Išči

Objavljalci

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Planinski vestnik - februar 2024

Februarski Vestnik se spominja odprave na Tirič Mir

Planinski vestnik - februar 2024

Februarska številka Planinskega vestnika se spominja skupne slovenske-poljske alpinistične odprave iz leta 1978 na Tirič Mir, ki je s 7708 metri najvišji vrh pogorja Hindukuš in hkrati najvišji vrh izven Himalaje in Karakoruma, po višini pa triintrideseti na svetu.

Pogovarjali smo se z Mirom Šušteršičem (roj. 1957), vrhunskim alpinistom nekdanje generacije, ki pravi, da je bil Lotse njegovo najtežje doživetje.
Drugi pogovor pa je z Mirovim bratom Janezom Šušteršičem (roj. 1953), prav tako alpinistom in Mirovim dolgoletnim soplezalcem, in pravi, da pleza zaradi svojega užitka, ne dosežkov.
Tretji intervju je z Ivano Leskovar iz PD Slovenska Bistrica, prejemnico spominjske plakete PZS, vodnico PZS in prostovoljko v odboru InPlaninec.

Pišemo o gorskih velikanih - Mont Blancu, o naših zelo zahtevnih poteh, objavljamo potopis o Irski in tamkajšnji gorski reševalni službi, zapis iz zgodovine naravnih parkov ter o prejemnikih priznanj na alpinistično-plezalnem večeru, ki so jih dobili najuspešnejši alpinisti, športni in ledni plezalci ter turni smučarji za dosežke v letu 2023 in prejemnik priznanja PZS za življenjsko delo v alpinizmu. Tu so še zanimivi spomini, članek o špici Babjega zoba, humoreska o nenavadni službeni poti, mnenje o hoji in. zgodba s Kokrskega sedla.

V rubriki Z nami na pot pa vas vabimo na čudovito Islandijo, na otok čudežev. Delimo zaris poti in opise na Blahnúkúr, 945 m, Jökulsárlón in na Diamantno plažo, tu pa so še izjemni slapova Dettifoss in Sellfoss, 400 m, ter pečine Látrabjarg, 450 m.

Sledijo stalne rubrike: Planinčkov kotiček (o nepozabni izkušnji pozabljenih očal), vzgoja (o vzpenjanju s smučmi in kožami), kolumna, planinska organizacija, strip (o vremenu) in v spomin.

Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika
ter srečno in varen korak na vseh vaših poteh!

 

