat na leto potekajo gorski teki, rekord je 15 minut in 42 sekund po cesti. Potem je tu vaš dobrodelni pohod, kjer mi pri postrežbi brezplačno pomagajo zvesti pohodniki. Tudi Študentski klub Kamnik ima svoj dobrodelni dogodek marca.
Kdaj je gor največ ljudi?
Na Svetem Primožu je največ ljudi, ko je sneg in se otroci lahko sankajo, nato spomladi in spet po poletju. Če je dež, je manj ljudi. Hodijo pa gor ponoči in podnevi. Prihaja tudi veliko tujcev: Nemcev, Italijanov, Angležev, Čehov. Sv Primož je tudi tretja najmočnejša točka pozitivne energije v Sloveniji.
Zakaj ste nehali s priljubljenimi 24 ur pohodov na Sv. Primož?
Trinajst let smo imeli 24 ur pohodov, potem pa nas je korona ustavila. Organizacija je zahtevna, čeprav mi pomagajo pohodniki, ki so v vseh teh letih že postali prijatelji. Za vsako stvar moraš imeti dovoljenje, urediti moraš reševalce, saj je nevarno, če ljudje hodijo ponoči. Nekdo mora biti odgovoren. Tega dogodka ne bomo več organizirali, razen če bomo kdaj imeli 6- ali 12-urne pohode na Sv. Primož. Rekord je bil 25 vzponov v 24 urah. Tudi tam so bile medalje, pokali in praktične nagrade. Smo pa teh 24 ur pohoda na Sveti Primož organizirali zaredi druženja.
Kaj je vaše vodilo pri delu?
Pravim, da če nič ne daš, nič ne dobiš. Roka roko umije, ljudje se vračajo, če se imajo dobro. Ne smeš gledati samo na denar, zato z veseljem dam tudi kakšen čaj zastonj. Veliko mi pomenijo tudi druženja; z ljudmi se rad pogovarjam, včasih se počutim kot njihov spovednik.
Kaj si želite za prihodnost?
Star sem že 52 let in sem tako rekoč že inventar na Svetem Primožu. Dokler bom, bomo gor. Vesel sem, ko pohodniki pridejo, če ne drugega, malo poklepetamo in si zaželimo varen korak. Zame so najlepši trenutki, ko je lepo vreme in so ljudje nasmejani ter dobre volje. Tisti, ki hodijo v hribe, so dobri ljudje. Na Sv. Primožu uživam na čistem zraku, na soncu, velikokrat je v dolini megla, ko je tu sonce.