Tema meseca: Gorsko kolesarjenje / Tone Sazonov-Tonač / Nives in Roman na vseh štirinajstih / Z nami na pot: Mont Blanc / Prva dama ferat o vlečenju za jeklenice in resnosti tega početja / Še nekaj o klopih in UV indeksu ...
Uvodnik: Tudi današnji časi bodo nekoč dobri stari. Marta Krejan Čokl
S KOLESOM V HRIBE
Postajamo primer dobre prakse. Gorski kolesarji smo ... Andrej Remškar
Kdo je ta nebodigatreba. Jože Rovan, načelnik KTK. Marta Krejan Čokl
Gorsko kolesarjenje. (Le) eden od športov na prostem. Peter Zajc
KOLUMNA
Gorsko kolo ostaja in ne odhaja. Miha Šalehar
JUBILEJ
Tonačevih osemdeset. Tone Sazonov. Mire Steinbuch
GORE IN LJUDJE
Nesreče in obračuni. Leto 1947. France Zupan
OSEMTISOČAKI
Nives Meroi in Roman Benet sklenila himalajski krog. Slovenec na vseh štirinajstih osemtisočakih. Mire Steinbuch
KOLUMNA
Priznanja. Tone Škarja
Z NAMI NA POT
Najvišji v Alpah. Mont Blanc. Bor Šumrada
Venček petih vrhov. Skuta in Rinke. Bor Šumrada
OPISI
Mont Blanc, 4810 m, običajni pristop mimo Koče Goûter. Bor Šumrada
Mont Blanc, 4810 m, čez ledenik Bossons. Bor Šumrada
Mont Blanc, 4810 m, z Aiguille du Midi. Bor Šumrada
Mont Blanc, 4810 m, od Koče Gonella. Bor Šumrada
Skuta, 2532 m, čez Kokrsko sedlo. Bor Šumrada
Skuta, 2532 m, čez Žmavcarje. Bor Šumrada
Kranjska, 2453 m, Koroška, 2433 m, Štajerska, 2374 m, in Mala Rinka, 2289 m, skozi Turski žleb. Bor Šumrada
Koroška Rinka ali Križ, 2433 m, po severnem grebenu. Bor Šumrada
INTERVJU
Alpinizem je tek na dolge proge. Luka Lindič. Anja Intihar
ALPINISTIČNI PODMLADEK
Tabor v Chamonixu. Kar se Janezek nauči ... Neli Penič
DOLOMITI
Drama v Zwölferju. Nevihta na zahtevnem vrhu. Vladimir Habjan
HUMORESKA
S slepim potnikom po Škofjeloškem hribovju. Oj, ti pasja dlaka. Dušan Škodič
VSI MOJI TRIGLAVI
Prvič v enem dnevu gor in dol sam na Triglav. Samo Rugelj
INTERVJU
Vlečenje za jeklenice v previsih ni nedolžna zabava. Claudia Schmid. Dušan Škodič
GORSKO REŠEVANJE
Dvajset let od tragične nesreče. Irena Mušič Habjan
DOŽIVETJE
Prelaz. Izidor Tasič
ZDRAVJE
En klop nam lahko trajno spremeni življenje. Klopni meningoencefalitis. Petra Zupet
VREME
Z gora se vrnimo brez opeklin. UV-indeks. Veronika Hladnik
NARAVA
Vedno imam rezervno varianto. Smreka. Ivan Premrl
PLANINSKA ORGANIZACIJA
Pod Storžičem pisano in veselo. Dan slovenskih planinskih doživetij 2017. Po sporočilu za medije povzela Zdenka Mihelič.
RAZMIŠLJANJE
Oda prijaznosti. Anja Intihar
NOVICE IZ VERTIKALE
ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE
LITERATURA
PLANINSKA ORGANIZACIJA
Uvodnik: Tudi današnji časi bodo nekoč "dobri stari"
Ko sta Paula Jesih in Joža Čop leta 1946 preplezala osrednji steber Severne triglavske stene, je mnogo ljudi mislilo, da česa težjega ni mogoče preplezati. Minilo je samo dvajset let, da sta Ante Mahkota in Peter Ščetinin preplezala Obraz Sfinge, kar je bilo v času legendarnih skalašev znanstvena fantastika. Slabih trideset let pozneje sta Miha Kajzelj in Gregor Kresal isto smer preplezala prosto, kar bi verjetno Ščetinin in Mahkota leta 1966 označila za norost. Ali vsaj za neslano šalo. Matterhorn je prvič, ko je na njem stala človeška noga, po težavnem večdnevnem plezanju med sestopom terjal kar štiri smrtne žrtve. 144 let zatem je Ueli Steck nanj priplezal v uri in šestinpetdesetih minutah. Upravičeno si torej lahko postavimo vprašanje, kje bo alpinizem oziroma gorništvo čez dvajset let. Ali kaj bo takrat sploh še štelo za velik dosežek.
