Šport mladih - Niko Slana: šport & šola - Državno prvenstvo srednješolcev
Šport mladih, marec 2007
Finale. Prvič sem začutil žensko-moški naboj, saj sta smeri potekali skupaj. Če bi bil to paralelni slalom, bi se finalist in finalistka lahko pogovarjala. Če bi želela, tam nekje na sredini stene, kjer težavnost smeri še ni bila kritična, bi se lahko rokovala, če se ne bi vsi že srečali pod steno. Smer za dekleta je bila v uvodnem delu nekoliko lažja od fantovske, tako da so predstavniki močnejšega spola skoraj po pravilu prej cepnili s stene.
Nastop na šolskem prvenstvu v športnem plezanju je bila hkrati tudi revija dokazovanja svoje zunanje podobe. Dekleta so bila pretežno bolj "in", popki in pirsingi so bili na ogled kar lepemu avditoriju gledalcev, visok kodrolasi napovedovalec pa je v slogu žabca v muppet showu duhovito in sproščeno navijal za vsakega novega tekmovalca.Glavna zvezda je bila Tjaša Bergant, dijakinja drugega letnika Škofijske gimnazije, v osnovni šoli še tekmovalka. A zdaj je misel na visoke dosežke v športnem plezanju opustila. Morda se bo po srednji šoli usmerila v komunikologijo.
Šarmantna plezalka je požela aplavz že ob najavi, z levo roko je vzpostavila stik z vodstvom tekmovanja, na tistem srednjem delu stene, kjer sta se smeri močno približali, je izmenjala nekaj besed s soplezalcem. Ko pa je umetna stena v vršnem delu prešla v streho, se je spomnila, da jo pri plezanju moti ročna ura. Z zapestja jo je snela v slogu Houdinija, potem je, viseč kot pajkica, s hrbtom proti parketu pobarala postavljavca smeri na visokem montažnem ogrodju, če bi hotel poprijeti njeno uro. In mu jo je vrgla v varstvo, še preden je lahko povedal, če ga ta naloga veseli. Žal je bila smer od tam naprej za ta dan za dekleta ne-preplezljiva in tako je tudi Tjaša odjadrala v sožitju z Newtonovim zakonom težnosti.
Z nasmehom in z dobro voljo je bila tudi na podelitvi priznanj - pri mlajših dijakinjah je zmagala tudi po količini aplavza.
Zmagovalka med starejšimi je bila jeseniška gimnazijka Tina Noč, nekoč tekmovalka z licenco in večkratna šolska prvakinja, zdaj pa plezanje na umetnih stenah opušča. Svojo dejavnost je preselila v skale. "Začenjam plezati resne alpinistične smeri, lani sem opravila nekaj dolgih v Karnijskih Alpah," je povedala četrtošolka, ki je, mimogrede, tudi opustila ves odvečen blišč, ki smo ga omenili na začetku. Tina je očitno prestopila v neko drugo zgodbo.
In kaj bi lahko odgovoril prof. Andreju Kokalju (ki se je potrudil za 10 točk, kot so dejali člani sodniške komisije v kratki anketi napovedovalca) na vprašanje, kaj bi še lahko pripomoglo k boljši predstavi? Dvoje: žabec z mikrofonom v roki bi moral vse mlade gledalce pred začetkom finala povabiti pod steno, da bi zaplesali ob zvokih Sečmove trobente skupaj z Mihelo in Maticem. Ampak prof. Andrej Kokalj, ki še najbolj resno goji športno plezanje v ljubljanski regiji, je takoj razložil, da so plesali ob odprtju tekmovanja, pritegnili pa so zvoki harmonike - še eno znamenje, da je Miran mojster. In drugo - morda bi se spodobilo povabiti prof. Marijo Štremfelj, eno redkih deklet iz Slovenije (če ne edine), ki je stopila na teme najvišje gore na svetu, da bi podelila vsaj en komplet medalj. Tisti, ki bi dobil priznanje iz rok tako uspešne alpinistke, tega zagotovo ne bi pozabil. Tina Noč, ki postaja prava alpinistka, bi bila tega zagotovo vesela. Če bi zgodbo Marije Štremfelj še enkrat obnovili na glas, za mlade, ki je ne poznajo, tudi ne bi bilo nič narobe. Tako pa je samo spremljala svoje mlade tekmovalke -in fotografirala njihove nastope: "Da se bo vedelo, da so res tekmovali. Slike bom obesila v naši športni vitrini. Če ne dokumentiram dogodka, je tako, kot bi ga ne bilo."
Torej, kdo bi lahko bil osebnost finala A športnih plezalcev med dijaki in dijakinjami? Možnosti, da bi pomolili plezalcem pod nos Baltazarjevo pojočo travico, ni bilo veliko, saj so pred nastopom čemeli v izolacijski coni, po podelitvi priznanj pa so odhiteli domov. Pomislil sem, ali je res tako potrebno, da šolska tekma kopira klubsko tekmovanje. Kaj pa, če bi šolsko tekmo izpeljali brez izolacije, saj tistih 0,5 % prednosti, ki jih prinaša ogled soplezalca, koristi zelo malo ali skoraj nič. Spomniti se je treba na dogajanje pod streho butalskega kovača. Prilika o njegovem vajencu je pokazala, da je vsak odvisen od svojega pritiska na podlago (oprimek). Morda bi morali pri spremenjenih pravilih prepovedati samo pljuvanje v dlani, ki pa tudi ni posebno v čislih, saj sicer ne bi uporabljali vrečke z magnezijo.
V okviru teh možnosti smo iskali plezal-sko osebnost. Morda bi to lahko bila Tjaša Kosič, zmagovalka med starejšimi dijakinjami. Znala je že dva stavka v francoščini, ker je to pač potrebno, saj je mnogo plezalskih rajev prav tam. Vprašali smo jo, ali kaj spremlja polemiko pred sprejemom protikadilske-ga zakona in za koga navija, za kadilce ali nekadilce. "Odvisno od dneva, kakor kdaj," je pitijsko odgovorilo dekle iz senčne jeseniške doline. Glede na to, da je delček mladosti odraščala v senci železarskih dimnikov in rdečega dima, je bila njena zadrega razumljiva. Poleg tega se je tudi bala, da ji bodo vrstniki zamerili, če se bo izrekla za nekadilce. Drugouvrščeni Mateji Hohkraut, nekdanji sodelavki ŠM, takega vprašanja nismo zastavili. Povedala je samo, da se je plezalsko osamosvojila ...
Cetrtošolca Jureta Bečana, zmagovalca pri starejših dijakih, je bila ena sama dobra volja. Vesel je bil zmage, zdaj pa že razmišlja, kako bo odhitel v Španijo, kjer se bo pridružil bratu Klemnu, ki je hkrati tudi njegov trener. Tam bosta španskim plezalcem družno kazala slovensko plezalsko spretnost, spotoma pa bosta raziskovala španske posebnosti. Vprašali smo ga, če zna kaj špansko. Dejal je, da ne. Tako mu ni bilo treba razložiti edine španske trditve, ki se je nanašala na nek davni slovenski poraz (sicer teniški) v enem od španski časopisov. V njem je pisalo: "Saber perder est mucho mas difisil gue saber ganar ... (Znati izgubiti je mnogo težje, kot znati dobiti - zmagati.)"
O Celjanu Jerneju Kruderju, dijaku drugega letnika športnega oddelka na I. gimnaziji v Celju, bi lahko kaj napisali, ne da bi ga kaj spraševali. Po varovalni vozel za svoj plezalni pas je prišel z visoko dvignjenima rokama, kot Mohamed Ali. Smer je splezal skoraj do vrha, višje od vseh konkurentov. Ze na vrvi in na poti proti parketu je znova dvignil roke, kot se spodobi za zmagovitega "kečeskečke-nerja". "Nekaj moram narediti za publiko," je bil natančen, in je še dodal, "za zmago se moram zahvaliti svojim trem navijačicam Nini, Urši in Ani, ki so se nam pridružile v šolskem kombiju," je razložil.
No, plezalci, zdaj veste, kaj je treba narediti za zmago. Upamo torej lahko, da bo predlog ŠM po ukinitvi izolacije sprejet in da so se plezalci ob ravnanju Jerneja česa naučili Zagotavljamo prijetnejšo prireditev 2008. Če bo še Lea Kos tako modno našpičena - mimogrede, bila je edina, ki se lahko pohvali, da je splezala do vrha (čeprav v kvalifikacijah), potem bo na tekmi z novo letnico zagotovo še več videti. ŠM bo za prireditev odslej naprej delala reklamo v vsaki številki.
In še o Jerneju, ki absolutno podpira nekadilce. Za sezono, ki prihaja, je napovedal naskok na naslov mladinskega svetovnega prvaka v hitrostnem plezanju.
Avtor članka je urednik revije Niko Slana, kar je razvidno tudi iz napovednika, na zaključku (v reviji nepodpisanega članka) pa smo napačno navedli Tino Noč, katere ime je bilo - pomotoma - natisnjeno na koncu besedila s prve strani. Vse nehote in se prizadetim opravičujemo.
Urednik