Najprej se je opravičil za zamudo, na katero ni ponosen.
»Kje si bil, stari?«
»V Kotečniku sem plezal.«
»Si kaj splezal?«
»Sem. En b+, Butnskalo.«
Pri Luki Krajncu, 30-letnem Celjanu, enem najboljših slovenskih alpinistov in športnih plezalcev, moraš enostavno vedeti, da se številke pri ocenah smeri lahko izpustijo. Da je jasno, da je pred tisto b+ številka 8. Čestitamo mu in nismo edini.
Z Lukom smo se pogovarjali v Plezalnem centru Ljubljana nekega sončnega popoldneva, ki se je zavlekel v večer in noč. Vprašanjem ni hotelo biti konca. Luka je potrpežljivo odgovarjal. Se vedno znova vračal k sebi in svojim občutkom, iz katerih vse izhaja. Se enkrat vmes razburil. Razgovoril pa zelo. O tem, kakšno je njegovo življenje.
V bistvu kar lepo. Daleč od tega, da bi se kaj pritoževal, ker če mi pri tem kaj ne bi pasalo, ga ne bi živel tako, kot ga živim.
Odkljukan imaš izjemen seznam skalnih in kombiniranih smeri. Kaj loči vrhunskega alpinista od »navadnega« alpinista, gre za nek nivo skalnega plezanja, pogum, drznost, razliko v razmišljanju – v glavi?
Po moje je kombinacija vsega tega. Konec koncev smo samo ljudje, ločimo se lahko samo v športnem smislu: kdo je boljši, kdo je manj dober po športni plati. Ampak, če se pogovarjamo v tem kontekstu, je zame vrhunski alpinist »all rounder«, se pravi, da je sposoben opravljati zahtevne vzpone na različnih terenih: v dolgih skalnih stenah, v zimskih kombiniranih stenah, na odpravah, da ima nek spodoben nivo v plezališču. Tako, da je neka zaključena celota, ne samo, da bi bil na primer zelo dober v lednem plezanju, v skali pa ne bi bil sposoben splezati ene težje smeri, ali pa če gremo še bolj v samo skalno smer: da bi bil v previsih sposoben napeti bicepse, v plati pa bi imel precej nižji nivo kot drugje. Se mi zdi, da mora biti vse skupaj neka celota, da ta visok nivo ne odstopa od neke povprečne premice. Aja, pa da dočaka neko zmerno starost…drugače ti vrhunskost ne pomaga kaj dosti, če ne dočakaš tistih let, ko se boš komaj privlekel do neke planinske koče in s pivom v roki modroval mladini nekaj v smislu: »Jah, ko smo bli pa mi mladi, je blo pa čist drgač…«
Kaj pa na splošno: kaj je razlika med alpinizmom in drugim, bolj »običajnim« športom?
»Običajen« šport je bolj oprijemljiv, lahko rečeš: od točke A do točke B bom prišel na tak način in s takim treningom. Pri alpinizmu pa si lahko najbolje pripravljen v življenju in greš na odpravo, pa ne boš imel vremena in se boš lahko obrnil ter šel domov. Nič ne bo s tistim tvojim rezultatom, ki si ga tako pričakoval. Ali pa boš prišel tja in bodo razmere čisto drugačne, kot si mi¬slil, da bodo. Ne moreš se čisto fiksno usmeriti, da se boš tako in tako pripravil, da boš to in to dosegel. Potrebno je imeti dovolj razvito spo¬sobnost, da se prilagodiš. Fizično in mentalno.
Vendar ni vse v plezanju, kot rad praviš. Plezati je že kul, ampak lahko si najboljši alpinist in plezalec, kot človek pa »idiot«. Kaj tebe žene v skalo?
Lahko povem, kaj me trenutno žene in motivira, izzivov pa je milijon. Plezam iz osebnih izzivov, ne iz tistih, ki bi jih postavljala družba. Lahko si najdeš »ultimativni« izziv v katerikoli steni. Ta motivacija je zame prava, ker je notranja, brez zunanjega vpliva, kjer ti okolica trobi, da je to »the thing« in da bi bil največji car, če bi jo splezal. Letos me vleče bolj v skalno usmerjene izzive. V retrospektivi pa je bil eden izmed mojih velikih izzivov vzhodna stena Cerro Torreja, ker se bolj motiviranega počutim v tehničnih stenah. A izzivi so stvar, ki se spreminja, ko gradiš kariero, življenje, izkušnje.