Primerno duhu časa je treba upoštevati tudi trende, ki jih ta narekuje. Če so pred pol stoletja gorniki pisali vzvišeno romantične spise o obiskovanju neraziskanih gora, o prelepi planinski cvetani in o prenočevanju med vršaci ter s tem burili domišljijo laičnih bralcev, danes dolga besedila zamenja nekaj stavkov na družbenih omrežjih skupaj s celim morjem bolj ali manj posrečenih fotografij ali celo filmov. Informacije, ki so jih gorniki nekoč lahko dobili samo v gorskih kočah ali od tistih, ki so vzpon opravili pred njimi, zdaj ponuja svetovni splet - tudi z razgledi, ki jih na ekrane naših elektronskih igračk pošiljajo vedno bolj izpopolnjene videokamere. Vodničke, nepogrešljive spremljevalce vsakega vzpona, in nujen smisel za orientacijo nadomeščajo naprave GPS, ki nam lahko v vsakem vremenu pokažejo vsaj to, kje smo, če nam že ne pomagajo najti poti. Lesene zagozde so nadomestili metulji različnih velikosti, težke okovane čevlje lahki vodoodporni čevlji ...
Verjetno bodo predvsem starejši bralci ocenili, da se je v tem času izgubil velik del romantike, ki je (bila) za gorništvo tako značilna. Morda to drži, a hkrati se je ob vsem tem pojavil tudi prostor za jasnejši razmislek o tem, kaj v gorah sploh iščemo. Danes lahko na vrhove skoraj vseh naših gora stopi skoraj kdor koli. V tem torej nima smisla iskati ekskluzivnosti. Da bi preplezali smer zares izstopajoče težavnosti, moramo poseči po številkah, ki se bližajo dvomestnim. Enako velja za turno smučanje, ledno plezanje in druge dejavnosti, ki jih izvajamo v gorah. Zakaj torej odhajamo v tako imenovani nekoristni svet? Zakaj sopihamo tja gor (peš, s kolesom, po ferati, plezalni smeri ...) v času, ko nekatera podjetja ponujajo udoben let s helikopterjem na vrh gore in od tam eleganten spust na smučeh v dolino? Ko je največja težava prehrane v kočah le en obrok, primeren za vegetarijance?
Morda ravno zdaj živimo v času, ko sta pravilen odnos do gora in iskanje čistega, prvinskega stika z naravo še toliko pomembnejša. Kaj je pravilno in prvinsko, ne bomo razpravljali, to ve in čuti vsak, ki gre v hribe z iskrenimi željami (in ne le na primer zato, da bo postal "pravi" Slovenec). Morda prav zdaj postavljamo temelje miselnosti, ki bo zaživela z generacijo, ki šele prihaja. Samo spomnimo se, kako so pionirji plezanja v alpskem slogu v Himalaji orali ledino nečemu, kar je bilo takrat označeno kot pretiravanje in nepotrebno tveganje. Če si dovolimo pomisliti na to, da bo nekaj, kar šele prihaja, morda boljše od tega, kar že obstaja, smo na dobri poti, da gore ostanejo dom za vse tiste, ki v njih iskreno iščejo lastne meje ali odgovore na vprašanja, ki jih ravnina ne (z)more dati. Če lahko sprejmemo, da nekdo v gore zahaja na drugačen način kot mi, na primer s kolesom, potem so pisci romantičnih besedil in vzvišenih besed, od katerih smo se učili, vzgojili generacijo, ki bo svoje poslanstvo opravila ravno tako dobro.
Poskrbimo, da se naši otroci čez dvajset let ne bodo smejali našim zapisom in vsej slabi volji, ki bi jo s samo nekaj strpnosti in z razumevanjem zlahka preprečili. S pravim odnosom do cvetane je v gorah dovolj prostora za vse. In tam še zmeraj vsak lahko najde tisto, kar išče - če je le iskren. In kaj drugega so nam dopovedovali naši vzorniki v svojih zapisih in knjigah pred toliko leti?
Naslednji Planinski vestnik boste v nabiralniku našli septembra, do takrat pa vam želimo, da doživite čim več čudovitih hribovskih zgodb ne glede na to, na kak način se boste lotili iskanja razgledov.
Marta Krejan Čokl