Delo, Znanost - Andrej Gosar: Med knjigami / Pri založbi Didakta je nedavno izšla knjiga o dr. Albinu Belarju (1864–1939),
... pomembnem slovenskem naravoslovcu, o katerem pa je tako v strokovni kot širši javnosti znanega zelo malo. Avtorja knjige sta pokojni dr. Renato Vidrih, nekdanji direktor Urada za seizmologijo in geologijo Agencije RS za okolje, in Jože Mihelič, vodja službe za izobraževanje in naravovarstveno vzgojo v Triglavskem narodnem parku. Renato Vidrih je kljub hudi bolezni svoje zadnje tedne posvetil prav dokončanju te knjige.
V njej so objavljeni številni dokumenti Belarjevega časa, ki bodo z objavo za vedno iztrgani izgubi, ki jim je grozila, saj do zdaj še niso bili ustrezno zbrani, arhivirani in obdelani. Zbiranje gradiva je trajalo več kot deset let. Avtorja sta navezala stike z Belarjevimi sorodniki v ZDA in Sloveniji in pridobila številne osebne dokumente ter njegovo zasebno in strokovno korespondenco. Kljub temu da mineva od vrhunca Belarjevega delovanja le okoli sto let, je presenetljivo veliko podrobnosti njegovega življenja in dela še vedno nepojasnjenih. V knjigi sta zgodovinsko in naravoslovno poglobljeno obdelana njegovo življenje in pionirsko delo na področjih seizmologije in varstva narave.
Vzpon in padec
Albin Belar je študiral kemijo in naravoslovje na Dunaju, kasneje pa se je posvetil fiziki in doktoriral iz fizikalnih ved v Gradcu. Najprej se je zaposlil kot asistent za kemijo in naravoslovje na Mornariški akademiji na Reki, kjer se je ob pedagoškem delu ukvarjal s kemijsko tehnologijo in drugimi raziskavami. Leta 1896 je postal profesor za kemijo in naravoslovje na Državni višji realki v Ljubljani, leta 1908 pa so ga imenovali za deželnega šolskega nadzornika. Bil je tudi član seizmološke komisije Avstro-Ogrske akademije znanosti. Po koncu prve svetovne vojne so ga neupravičeno označili za nemškutarja ter ga strokovno in osebno popolnoma onemogočili. Predčasno so ga upokojili, mu zaplenili vso opremo, bogato knjižnico, odvzeli stanovanje in potni list. Zaradi preganjanja se je njegova družina izselila v ZDA, njemu pa, kljub posredovanju številnih uglednih domačih in tujih znanstvenikov, oblasti tega niso dovolile. Umrl je leta 1939 v Polomu pri Kočevju v bedi in zapuščen od vseh.
Belar je pustil neizbrisen pečat v slovenski seizmologiji, saj je že leta 1897, to je dve leti po velikem ljubljanskem potresu, v prostorih realke na Vegovi ulici v Ljubljani osnoval prvo potresno opazovalnico v takratni Avstro-Ogrski monarhiji in tudi eno prvih v vsej Evropi. Na področju seizmologije je v naslednjih letih dosegel zavidljive uspehe, ki so v knjigi podrobno predstavljeni in dokumentirani. Razvil je več lastnih seizmografov, od navpičnega z zapisom na osajen papir do prototipa prve prenosne priprave. Za vodoravni seizmograf Zlatorog je dobil na razstavi v Faenzi leta 1909 prvo nagrado. Za merjenje oddaljenih potresov je izdelal dva dolgoperiodna seizmografa z masama 360 in 1000 kg. Opazovalnica v Ljubljani je bila tako leta 1912 opremljena s kar 17 seizmografi s 25 različnimi komponentami zapisa. Velika škoda je, da se ni ohranil nobeden od njegovih instrumentov, čeprav so delovali doma in po svetu še dolgo po njegovi smrti. Skupaj z baronom Codellijem sta razvila brezžični sprejemnik za sprejemanje točnega časa (1910), ki je nujen pri