Strmina popusti. Čudovit dan. Čuti na preži. No, kdo je od tu rad zrl na Triglav?
Četrtkova zgodba
Pihavec
Najbližji sosed Triglava
Ne grem obujat spomine, ga nisem poznal. Čas letí. Dve léti sta minili kot nič. Tak trenutek za izlet nenadoma prileti poleti na zadnji avgustovski dan. Organiziram se sam. Goro želim doživeti, kot se mi predstavi sama in po poteh, ki mi jih ona ponudi.
Triglavska Bistrica. Počasi, vsakih deset kilometrov naredim nekaj novih požirkov. Kot bi zalival rožice in pazil, da tekočina takoj ne prebije skozi in da se notranjost počasi in dobro napije. Vrhovi Grintovcev so še dobro ometani s snegom. Kako bo v Julijcih? Zna biti tam snega manj. Ne vem, zakaj tako mislim. Včeraj zvečer sem si pri pakiranju za glasbeno spremljavo izbral Violinski koncert Čajkovskega. Lepo šumi Bistrica. Mimo bistrega izvira, pod vpadnico vrha vrhov, dobro uhojena pot vodi pod veliko steno. Kjer tišči navzdol celotna teža masiva. Pogled potegne v višave. Tam ga odbije na drugo stran doline, na Stenar in Bovški Gamsovec. Pod steno ga prvič zagledam, Pihavca.
Ne verjemite si. Vendar imejte odprt um. Imejte odprto srce. Prisluhnite si, prisluhnite svoji zgodbi, vendar ji ne verjemite, saj zdaj veste, da je zgodba, ki jo pišete, plod domišljije. Ni resnična. Ko v glavi zaslišite glas, ga ne jemljite osebno. Zdaj veste, da vam znanje običajno laže. Prisluhnite mu in se vprašajte, ali vam govori resnico ali ne. (*)
Govorica. Ne najdem vedno najboljše poti. Ne iščem tiste stare povezovalne poti. Samo desno in desno pa še desno moram priti. V ostenju se odpre Jugova grapa, nad katero bi lahko kraljevala Sfinga. Pobočje, poraščeno z macesni in borovjem, raje obidem nižje. Ne bi se rad zaplezal v Steno. Do Luknje ni videti daleč. Vse bližje sem drugačnemu svetu, dostopnemu po njegovem opisu. Zaslišim nerazločne glasove. Kaj počnejo alpinisti popoldan pod steno? Samo tri ženske so. »Kam pa ve?« »Na Kredarico. Ali gremo prav?« Kako naj jih ne razočaram? Več kot tristo metrov višinske razlike so nad odcepom za čez Prag. Na Triglav lahko prilezejo tudi kako drugače. »Počakajte, da zlezem do vas.«
Ne verjemite nikomur. Sami veste, da če si lažete sami, to počnejo tudi drugi ljudje. In če lažejo sebi, bodo zagotovo lagali tudi vam. Ko se pogovarjate z ljudmi – kdo je pravzaprav tisti, ki govori skoznje? Kdo jim narekuje govor? Tega, ali njihove besede prihajajo iz njihovih src ali od Princa laži, ki živi v njihovi glavi, ne morete nikakor vedeti. (*)
No, bi to lahko bila Sfinga? Od tu je vse skupaj podobno lepi konjski glavi.
Vodnik treniranega videza. Predlagam jim, naj nadaljujejo do Luknje, se spustijo do prvega križišča in gredo na Dolič. Časovno bi jim zneslo do noči in tudi zgreši se težko na mulatjeri. Najmočnejša, ki je bila najvišje pod steno, se ne sprijazni tako zlahka. »Poglejte tam spodaj odcep. Preden pridete dol, pa zopet navzgor, boste na Triglavskih podih šele ob mraku. Če ste tu zašle, se boste tam zgoraj še lažje izgubile.« In gredo za mano. S travo oblečeno južno skalovje Pihavca postaja stvarnejše, oprijemljivejše, bližje. Odmaknjen svet gora, najbližji sosed prometnega Triglava. On je vedel, v čem je njegova lepota. Da bi uspelo ugotoviti tudi meni! S čelado na glavi in zloženo vrvjo čez nahrbtnik nam pride nasproti mlad mož. »Si plezal?« »Ne. Zadaj imam skupino. Vračamo se v Vrata. Kam greš pa ti?« »Na Pihavec.« »Še nisem slišal zanj. Kje pa je to?« »Tamle čez.« Ni obrnil glave za stegnjeno roko.
