Tema meseca: Stoletnica Rapalske pogodbe / Intervju: Janko Ažman in Jera Musič / Aktualne kolumne in razmišljanja ...
UVODNIK: Najslabša meja je tista, ki se spreminja. Dušan Škodič
TEMA MESECA. Stoletnica Rapalske pogodbe. Dušan Škodič
RAZMIŠLJANJE. Po dežju vselej posije sonce. Jože Rovan
ZAKOTJA KARAVANK. Če Google ne pozna, tisto ne obstaja? Vid Pogačnik
PLEZALSKE LEGENDE. Janko Ažman. Vladimir Habjan
TUJE GORE. Muzejski primerek na Bernini. Miro Štebe
Z NAMI NA POT. Izleti okoli Mojstrane. Gregor Kofler
PLANINČKOV KOTIČEK. Kako so bistri polhi ukanili bolezen - 1. del. Kristina Menih
INTERVJU. Jera Musič. Mire Steinbuch
KOLUMNA. S hribov pridemo vedno domov, zato ni vseeno. Matevž Lenarčič
KOLUMNA. Moja, tvoja, naša - Mati. Nuša Maver
GORE IN GLASBA. Alpska simfonija. Andrej Mašera
FOTOZGODBA. Barva, čopič in - gas?! Mateja Pate
RAZMIŠLJANJE. Korona počitnice. Martina Čufar Potard
GORSKO REŠEVANJE. Nesreče v gorah v letu 2019. Jani Bele
ANKETA. Planinski vestnik je nacionalni zaklad. Zdenka Mihelič
KOLUMNA. Vrnite nam gore! Mateja Pate
PLANINSKE KOČE. 66 let Zasavske koče na Prehodavcih. Saša Plevel
KORONAVIRUS. Planinstvo v času koronavirusa. Zdenka Mihelič
NOVICE IZ VERTIKALE
PISMA BRALCEV
LITERATURA
PLANINSKA ORGANIZACIJA
UVODNIK: Najslabša meja je tista, ki se spreminja.
Po zadnjih dogodkih in ukrepih ob pojavu pandemije se verjetno vsi, ne le planinci, strinjamo, da je vsaka meja slaba - najslabša pa je tista, ki se pojavi, kjer je ni bilo.
Po tem, ko smo se morali čez noč soočiti z omejitvijo gibanja le po lastni občini, se nam je vsem bolj ali manj skrčil življenjski prostor. Vsakdanja opravila so postala zelo otežena, življenje med štirimi stenami pa utrujajoče tako telesno kot umsko. Človek je bitje, ki potrebuje določeno svobodo, sicer njegovo življenje začne izgubljati smisel. Tudi zaradi tega so nekoč davno ljudje "izumili" zapore, saj je omejevanje svobode počasno trpljenje.
Zaradi lokalne razdrobljenosti naše države, v kateri imamo več kot dvesto občin in med njimi najmanjša meri zgolj sedem kvadratnih kilometrov, se je marsikomu od nas, ki smo bili vajeni obiska gora ali vsaj popoldanskega skoka na svoj hišni kucelj, sesul svet. Vsakdanji cilj se je znašel na drugi strani občinske meje, ponekod celo označeni s trakovi in varovani z budnimi prostovoljci. Večina državljanov je to mirno sprejela in se poslušno samoomejila ter ni kršila predpisanih ukrepov. Toda čeprav je marsikdo od nas v tem času prvič odkril najvišjo točko svoje občine ali hodil po še nikoli prehojenih stezicah in opazil nove zanimivosti, to ni omililo velikega razočaranja in grenkobe. Planinci smo pač planinci zato, ker ljubimo svobodo.
Tokratna tema meseca govori o meji, ki se je pojavila nepričakovano. Pred okroglim stoletjem je med seboj razdelila naše ljudi in njihovo zemljo ter planincem onemogočila dostop na gore, ki so jih radi obiskovali. Govorimo o rapalski meji. Ta je danes kljub mnogim lokalnim zgodbam o tihotapstvu in še zadnjim živim pričam, ki se spominjajo življenja ob krivični meji, dokaj pozabljena. Povojno obdobje, ki je sledilo padcu rapalske meje, je bilo preprosto preveč burno in spomini nanjo so v zgodovinskem spominu in šolskih učbenikih izzveneli v pozabo. To velja predvsem za notranjost države, toda nekdanji obmejni kraji in ljudje na ozemlju, ki ga je skoraj trideset let zasedala Kraljevina Italija, tega zlepa ne bodo pozabili.
Kot razberemo iz planinskih spominov in arhivov, se je v veliki zagati med obema svetovnima vojnama znašlo tudi slovensko planinstvo. Od visokogorja so našim planincem ostale le Kamniško-Savinjske Alpe. Julijske Alpe in Karavanke so v veliki meri spadale v razširjen obmejni pas, kamor se je smelo, vendar šele po več letih meddržavnih pogajanj, s posebno dovolilnico. Planinstvo na drugi strani rapalske meje v Idrijsko-Cerkljanskem, Škofjeloškem in Notranjskem hribovju pa je bilo za planince popolnoma onemogočeno.
Po zadnjih omejitvah gibanja si lahko tudi mi vsaj približno predstavljamo, kako se je počutila generacija planincev med obema vojnama. Toda omejitev zanjo je trajala neprimerno dlje časa, vse do leta 1947.
Tudi naši planinski predhodniki so v svojem času našli nekaj manjših "bonbončkov", kot smo jih našli mi v svojih občinah. Zaradi rapalske meje so bile zgrajene naše prve zelo zahtevne zavarovane poti, ferate. Te stare ferate predstavljajo spomenik enega od bojev, ki ga je nekoč vodilo Slovensko planinsko društvo. Kar spomnimo: SPD se je za naše gore v času monarhije borilo proti Nemcem. V rapalskem obdobju v Kraljevini Jugoslaviji so nam večji del gora zasedli Italijani. Danes pa ... vidnega sovražnika ni. Gore nam jemljejo omejitve, pogled v prihodnost pa je, kot pravijo, meglen.
Dušan Škodič