PZS in PV

Vladimir Habjan: Te zimske dni sem obiskal enega od vrhov na Pokljuki z lepimi razgledi na Julijce in Karavanke na drugi strani doline Save. Kot vedno, ko se odpravim v gorski svet, kjer je več obiskovalcev, me zanima, kako se ljudje tam obnašajo. Kakor so mi misli tekle na turi, bodo tudi tule, pri čemer bom svoja stališča malce pokomentiral.
S parkirišča je do planinske koče vodila široka shojena gaz. Sledi so kazale, da je nekdo tu hodil s krpljami, kar je na utrjeni gazi povsem nepotrebno. Krplje so za celec, za sneg, kjer ni hodil še nihče, oziroma tam, kjer se udira. Hoja s krpljami po trdem ni udobna in je naporna. Nič posebnega, si rečem, saj sem take sledi videl tudi v sosednji Italiji.
Pri vzponu sem prehitel prijaznega turnega smučarja, ki je noge s smučmi precej dvigoval, namesto da bi le drsel. S tem izgubljamo več energije, kot je treba, lažje je, če le drsimo.
Pri planinski koči sem se na kratko ustavil na poti navzgor in navzdol. Na klopcah so sedeli planinci precej na široko, čeprav bi bilo prostora še za koga od prisotnih. Usedel sem se na nahrbtnik in malce popil. Lažje bi bilo seveda sedeti na klopci. A posluha za to ni bilo, čeprav smo se spogledovali. Tule nimam pametnega komentarja. Takšni časi so.
Na vrh je vodila globoka gaz, ki je bila takoj na začetku rumena od lulanja. Dobro, od množice psov na turi ne moreš pričakovati, da se bodo umaknili meter stran iz gazi, od človeka pa bi. No, morda je bila nuja prevelika.
Na ozki gazi so planinci naredili stopinje, ki so jih tisti, ki so se že vračali z vrha, podrli. Nenapisano pravilo je, da ne sestopamo po utrjeni gazi, saj s tem otežimo vzpon, seveda pa to ni vedno možno. Bolj moteče je bilo, da so hodili tudi po turnosmučarski gazi. Ta je običajno speljana ob gazi pešakov. In ta je namenjena le turnim smučarjem! Po tej se res ne hodi! Psi na turnih smučinah težje grabijo, če so vmes luknje. Kje je rešitev? Da greš pač tja, kjer je manj obiskovalcev, ali pa da tistim, ki gazi uničujejo, poveš, naj tam ne hodijo. Če zaleže.
To, da nekateri ves čas in na ves glas telefonarijo, je v današnjih časih pač stalna praksa in tega se očitno ne da preprečiti. Bolje bi vsekakor bilo, da bi se ozrli v lepoto gorske narave in jo tiho občudovali. Videli bi marsikaj - lepega. Še enkrat povem, kako mi je bilo všeč na Japonskem, kjer so razvili takšno kulturo, da glasno telefoniranje ni primerno, ker moti ostale, zato v javnosti nihče ne govori, še posebej ne na glas.
Na grebenu, kjer so se odprli razgledi, je nekdo v celem snegu ob gazi narisal moški spolni organ. Tudi to bi težko komentiral. Morda je ta nadobudni slikar zamenjal svež sneg z ogledalom, kdo bi vedel. Bolj všeč mi je bilo na eni mojih naslednjih tur, ko je nekdo v sneg narisal veliko srce.
Na vrhu je v večji skupini planincev nekdo vprašal, kje je Golica. Vsi so gledali v smeri Karavank, vključno s fantom, ki je imel na nahrbtniku dva cepina (na ta vrh ni bil potreben niti eden), pa nihče ni vedel. Lepo je, da ljudje hodijo v gore, tako jih bodo tudi bolje spoznali. Najbolj smešno mi pa je, kako se nastavljajo objektivom in krilijo z rokami in nogami - seveda za všečkanje. Mojega komentarja, da se mi zdi to povsem butasto, seveda ne boste vzeli za resno.
Ko takole razmišljam o gorohodenju, ne morem mimo sprememb, ki se dogajajo - predvsem v zadnjem času po koroni - in se jim nekateri tako čudijo. Potem se spomnim, kako je bilo pred sto leti, ko so drenovci preplezali Slovensko smer v Triglavu in jih je znani politik in pisatelj na Kredarici nahrulil z besedami, da bi jih najraje klofnil. Pa kako smo včasih hodili in plezali brez čelad, danes pa je to samoumevno. Pa kako so bile gore v petdesetih in šestdesetih letih prav tako množično obljudene, vsi so hodili tja gor. In članov PZS (Planinska zveza Slovenije) je bilo čez 100.000 in tudi naročnikov Planinskega vestnika (PV) je bilo čez 10.000. Kje daleč zadaj so zdaj ti časi?
Dejstvo je, da so spremembe stalnica, in s tem se pač moramo sprijazniti. Žal je tudi zelo verjetno, da teh mojih komentarjev tisti, ki hodijo na take ture, ne bodo brali. Vseeno jih vabim, da se ob začetku leta pridružijo naši veliki družini, ki je zbrana v PZS (Planinci Zarišemo Srce) in postanejo naročniki PV (Planinci Vemo). Ne bodo razočarani.

UVODNIK
1 PZS in PV
Vladimir Habjan

ODPRAVA
4 Spomini na Tirič Mir
Miro Štebe

INTERVJU
10 Miro Šušteršič - Čeha
Vladimir Habjan

INTERVJU
14 Janez Šušteršič
Vladimir Habjan

GORSKI VELIKANI
19 Uspeh ni dokončen, neuspeh ni usoden
Damir Šantek

POTOPIS
24 Kjer so jezera kot pivo
Klemen Belhar

ZAŠČITA NARAVE
31 Iz zgodovine naravnih parkov
Marija Mojca Peternel

Z NAMI NA POT
32 Otok čudežev
Iskra Jovanović

PLANINČKOV KOTIČEK
41 Nepozabna izkušnja pozabljenih očal
Kristina Menih

NAŠE ZELO ZAHTEVNE POTI
44 Če se ne da več skozi vrata, pa skozi okno
Dušan Škodič

PRIZNANJA PZS 2023
50 Moraš imeti srečo, da imaš srečo ...
Irena Mušič Habjan

INTERVJU
54 Ivana Leskovar
Zvezdana Bercko

TURNO SMUČANJE
58 Hoja s smučmi in kožami
Tone Golnar

KOLUMNA
62 Narodnozabavne koče
Klemen Belhar

RAZISKOVANJE
64 Odkrivanje tople vode
Franc Juvan

SKORAJ HUMORESKA
66 Nenavadna službena pot
Mateja Pate

MNENJA
69 Nordijska ali alpska hoja?
Miha Sok

SPOMINI
70 V svetlobo
Mojca Volkar Trobevšek

DOŽIVETJE
72 Ne delo, garanje
Marko Matjašič


74 PLANINSKA ORGANIZACIJA
76 V SPOMIN

Značke:
GL4 PV

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

OBJAVLJALCI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.