Ne verjemite nikomur, a s tem ne želim reči, da zaprite svoj um ali svoje srce. Prisluhnite zgodbam drugih ljudi. Zdaj se namreč zavedate, da so to le zgodbe, in da so resnične le zanje. Če jim prisluhnete, lahko njihove zgodbe razumete – spoznate lahko, odkod prihajajo in pogovor z njimi je lahko nadvse čudovit. (*)
Markantna glava. Pozabil sem mu omeniti, da je zgrešil markirano pot in skupino vodi pod steno. Izpostavljen zavihek skalovja nad prelazom postaja vse bližji. Na robu Primorske se spreobrne v mehak travnat pomol. Na soncu dobijo trave svetlejši sijaj. Pihavca se čedalje manj vidi. Vznemirjen sem, ker bom vsak trenutek zavil v strme brezpotne trave. Velik skalni izrastek je verjetno skalna zapora po opisu, ki sem ga pustil doma. Levo lovim prehode v gornje nadstropje. On je verjetno raje hodil po desni strani teh izbočenih skal. Zanimive so. Enkrat bi si jih želel bolje ogledati. Tam, kjer je trava položena skoraj navpik, so uhojeni stopi kozorogov.
Ne verjemite si, vendar se naučite prisluhniti, kajti glas spoznanja ima lahko včasih sijajno zamisel, in če ji lahko pritrdite, jo zgrabite. To je lahko denimo trenutek navdiha, ki vam bo odprl veliko življenjsko priložnost. Spoštujte svojo zgodbo in se naučite resnično poslušati. (*)
Onkraj Luknje, za robom, se sonči Pihavec
Mlada družinica. Stojijo pod skalno glavo in opazujejo. Starši so videti še zelo mladi. »Ne, nisem on. Ste ga kdaj srečali, ste ga poznali?« Vprašujoče pogledajo. »Ne, nisem na spominski turi, kje pa. Želim se naužiti duha tega dela pokrajine. Oživeti in občutiti nekaj primerljivega.« Eden je na vrhu skalovja, točno nad mano. Prosim ga, naj ne meče kamenja. Stoji povsem mirno. Navidezno brezbrižen je do trenutka, ko prilezem v njegovo bližino. Še enkrat se prikaže ob strani, potem pa se odpravi za družinami kozorogov. Nekaj se dogaja v bližini, pa med pogledovanjem po okolici nič takega ne opazim. Ne morem videti nečesa nenavadnega, če tega prej ne občutim. Sunkovito pogledam kvišku. Točno nad menoj se je ustavil oblaček. Morda on ve, zakaj.
Če sledite tema dvema praviloma – ne verjemite si in ne verjemite nikomur – nobena laž, ki prihaja od glasa spoznanja, ne bo preživela vašega dvoma. Dvom ne pomeni sodbe: dvomiti ne pomeni misliti, da ste inteligentnejši od drugih. Preprosto prenehati verjeti vsemu, saj se bo resnica že sama razkrila. (*)
Čez Kamen. Strmina popusti. Vsestranski užitek. Čuti na preži. No, kdo je od tu tako rad zrl na Triglav? Svet postane lažje prehoden. V škrbini Čez Kamen je položen lep skalni blok. Užitek ga je prehoditi do označene poti. V enem od vodnikov sem prebral: »Levo po njej (poti) ob varovalih stopimo na vrh.« Jeklenica je le na prvih metrih, za varnejše prečenje skalovja. On je natančnejši: »Prve skale nad škrbino olajša žica, nato pa se čez skrotaste vesine vzpnemo na vrh.« Do vrha imam še nekaj prostega lazenja po skrotju. Za oznake se ne zmenim, navzgor rinem raje p svoje. Na vrhu tudi piha. Preseneti me njegova širina. Da bi videl pode in dom, moram mimo kotanje na drugo stran vrha. Kakšen pogled!