zapisovanju potresov in je v začetnem obdobju njihovega instrumentalnega opazovanja predstavljal enega večjih problemov. Izdajal je mesečnik Erdbebenwarte s prilogo Neueste Erdbebennachrichten (1901–1910) ter si dopisoval z vodilnimi svetovnimi seizmologi tistega časa. Belar je razmišljal tudi o novem observatoriju. Arhitekt Maks Fabiani je zato leta 1913 izdelal osnutek za geofizikalni observatorij v Ljubljani, ki bi združeval seizmološko, meteorološko in radijsko postajo ter astronomsko opazovalnico. Po letu 1919, ko so oblasti Belarju zaplenile stanovanje v Ljubljani, se je preselil v družinsko vilo na Vrščah (Podhom) pri Bledu, kjer je leta 1921 ustanovil svoj zasebni seizmološki observatorij »Sir Humphry Davy«, ki je obratoval do leta 1930. Poimenoval ga je po angleškem kemiku in fiziku Humphryju Davyju (1778–1829), začetniku elektrokemije, ki je odkril številne kemične elemente in je izumitelj varne rudarske svetilke. Za nas pa je pomemben tudi kot velik ljubitelj Julijskih Alp. V tem observatoriju je Belar z doma izdelanim instrumentom med drugim opazoval hitrost in smer vetra. Po njegovi zaslugi sodi Slovenija med redke države na svetu, ki se lahko pohvalijo z več kot stoletno zgodovino seizmologije. Pomemben pa je tudi njegov prispevek v radiofoniji in meteorologiji.
Idejni oče Triglavskega narodnega parka
Drugo pomembno polje Belarjevega delovanja na področju varstva narave je manj znano od njegovega dela v seizmologiji, čeprav velja za idejnega očeta Triglavskega narodnega parka. Pred kratkim so odkrili Belarjev članek, objavljen v Wiener Zeitungu, iz leta 1907, v katerem je predstavil svoj predlog kataloga naravnih spomenikov Kranjske in med drugim predvidel ustanovitev varovanega območja v Dolini Triglavskih jezer. Predlog naravnih spomenikov Kranjske je sicer poslal deželni vladi Kranjske že leta 1903 in ji obsežen rokopis ponovno predložil leta 1905 ali 1906, ta pa ga je posredovala ministrstvu za kulturo in poduk na Dunaju. To kaže na njegovo vizionarstvo, saj gre za enega najzgodnejših tovrstnih predlogov v Evropi. Dokazuje tudi njegovo razgledanost, visoko kulturno raven in ljubezen do rodne dežele, ki so mu jo kasneje mnogi odrekali. Naravovarstveni park nad Komarčo, predhodnik današnjega Triglavskega narodnega parka, je v povsem drugačnih okoliščinah nastal šele leta 1924, pri čemer pa Belar ni več sodeloval.
Poleg te knjige spomin nanj ohranjata plošča na stavbi nekdanje višje realke na Vegovi ulici v Ljubljani, kjer je delovala prva potresna opazovalnica v Avstro-Ogrski monarhiji (odkrili so jo leta 1997, ob njeni stoletnici), ter pomnik zraven nekdanje Belarjeve vile v Podhomu pri Bledu, kjer je deloval njegov zasebni seizmološki observatorij. V informacijskem središču Triglavskega narodnega parka v Trenti je o njem na ogled stalna razstava, ki je nastala s finančno podporo Belarjeve vnukinje dr. Cynthie D. Belar iz ZDA. Od leta 1999 pripravljajo sodelavci TNP v Trenti tudi Belarjeve naravoslovne dneve, ki se jih udeležuje po osemsto in več otrok iz Slovenije in zamejstva. Skupaj s knjigo je to oddolžitev za številne krivice, storjene Albinu Belarju, in za dolga leta pozabe tega izjemnega človeka.
Prof. dr. Andrej Gosar
Agencija RS za okolje,
Urad za seizmologijo in geologijo in Naravoslovnotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani