Ali zlezeš ali pa ne zlezeš. Intervju z Vanjo Matijevcem. Tina Leskošek / S Škrlatice na Srednji Rokav in z njega v prepad. Gorazd Gorišek / Moč in gibljivost. Tadej Debevec / Prof. dr. Tone Wraber. Nada Praprotnik.
Vsebina - Članki
UVODNIK: Nevarna samoprevara. Andrej Mašera
SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ
Široko odprta vrata za vzpone na vrhove. Planinci iz vse države na svečanem odprtju. Slavica Tovšak, Dušan Škodič
INTERVJU
Ali zlezeš ali pa ne zlezeš! Pogovor z alpinistom Vanjo Matijevcem. Tina Leskošek
VISOKO NAD TREBUŠO
Prvič čez Vrše. Kaj je še ostalo od tistega davnega leta? Rafael Terpin
HUMOR
S Škrlatice na Srednji Rokav in z njega v prepad. Moj zadnji gorniški dan. Gorazd Gorišek
V SPOMIN
Prof. dr. Tone Wraber (4. marec 1938-6. julij 2010)
BOTANIKA
Blagajev volčin. Zakaj ga imenujejo tudi kraljevska roža? Eva Holz
VARSTVO NARAVE
Soodvisnost v naravi. Encijan, rdečke in še metulj povrhu. Dušan Klenovšek
ZAKONODAJA
Olajšanje ali zaskrbljenost. Zakon o Triglavskem narodnem parku. Slavica Tovšak
VREMENSKE STOPNJE IN OPRIMKI
Svetlobna igra gorskih grebenov. Miha Pavšek
Z NAMI NA POT
Podrta gora nad dolino Zilje. Dobrač. Andreja Tomšič
Opisi
Dobrač, po Lovski poti z vzhoda. Jože Drab
Dobrač, z juga. Jože Drab
Dobrač, z zahoda. Jože Drab
Dobrač, s severa. Jože Drab
Dolina sonca med Dolomiti in Karnijci. Gore nad Sappado. Mojca Stritar
Opisi
Planini Geu Alta in Tuglia. Mojca Stritar
Monte Lastroni, iz doline Val Sesis. Mojca Stritar
Monte Peralba in Monte Chiadenis. Mojca Stritar
Terza Piccola. Mojca Stritar
ALPINIZEM
Kugy-Hornova smer v Montažu. Po sledeh topniških opazovalcev. Iztok Rutar
ALPINISTIČNA TEHNIKA
Sidrišča v skali - 2. del. Tadej Debevec, Aljaž Anderle
TRENING
Moč in gibljivost. Tadej Debevec
NOVICE IZ VERTIKALE
NOVICE IZ TUJINE
PISMA BRALCEV
LITERATURA
IZ DEJAVNOSTI PZS
PLANINSKA ORGANIZACIJA
Nevarna samoprevara
"V ferati Extrem Klettersteig je res ekstremno ... Ob dveh kot vrvica tankih jeklenicah na majavih sidrih se bo plezalec počutil vse kaj drugega kot uživaško." S temi besedami je na spletnem portalu Gore - ljudje svoj vzpon po neki novodobni ferati v Ziljskih Alpah komentiral velik ljubitelj takih "poti", ki jih sicer redno z navdušenjem opisuje na spletu. Živahnim opisom so dodane številne atraktivne fotografije, s katerih bralec zlahka spozna, za kakšno zvrst poti gre.
O ekstremno težkih, športnih, adrenalinskih feratah, ki v zadnjih letih v Avstriji rastejo kot gobe po dežju, sem v Planinskem vestniku že pisal, tema pa se mi zdi vedno znova zanimiva in vredna tehtnega razmisleka. V Dolomitih takih poti ne gradijo več, tudi v Švici in predvsem v Franciji, ki je rojstni kraj ekstremnih "superferat", se je gradnja praktično ustavila. Situacija v Avstriji pa je diametralno, že skoraj groteskno drugačna.
V najnovejši izdaji kapitalnega vodnika Klettersteigführer Österreich iz letošnjega leta je opisanih kar 322 ferat na področju Republike Avstrije, od katerih je večina nedavno zgrajenih ocenjena s težavami D in E, ena v Hochschwabu pa že s kar F/G. Treba je pojasniti, da gre avstrijska lestvica težavnosti od A navzgor, končna črka pa gotovo še ni dosežena. Ferate so zgrajene tako, da so čim bolj skopo zavarovane in da potekajo čim bolj izpostavljeno po navpičnih plateh in preko previsov, gotovo pa bomo dočakali, da bodo šle tudi čez večmetrske strehe. Edino obvezno varovalo je jeklenica, ki služi za samovarovanje, povečini tudi za grobo vlečenje navkreber; klini in skobe so nameščeni le tu in tam, pogosto brez smiselnega pomena. Zelo priljubljeni so vrtoglavi mostovi iz jeklenic, posebno v soteskah in nad slapovi.
Veliko takih poti je bilo zgrajenih v stenah tik nad dolinskim dnom, pravzaprav v sredogorju, pogosto v bližini kakega gostišča, penziona ali hotela. Nek avstrijski prijatelj mi je v šali dejal, da bo kmalu že vsak pošten birt v Avstriji imel "svojo" ferato. Vendar pa se manija seli tudi v visokogorje. Samo dva primera: na ožjem območju Dachsteina je že 27 (!?!) ferat in tudi na nedolžni tritisočak Säuleck v Visokih Turah so napeljali ferato z oceno D/E!
Tudi v naši bližini, tik za mejo na Koroškem, imamo že celo vrsto takih "poti"; najnovejša, ki pelje na nepomemben vršič severno od Železne Kaple, je bila avgusta na strani Gore - ljudje opisana kar dvakrat. Pri drugem opisu je bila priložena fotografija, kjer je na nekem težavnem mestu pritrjen plastičen okostnjak s plezalnim pasom in čelado, verjetno kot opozorilo (pot je že zahtevala smrtno žrtev!). Domislica je seveda skrajno neokusna, skoraj že morbidna!
Zelo malo pa se govori in piše o tem, da je bilo na ekstremnih feratah že veliko nesreč (tudi smrtnih!) in da zadeva nikakor ni nedolžna, kot se morda zdi na prvi pogled. Take poti zahtevajo predvsem izredno moč v zgornjih okončinah, saj si pogosto zaradi gladkih, pa še vlažnih sten težko pomagamo s prefinjeno plezalno tehniko, zato preostane le še grobo vlečenje ob jeklenicah.
Če se vprašamo, komu so namenjene take ferate, odgovor ni enostaven. Za prave plezalce oz. alpiniste vsekakor niso zanimive, za veliko večino "navadnih" gorohodcev pa so enostavno pretežke in se jih ne lotijo. Zato so pogosto na muhi mladih turistov, ki niti niso vrhunsko izurjeni gorniki, ampak si le želijo adrenalina in se zanašajo na moč svojih rok. Prav tako se določeni dobri gorniki nekako specializirajo za take "poti", saj jim ustvarijo predstavo, kako se počutijo vrhunski alpinisti na skrajno težavnih vzponih. Vendar je primerjava zelo varljiva in na trhlih nogah; v bistvu gre za preprosto samoprevaro.
Nevarno samoprevaro!
Andrej Mašera