Dotik: Potep na eno od streh Primorske – s popisom poti.
Do izhodišča si omislim šoferja. Na Vrhniki vozilo ustavi prvič, na Kalcah nama prvikrat posveti sonce in za Postojno imam prvo malico. V Razdrtem izstopim in s šoferjem avtobusa si za prijetno druženje izmenjava zahvale. Danes moj navigator ni Piko, z druščino vred je na servisu. Nič ni narobe z njim, le avto je njegov dom. Nemudoma popijem prvega pol litra čaja. Laže ga bom nosil v trebuhu kot na hrbtu.
Opis: Na primernem mestu vstopimo v avtobus in šoferju naročimo vozovnico do Razdrtega. Če nas zaradi pohodniške opreme vpraša, ali se podajamo na Nanos, mu zmagoslavno pritrdimo.
Ni vsakdo dober pisec planinskih vodnikov, pravzaprav jih je malo. Ne vem, ali imajo svoj klan, kajti drug drugega hvalijo, zelo verjetno se med seboj dobro poznajo. In bog ne daj kakšno kritično zapisati o njihovih delih! Tudi sam sem se enkrat poskusil v tej disciplini in za opis zimskega pristopa na Begunjščico mi je sam urednik izrekel priznanje za kvalitetno neznanje. Naše notranje poti se med seboj pogosto razlikujejo.
Opis: Točno pod Plešo poiščemo eno zelo veliko in eno manjšo vetrnico. Levo mimo večje gre naravnost po travniku navzgor neoznačena pot. Kadar se tam pasejo biki, morda raje izberemo varianto po gozdu, ki se prične vsega nekaj deset metrov v levo.
Ta lepo nagnjeni travnik me vedno navduši. Tako počasi, kot zmerna burja vrti lopatice, obračam glavo na vratu, da bi ugledal kaj zanimivega. »Manjše še nikdar nisem videl, da bi se vrtela,« se spomnim šoferjevih besed. Nekaj, kar me spelje s poti in zapelje v drugačnost, je lahko tudi navdih. Opazujem, kako se zaradi mojega gibanja spreminja svet okoli mene. Vas je že poklicalo kakšno drevo? Zagotovo vas je, le da tega niste slišali.
Opis: Devetinpetdeset metrov pod robom gozda zavijemo na desno k osamljenim drevesom. Če nas nobeno ni poklicalo ali smo to preslišali, izberemo katerokoli. Če pa imamo kakšne nujne opravke, bo tu neoznačen del poti postal označen.
Ali se z gozdom sporazumevamo skozi občutke? Kakšni so sedaj, ko so njegova tla prekrita s snegom? Naenkrat mi nekaj reče: »Ozri se!« Zagledam se v lepo, v zeleno obarvano ravnino, s Snežnikom v ozadju. Občutki so nepisan jezik in v nas je nekakšen prevajalnik, da jih pravilno ali pa tudi nepravilno interpretiramo. Dober stik z naravo so naše notranje oči – skozenj vidimo, česar fizična čutila ne.
Opis: V svojem ritmu se na pot vrnemo nekoliko više, kot smo jo zapustili. Čez čas se bo z leve priključila varianta po gozdu. Hodimo dovolj počasi! Tako bomo sčasoma postali gotovi, da smo na pravi poti, saj nas bodo občasno dohitevali drugi ljudje.
Kdaj je hoja v gore človeku izhod v sili, kdaj sredstvo za izražanje samega sebe? Bi bil to lahko način življenja? Pri nekaterih gre morda za samopromocijo, tako velikokrat se pojavljajo v javnosti. Nekateri skušajo v gorah narediti vrhunske posnetke. Pri meni gre zgolj za izraznost, zato s seboj nikdar ne nosim težke fotografske opreme.
Nasvet: S seboj nikdar ne vzamemo več, kot lahko nosimo. Težo nahrbtnika vedno prilagodimo težavnosti ture. Bolj ko je zahtevna, manjša naj bo teža, omejimo se le na najnujnejše. Na lažjem izletu vedno lahko vzamemo več!
Svet se odpre v pobeljeno sivo-zeleno skalovje. Pred mnogimi leti me je profesorica slovenščine vprašala, kaj neki vidim v gorah. Nisem ji znal odgovoriti, saj gorá še nisem znal gledati. Vem, kaj si grem ogledat – najprej tisti dve famozni skali! Dober kuhar gre vedno za svojim nosom, danes preizkušam lastni recept. Vse je v vaji.
Opis: Pri izhodu iz skrivenčenega gozda zagledamo na levi strani dobro razgledišče, izrazit skalni pomol. Kadar ni pregoste megle, levo od njega zagledamo ozek pas trave, do katere pridemo čez manjši grušč, kot šodru pravijo jezikoslovci. In smo tam! Na neizrazitem grebenu, kjer bomo za tipanje skal z užitkom aktivirali roke.
Zaradi hladu prav nič hude burje si ne privoščim odmora, potujoča razstava mineralov tu ne bo imela kratke postaje. Naravnost navzgor grem in stopinje v svežem snegu povedo, da je tovrstnih uživalcev skalovja več. Kmalu po stiku s potjo pridem do novih skulptur in srečavanj z ljudmi. Vas je že kdaj poklicala kakšna gora? Ne? Je možno, da le niste začutili njenega klica?
Opis: Ko z neoznačene poti stopimo na označeno, prvič zagledamo stolp. Od tu dalje imamo dve možnosti: ob močni burji izberemo levo navzgor in ob krepkem jugu desno okoli grebena.
»Ti gre pa hitro, ko mene nimaš zraven,« preberem v elektronskem sporočilu. Niti najmanj. Le pozornost mi pritegnejo druge stvari, kot sicer. Širši ko je kot gledanja, bolj so nekatere stvari videti oddaljene. Vsaj tako pravi širokokotni objektiv na aparatu. In ože kot gledam, natančneje lahko vidim. Na levi se že odpira pogled na belo pobočje.
Opis: Tik preden pridemo do ograje oddajnika, v nasprotju z vsemi pohodniki zavijemo vodoravno v desno. Poleti se vidi potka, a tudi v snegu ne moremo zgrešiti roba gozda, ki mu sledimo do najvišje točke Pleše. Juhuhu, kmalu smo tu, na čisto pravem vrhu!
Razgleda je nekoliko manj, hrup z avtocest je nekoliko tišji, ljudi navadno tu ni. Nizko bukovje nudi zadovoljivo zavetje pred burjo in nekaj zaščite pred sevanjem oddajnikov. Kljub pomanjkanju žeje pijem, da se znebim teže. Čas je za razstavo barvnih kamnov! Po nekaj obiskih se že navajam na kraj, ta postaja prijeten. Pogled na uro pove: če pohitim, ujamem avtobus ob 13.46. V brezvetrju bi se verjetno odločil za naslednjega, ob 15.56. Varnost je na prvem mestu, pri planinski koči si v oči vstavim leče.
Opis: Skozi gozd se usmerimo proti planinski koči. Ob lepem vremenu ne moremo zgrešiti glasnega živžava ljudi, vsekakor tudi vrnitev ob robu gozda ni napačna. Na vogalu ograje oddajnika najdemo največjo in najbolj strmo travo, na njej bi lahko bila naša pot … skratka, gremo tam kot vsi drugi!
Največkrat sestopim po Janezovi poti, tokrat raje izberem strmejšo izmed označenih poti. Naj bodo fotografske beležke atraktivnejše. Velikokrat se ozrem navzgor, kje vse bi se še dalo iti naravnost proti Pleši. Tudi med temi drevesi se počutim domače, čeprav sem bil zelo redko med njimi. Je to zaradi povezanosti vseh dreves Nanosa? Niže ko sem, bolj mi je jasno, da nekoliko preveč hitim. Enemu izmed štirih tolteških dogovorov »Vedno daj vse od sebe!« dodajam – predvsem ko ležeš k počitku.
Nasvet: zadrge na hlačah in torbicah naj bodo vedno zaprte, da med naključnim prekopicavanjem po snegu česa ne izgubimo. V zgornjem delu naj bo korak skrben zaradi varnosti, v spodnjem ne prehiter zaradi občutkov, ko hodimo v gozdu.
O čem naj razmišljam na planinskih poteh? O sebi, o svoji življenjski poti, zakaj sem na tem svetu? Razlogov je toliko, kolikor je ljudi, čeprav ni tako videti. Cestni promet je medtem postal izrazito močan. Le spodnji travnik še prehodim, da pridem na cesto. Nizko decembrsko sonce sprašuje: katero drevo meče najlepšo senco? Je to najvišje, najbolj košato ali dovolj nepravilno oblikovano?
Ideja: Na avtobus nikar ne hitimo, če ni zadnji ta dan. Kakšnih petnajst minut do odhoda nam zadošča, da se preoblečemo v suho obleko. Izlet je uspel, kadar lahko o njem napišemo vsaj kratko zgodbico ali o tem govorimo prijateljem vsaj osem minut. Vsakdo si lahko napiše svoj vodnik po notranjosti.
»Gora snegu se ujeti pustila je, toda sonce njej greje vrhe in silno lepoto zrejo vsi, ki jo vidijo in povsem na Sredico vam spenja svoj glas, toda kdo sliši jo in kdo razume njeno silno moč in silno lepoto? Nikoli ni človek smel sonce Sebi speti, kot gora in povem, sonce veselje spenja in silno poskoči vse, ki sonce se ga sme dotakniti, samo človek tebi sonce srce ne spne, ker trd si in ujet v beton.« (Sedmi)
Iztok Snoj