Red za zasluge Planinskemu vestniku ...
UVODNIK
Od trnja do zvezd in nazaj. Vladimir Habjan
OB VISOKEM DRŽAVNEM ODLIKOVANJU
Kulturno srce slovenskega planinstva. Matjaž Kmecl
SLOVESNOST
Država je prepoznala vlogo našega medija. Mire Steinbuch
TRIGLAVSKI NARODNI PARK
Triglavski narodni park praznuje. Marjeta Albinini
Kako naprej z novimi izzivi. Janez Bizjak
40. obletnici Zakona o TNP na rob. Mladen Berginc
Peš po parku se sprehajam
LETO OBLETNIC
Praznujejo tudi drugi naravni parki v Sloveniji
INTERVJU
Marjeta Keršič Svetel. Helena Škrl
KOLUMNA
Kako najti dobrega oskrbnika. Klemen Belhar
Z NAMI NA POT
Prezrto neokrnjeno območje. Franci Horvat
PLANINČKOV KOTIČEK
Vila Krivopetka dopustuje. Kristina Menih
SLAPOVI IN DOLINE
Več kot navaden potep. Olga Kolenc
ZGODOVINA
Nespremenjena že sto deset let. Dušan Škodič
PLANINSKA ZGODOVINA
Hacquetova vloga pri merjenju višine Triglava. Peter Pehani
INTERVJU
Prvi program v hribih. Marta Krejan Čokl
DRAMA V HINDUKUŠU
Prvi slovenski sedemtisočak. Franci Ekar
ZADNJE PISMO
Nada Ružić Kostanjevic. Meta Štrukelj
PRVA POMOČ
Vse je (lahko) strup. Diana Podgoršek
INTERVJU
Tri discipline v nekaj urah je preveč. Mire Steinbuch
NOVICE IZ VERTIKALE
PISMA BRALCEV
LITERATURA
PLANINSKA ORGANIZACIJA
NOVICE
V SPOMIN
Od trnja do zvezd in nazaj
"Kličem iz urada predsednika države," je povedal glas iz telefona, ko sva se konec julija z Ireno vozila po italijanskih avtocestah dopustu naproti. Čez nekaj trenutkov se je oglasila vodja kabineta in povedala, da ima veselo novico. Predsednik Borut Pahor mi bo čez en mesec v predsedniški palači izročil red za zasluge, ki ga prejme Planinski vestnik. Tako se je začela pravljica, ki ni izmišljena, pač pa še kako resnična in je trajala kar cel mesec avgust. Ves ta čas so namreč potekale priprave na slavnostni dogodek. Treba se je bilo dogovoriti sto stvari, od tega, kdo vse bo prisoten, pa vse do tega, kaj bomo oblekli ...
Po vseh pripravah je le prišel dan D, ko smo se člani uredniškega odbora, predsednik Planinske zveze in generalni sekretar zbrali na platoju med predsedniško palačo in Cankarjevim domom. Mene so hitro potegnili v dvorane, kjer smo pred dogodkom dobre četrt ure v sproščenem vzdušju trije slavljenci klepetali s predsednikom in njegovimi sodelavci. Vodja kabineta me je povabila, naj jim razložim, kako je možno, da je Planinski vestnik uspel preživeti toliko let, celih 126.
V tem trenutku sem se zazrl v preteklost in se poskušal vživeti v vseh sedem urednikov pred mano. Kako si predstavljati, koliko naporov so vložili v svoje delo urednika, koliko odrekanj je bilo potrebno, s koliko težavami so se spopadali. Skoraj nepredstavljivo. Težko si namreč predstavljam, kako so recimo med drugo svetovno vojno uspeli zbrati vsa besedila in stiskali glasilo. Pa kako so reševali mnoge zaplete s pomanjkanjem sredstev? Mnogo, mnogo tega bo ostalo skrivnost, zagotovo pa je jasno, da so vsi uredniki delali s srcem in žarom, ki ga v sebi nosimo tisti, ki zahajamo v gorski svet in ga poskušamo približati množicam. Obenem sem spoznal tudi daljnovidnost prvega vodstva planinske organizacije, ki se je zavedala pomembnosti medija, ki informira, razsvetljuje in povezuje.
V teh dneh smo prejeli vrsto čestitk, za katere se na tem mestu vsem zahvaljujem. Naj delček tega delim tudi z vami. Kolega urednik Žarko Rovšček iz Tolmina je takole napisal: "Jaz vidim podelitev kot (obvezen) podaljšek 125-letnega jubileja Planinskega vestnika ali nujno oddolžitev države generacijam, ki so ga ustvarjale. Ne morem pozabiti "vaših nebes" v Mojstrani, res prijeten in hudomušen (za nepoznavalce tudi poučen) način obeležitve jubileja.(1) Sedaj pa že povezujem domačo sceno (Ireno v halji) in tebe s kravato, saj gre za simboliko. Halja (seveda z Ireno) je prepričljivo pričarala vajino domače okolje, jaz sem jo razumel kot večini skrito ozadje nastajanja revije. Tistega, ki je globoko vpleten v tako ustvarjanje, gotovo preganjajo misli in skrbi o konceptu, poslanstvu, nazadnje roku izdaje, celo med sproščenimi trenutki doma. Gotovo gre za stalen miselni proces, ki ga je težko izklopiti; če drugega ne, je prisoten nekje v miselnem ozadju. V tem je tudi vsa teža bremena odgovornosti urednika. Lahko mi kadarkoli zatrdiš, da je to delo užitek. Seveda je, a je na trenutke, ko pritisne ura, tudi tlaka. Sočustvujem, obenem pa čestitam!
Na drugi strani tega loka je tvoj portret s kravato (tak je te dni krožil po medmrežju), ki simbolizira slavnost jubileja, obračuna rezultatov dolgoletnega dela. Ob 125-letnici (ob vsem spoštovanju uredniškega odbora) pripada kravata glavnemu "priganjaču", ki vedno pooseblja Vestnik, ob 50-, 90-letnici je spet nekomu drugemu. Tak je torej ta lok, od trnja do zvezd. Naj ti zdravje in kompas dobro delujeta tudi na poti k naslednjim zvezdam!"
Sam lepše ne bi znal povedati. In še kako prav ima kolega Žarko. Po slovesnosti v predsedniški palači smo se preselili v prostore Planinske zveze in proslavili. Vsi skupaj, kot se spodobi, saj je to praznik vseh, ne le uredništva. Potem ko smo se poveselili, sva z Ireno tri ure delala na novi knjigi naše založbe. Res je, od trnja do zvezd - in spet nazaj. Hvala, Žarko, za te lepe besede in hvala vsem, ki nam omogočate, da še pišemo in izhajamo. S to močno spodbudo bomo to s še večjim žarom počeli še naprej.
(1) Mišljena je veseloigra v Slovenskem planinskem muzeju, kjer smo igrali vsi člani uredništva z vsemi lektoricami, predsednikom PZS in referentko za Planinski vestnik.
Vladimir Habjan