Tisto, čemur pravite razmišljanje, je glas spoznanja, ki si izmišlja zgodbe, vam pripoveduje tisto, česar ste se naučili, in poskuša osmisliti vse, česar se niste naučili. Težava je v tem, da vas glas sili tudi v dejanja, ki so naperjena zoper vas. (*)
Mejnik Bovškega Gamsovca, skalnat pomol nad Luknjo
Koča na podih. Sneg se je obdržal na kratki zagruščeni potki, ki se s škrbine strmo prevesi v skalno zajedo. Sveže stopinje so večinoma obrnjene navzgor, dol se je oni snegu ogibal. Na vrh sem stopil v kratkih rokavih, tu pa moram za boljši oprijem skal in železja sneti rokavice. Tople se le barve pozno popoldanskega sonca. Pot ovinkari čez pode nad gorskim zrcalom. Na križišču do koče srečam utrujen, a zadovoljen starejši par. Prihajata z Luknje. Pripovedujeta, da je pot slabo označena, da sta zašla na strme trave nekam v desno. Komaj sta splezala nazaj. »Pa sploh nisva bila edina. Še ene sva videla, kako so tudi zašli tja gor.« Kje to? Sta prišla čez Sovatno in se znašla v steni Stenarja?
Ne verjemite, temveč se naučite poslušati. Čeprav vam drugi pripovedniki pripovedujejo zgodbe, včasih njihove besede izvirajo iz njihove integritete. To pri priči prepozna vaša integriteta, zato tistemu, kar vam povedo, pritrdite. Njihov glas vam seže naravnost v duha in v trenutku se zaveste, da so njihove besede resnične. (*)
Vrata. V čutaro dolijem poleg vročega čaja tudi hladno vodo gornjega jezera. Kar iz pipe stranišča. Dodam še prašek z okusom limone in pijača za lažji sestop je zmešana. V preddverju ujamem telefonsko razlago: »… potem sem se znašel na ozkem robu in na obe strani je bila stena, prepad. Takoj sploh nisem vedel, kaj naj naredim…« Sonce je zatonilo in za seboj vzelo nekaj toplote. Korak navkreber ogreje otrdele noge. Do prevala Vrata gre brez baterije. Ni mi treba hiteti. Noč bom gotovo ujel. Večkrat se ozrem proti obzorju. Kot bi nekaj pričakoval. Kaj se dogaja za Planjo in Razorjem? Imajo oblaki zame zadnje današnje sporočilo? Lahko bi imeli obliko dvojice, mahajoče v večerni pozdrav. Je to resnično, ali si samo domišljam?
Resnica, čeprav ji ne verjamete, preživi vaše dvome. V tem je čar resnice. Resnica ne potrebuje nikogar, ki bi vanjo verjel. Resnica je vedno resnica – če vanjo verjamemo ali ne. Ali lahko enako trdimo za laži? Ne, laži obstajajo le zato, ker vanje verjamemo. (*)
Pogačnikov dom na Kriških podih z vrha Pihavca
Sovatna. Tema povečuje občutek globine. Rahla koprena iz meglic zastira zvezde brez Lune. Koraki enakomerno odštevajo minute. Prvo rastlinje. Prvo drevje. V gozdu se sliši cviljenje razposajenega otroka. Ne morejo ponoči z otroci hoditi na goro! Iz smeri, kamor sem namenjen, z globljim raskavim glasom nekaj zarjove. Barararararar! Ha, razposajeni družbi se tudi ne dam prestrašiti! Nekaj korakov nižje je rjovenje precej bližje, a obenem tudi že s poti. Ni človeka, ki bi bil tako hiter in spreten, niti podnevi ne. Odločim se, da se ne bom bal. Ko se ponovno oglasi, karkoli že je, je že dlje in višje od mene. Zadovoljno zarjovem nazaj. Do studenca se še nekajkrat odzoveva drug drugemu. Teren se poravna. V goščavi ob poti do Doma v vratih tu in tam še pošumi življenje. Želim si domov. Tine, adijo!
Glas v vaši glavi je podoben neukročenemu žrebcu, ki vas nosi tja, kamor si sam želi. Jezdite ga lahko žele, ko ga ukrotite, saj zanje šele takrat postane orodje sporazumevanja, ki vas ponese tja, kamor si vi želite. (*)
Na neki planjavi
Sredi sveta
Nekoč se ustavi
Ritem srca
Telo obmiruje
Sonce zamiži
Pepel se razsuje
V vse smeri
(Matjaž Jarc, s CD-ja Sinjina)
(*) Don Miguel Ruitz, Glas spoznanja