Manj znano je, da si leta 2014 s Tadejem Krišljem v Kamniško-Savinjskih Alpah, v severozahodni steni Vežice, splezal izjemno zahtevno večraztežajno smer, katero sta jo več kot deset let pred tem neuspešno poskušala Marko Prezelj in Klemen Mali. Imenovala sta jo »Štafeta«, ključni raztežaj pa ocenila z oceno 8a+. Tako ime sta smeri izbrala zaradi …?
Ime je zaradi predaje izziva naslednjim tekačem. V tem primeru plezalcem. Po nama je ni še nihče ponovil, tako da, palica je ponujena, smer je narejena, nekdo jo mora zagrabiti in odteči naslednji krog. Ni pa nobena skrivnost. Pri nas ni bilo toliko govora o tem vzponu, pa ne vem, zakaj. Mogoče, ker nihče od naju aktivno ne dela na samopromociji, mediji pa so razvajeni do te mere, da jim raziskovanje in vlaganje energije v »ne-instant« novice, postaja tuje.
Za moje sposobnosti je bila ta smer zelo zahtevna. A ni poanta v oceni in čeprav ima v najtežjem cugu svedre, je teh sedem v štiridesetih metrih. Tip plezarije je precej »old school«, položna plata, osemdeset stopinj. Ni dovolj, da si močen v bicepsih, ampak moraš biti tudi v kakšni drugi telesni mišici, ki ne deluje na ATP. Na preizkušnji je tudi mentalna trdnost. Izkušnjo je izgradil tudi celoten proces dela, stil, ki sva si ga izbrala, dolžina ... Bila je zahtevna izkušnja in noben ponavljavec ne bo imel takšne, kot sva jo imela midva, saj mu ne bo treba vrtati svedra iz skyhooka, ne vem koliko metrov nad zadnjim. Bo pa še vseeno treba nekako splezati.
Bi se dalo pri nas narediti še kaj podobnega? Je potencial v naših hribih?
Poligon je, vedno se kaj najde, samo s pravimi očmi je treba gledati, imeti nivo, pripravljenost za te stvari, neke izkušnje. V Štafeti sta Mark in Klemen naredila prvi cug, 7a, glavne težave sta pa samo povohala od daleč. Midva sva jo delala še 10 dni, v njej je 12 svedrov v 400 metrih. Hitro bi lahko padla v športno plezalni mindset in smer opremila z vrha, ampak nisva. Vse je v pravilih igre, ki si jih postavimo. Ali se boš samo spustil z vrha in navrtal ter imel samo fizični izziv, ali pa bo že proces opremljanja del izziva. Nama je bil smisel smer narediti od spodaj, glavni cug sva delala 2 dni in to je bil večji izziv, kot smer splezati. Tega ponavljalci ne bodo dobili.
V večraztežajki je tudi pritisk vzpona večji. Težje si privoščiš padanje in ponavljanje …
Ja, tudi to poznam. Ampak ko je stvar na meji, s tem pritiskom, nervozo, ne boš splezal. Če si preveč želiš ene stvari, je mogoče ne boš splezal ravno zato. V zadnjih letih sem se to naučil bolje kontrolirati, predvsem v težjih vzponih ... Na primer, ko sem včasih splezal najtežji cug, sem bil potem v kasnejših malo zakrčen.
Osebno sem imel na splošno vedno večji zagon za dolge smeri, bolj so me motivirale in več sem bil sposoben v njih iztisniti iz sebe. Tam je pred tabo cel jedilnik, v frikanju pa je samo ena jed. Bolj sem fasciniran nad mislijo, da bi bilo noro splezati neko dolgo smer kot pa športno. Saj je izziv, ampak mi je na koncu samo še ena smer. O dolgih smereh pa si ustvarim »sanje« ... da bi jih nekoč splezal. A tako deluje zgolj moja glava, verjamem pa, da se lahko vsak zadovolji s svojim izzivom, od dveh gibov na balvanu do več tisoč metrske stene v nekem odmaknenjem predelu sveta.