Delo, Sobotna priloga - Boštjan Videmšek: Navdih
»V največjih višinah rastejo samo osamelci. Vsak zase je svoja podoba. Čim bolj jim strele in plazovi potolčejo vrhove in veje, tem globlje poganjajo korenine v dno skalovja.«
Legendarni plezalec Joža Čop
Sedela sva na vrhu Severne Triglavske stene. Od sonca razžarjeni Triglav je delno prekrival bleščečo Škrlatico, zdelo se mi je, da sva bliže sinjemu nebu kot zeleni dolini Vrat. Pod nama je zijal veličasten prepad. Le visoko v gorah in sredi oceana je majhnost tako velika. Govorila sva o etiki, sreči in smrti. Bila sva si edina, da nekdo, ki preplašeno životari in ne pozna svojih meja, ni upravičen do velikih etičnih sodb. V ekstremnih razmerah je ekstremna tudi – etika. Pa tako lep dan je bil, prelep je za.
V steni sva se ustavila le nekaj minut, da bi občudovala Sfingo, zaščitni znak skoraj kilometer visoke Severne Triglavske stene. Pavle mi je jel razlagati o svojih prvih plezalnih »korakih« v Mačkovem grabnu v Polhograjskih Dolomitih, zgodba pa je kaj kmalu skočila na Mount Everest, ki ga je leta 1997 kot prvi Slovenec osvojil brez pomoči dodatnega kisika. Upal sem, da nikoli ne bo nehal govoriti, pa je vse skupaj strnil v »ko si enkrat notri, ni zasilnih izhodov« in sunkovito, kot je le on znal, potegnil nov raztežaj. »Kaj je človek? Prikazen ali rastlina? Mešanica Boga in zveri?« se je med plezanjem mimo Sfinge pred drugo svetovno vojno spraševal veliki slovenski filozof dr. Klement Jug. »Kako je lahko um trden in neomajen, če so udje mlahavi in morala bogaboječa?« Iz stene, ki jo je globoko ljubil, je zaradi nesrečne ljubezni omahnil v globine. Večkrat je stal pod Sfingo, zaščitnim znakom Severne Triglavske stene, Pavletove velike prijateljice, in bolščal vanjo, je o Jugu zapisal Tone Svetina. »Gledal jo je kot uročen ljubimec nedosegljivo, ljubljeno bitje, ki mu naroča, da mora umreti, ker je zvestoba navzoča samo v smrti. Sfinga simbolizira demona stvariteljstva in uničenja. Človek je svoboda opredeljevanja, je samo sredstvo za višji namen.«
Vrhunski alpinist, avtor mnogih prvenstvenih smeri in dobitnik najbolj prestižnih svetovnih plezalnih nagrad, nepopustljivi borec proti komercializaciji tega plemenitega športa, oče, mož, maratonec, kolesar, intelektualec, avtor številnih dokumentarnih filmov, pisec, prijatelj, večni navdih, mentor, humanist, človek neizmerljive veličine in energije, pristna moška bit, matematik, resnoben duhovitež, aktivist za pravice Tibetancev, nezlomljiv duh, poosebljen pogum, vse našteto v enem = Pavle.
»Nenadoma se mu je zazdela strahotna tišina prepadov nenadomestljiva vrednota. Pravzaprav je bila njegovi duši potrebna kot zrak, kot voda, kot kruh.«
Nič ni večjega od praznine. Le redki so s svojim obstojem sposobni zapolniti nje del. Stik z večnostjo je brezhibnost eksistence. Arhetip. Želeli bi leteti. Tukaj in zdaj. Gora je mogočen oltar. Pogled od zgoraj. Kot da bi iz oddaljenih galaksij zrl proti Zemlji. Sanje. Kako se počutijo ptice med strmoglavim letom? Mogoče je. Večji od življenja. To ni slovo, ampak pozdrav.
»Ne javkaj! Snemi dereze, sezuj gojzarje in nogavice in hodi po snegu, ajde!« mi je ukazal na vrhu zaledenelega plazu v Logarski dolini, ko sem se potožil, da so mi med plezanjem pomrznile noge. Pomagalo je. Ugrizi realnosti ne morejo biti banalni, banalna je lahko le zaznava. Redkokdaj je bilo lepo biti ponižen učenec in vajensko pišče. Zaradi Pavleta je bilo kasneje mnogokje in mnogokdaj lažje in – mogoče. Navdihu ... joče. Čeprav še vedno verjamem. Zakaj? Ker na najvišji iraški vrh v Kurdistanu, kamor sva se namenila, ne bom šel sam in ker še vedno nisva bila pri dalajlami. Zakaj? Ker je Pavle edini in edinost je večna. V baznem taboru pod Čo Ojem je pred skoraj dvema letoma doživel brutalen obračun kitajskih vojakov z mladimi Tibetanci, ki so po tradicionalnih trgovskih poteh pred represijo pekinškega režima poskušali prebegniti v sosednji Nepal in od tam naprej v indijsko Darmasalo, zatočišče tibetanskih budistov in sedež dalajlame. Visoko v gorah so begunce pred očmi več deset alpinistov z vsega sveta hladnokrvno napadli kitajski obmejni policisti in dva izmed beguncev ubili, vsaj ducat pa so jih s himalajskega sedla odpeljali naravnost v zapor. Čeprav je veliko alpinistov videlo, kaj se je zgodilo, ali pa jim je to kdo kasneje pojasnil, je drugačno kitajsko resnico v javnost spravil šele On, ki je iz baznega tabora posnel fotografije, neizpodbitne dokaze zločina kitajskih obmejnih policistov. Večina drugih alpinistov je bila tiho, Pavletov glas pa je preglasil sovražno kitajsko propagando.
Zakaj? Dan potem, ko je Pavle segel v roke usodi, sva se z Majo spuščala s Tošča, njegovega hriba. Proti meni je stekel mlad kozel, ki je ravno dobro ušpičil rogove; ko sem že mislil, da me bo pošteno kresnil po kolenu, se je samozavestni mladenič kot kuža postavil na zadnje noge in se mi prijateljsko naslonil na stegno. Pozdravila sva se kot stara kolega. Nato je z eleganco, ki mi je bila presenetljivo znana, skočil na bližnjo klop in z nje na mizo, z nje pobral kos kruha in ga v brk krčmarju dodobra prežvečil. Ko se je vanj zakadil ljubosumni zlati prinašalec, ga je odgnal z natančno merjenim čelnim udarcem, potem pa raztegnil svoj sloki hrbet. »Ne vem, od kod se je vzel ta kozel, res ne. Sem gor je prišel v nedeljo in je povsem domač. Ne morem ga odgnati,« je mladi krčmar pregnal še zadnje dvome. Kozel se je vrnil domov. Hvala za Vse. Se vidimo. •
Boštjan Videmšek