Šport mladih - Mojca Stritar: Za razmislek o besedi
Ne tako dolgo nazaj sta Adam in Eva živela v raju, sončece je sijalo, sprehajala sta se med ptički in srnicami, skratka, nista se imela kaj pritoževati. Potem pa je Eva - nebodijetreba - utrgala tisto presneto prepovedano jabolko in rodil se je človek, kakršnega poznamo. Človek, ki raziskuje. Človek, ki krši pravila. Človek, ki premika meje mogočega.
Kmalu zatem je kranjski Janez obul nove Planikine gojzarje, odsopihal na vrh gore in zavriskal ob čudovitosti razgledov. Ko so se mu pozdravili žulji, je spet šel v hribe, redno prebiral Planinski vestnik in kdaj pa kdaj celo kaj napisal vanj. Postal je planinec. Hribovec. Gornik. Hribolazec. Turist. Šodrovec. Alpinist. Plezalec. Friko. Potepuh. Raziskovalec. Uživač.
Potem pa ga je kot strela z jasnega na vrhu Kočne zadelo navodilo Upravnega odbora Planinske zveze Slovenije (PZS), da je v okviru PZS v hribe dovoljeno hoditi samo še »planincem«. Uporaba besed »gornik« in »gorništvo« je znotraj PZS najstrože prepovedana in vsak, ki bo v katerem koh dokumentu, glasilu ali na spletni strani prekršil to sveto pravilo, bo ravnal v strogem nasprotju z »najbolj tradicionalno društveno planinsko organizacijo z izjemno bogato kulturno dediščino, ki smo jo dolžni varovati, ohranjati in spoštovati«. Kaznovan bo vsaj z umikom grešnega besedila iz uporabe, če ne tudi z neizbrisljivim škrlatnim znamenjem. Saj si predstavljate najbolj zaničljiv pogled in vzklik: »Gornik? Pfej!« Kaj so storili gorniki in gorništvo, da se zaradi njih PZS enači z rajskim Bogom in postavlja nerazumljive prepovedi, mi ni jasno, posebej zato, ker sem do sedaj kar uspešno lazila po hri¬bih, pa se imam za gornico. In kakšno podkupnino so vsemogočnim organom morale dati vse ostale gorniške sopomenke, da niso prišle na isti črni seznam?
Škoda je, da mora glasilo, kot je Planinski vestnik, ki je z vsako številko bližje konceptu sodobne goroslovne revije in bolj odprt za mlajše, sodobnejše generacije zaljubljencev v gore, ki ne prisegajo samo na rdeče dokolenke in zbiranje žigov, sklanjati glavo pod dinozavrom, ki skuša svojo, kot si predstavlja, monopolistično oblast nad gorskim svetom utrjevati na podlagi nesmiselnih pravil in omejitev, pri tem pa omejevati celo tisto, na čemer se Slovenci kot narod tako radi utemeljujemo: jezik, umetniško in kulturno ustvarjalnost. Ne ozirajo se na" to, da je cenzura »out« že nekje od Prešerna naprej. Ne ozirajo se na to, da je inovacija gonilo napredka. Ne ozirajo se na to, da morata biti doživljanje narave in njeno umetniško slikanje v besedi neomejena. Ne ozirajo se na to, da je jezikovna raznolikost eden od temeljev evropske identitete in da je Evropska unija združena v različnosti. Ne ozirajo se na to, da je skupina uglednih evropskih intelektualcev, zbrana na pobudo Evropske komisije, označila evropsko jezikovno pestrost kot »zdrav izziv«.
Ne. Raje prisegajo na bolno enoumje, na politiko prisile, cenzure in prepovedi, na politiko vsiljenih pravil, ki si v svoji brezobzirnosti drzne v svojo korist zmanipulirati celo besede velikega razumnika Matjaža Kmecla: »Pri tem pa ne nasprotujemo tistim planincem, ki svoja početja v gorah poskušajo imenovati drugače predvsem z namenom, da pokažejo, da je njihovo doživljanje gora pač način njihovega življenja. S tem največkrat želijo tudi izraziti razlike v zahtevnosti svojih ciljev od ciljev množic, ki običajno ostajajo na nižjih vrhovih in položnejših poteh (avant-turisti, alpinisti/šodrovci, planinci/gorniki). Taki pojavi v organizaciji pričajo, da je planinstvo ponovno pred kvalitetnim razvojnim skokom, ki ga mora organizacija tankočutno zasledovati in podpirati.« Tankočutnost znotraj PZS v današnjih časih strpnosti in nediskriminacije ni niti kamenček sredi melišča, namesto kvalitetnega razvojnega skoka pa ostaja stroga, iz nekih prejšnjih časov vzeta delitev na naše in njihove, na planince in one druge, o katerih raje sploh ne govorimo. Vsi enaki, vsi dolgočasni. Vsi planinci.
V tednu, ki je minil od objave zloglasne okrožnice PZS, se je usul plaz zgroženosti, nejevernosti in obtožb zainteresirane javnosti. Na srečo ne samo »navadnih« planincev in gornikov, temveč tudi predse¬dnikov planinskih društev, ki nočejo opustiti načela demokratičnosti in zdrave kmečke pameti. Vodstvo PZS pa ostaja gluho... Zato je moja odločitev enostavna.
Ne morem delati nečesa, v kar ne verjamem. Nikoli ne bom planinka. Še sreča, da obstajajo druga, pa čeprav tuja društva, ki nudijo nezgodno zavarovanje za gorske športe, kajti članica organizacije, v kateri nisem dobrodošla, nočem biti več. Hribi, gore in planine pa ostajajo. Juh, juhej!