»Klicala nas je vsa Patagonija, vendar za glavni cilj s kolegi še nismo bili dovolj dozoreli.
Tja bi se vsekakor še rad vrnil, saj je narava res lepa. Stene so zelo strme in nudijo možnost vznemirljivega, a tudi zahtevnega plezanja.« Tako po svoji prvi zahtevnejši odpravi v Južno Ameriko pravi Tilen Cmok, ki se je iz navdušenega planinca razvil v strastnega alpinista. Odkar se 28 letnik iz Tratne v občini Šentjur ukvarja s to športno disciplino, mu ciljev nikoli ne zmanjka. A pravi, da papir prenese vse, resničnost pa je včasih drugačna. Čeprav se na vzpone temeljito pripravlja, se ob prihodu na izhodišče, ko stopi pod steno, pogosto zave, kako »majhen« je v resnici.
Tina Strmčnik
V Patagonijo se je podal prvič, prav tako kot član odprave Matevž Jeršin (alpinistični odsek Jesenice), medtem ko je Matic Grudnik (alpinistični klub Rinka) tam plezal že tretjič. Za prvi cilj so izbrali enega od lažjih grebenov, nato so uspešno dosegli še nekaj vrhov. A vreme jim je preprečilo osvajanje glavnega cilja, vrha gore Fitz Roy na 3405 metrih nadmorske višine. Omenjena gora, ki sta jo dva Francoza prvič preplezala leta 1952, velja za zahteven cilj, ki ga je zelo težko osvojiti iz katerekoli smeri, je pojasnil. »Glede na to, da sem se v gore na meji med Argentino in Čilom tokrat podal prvič, sem želel pristopiti z glavo. Nisem hotel tvegati. Življenje je lepo in ker smo s kolegi še mladi, bo za plezanje še dovolj časa.«
Dodal je, da je vpliv podnebnih sprememb v Patagoniji zelo izrazit. V času odprave je bilo vreme pretoplo. V šestih tednih, ki jih je s prijateljema preživel tam, se je ponesrečilo pet alpinistov iz različnih delov sveta. Ledene kape so se talile in z vrhov je padal led, ki je bil prej tam negiben leta in leta. Ker je bilo vreme neprimerno za osvajanje Fitz Roya, so se slovenski alpinisti raje podali v nižje stene, kjer je bilo plezanje sicer vseeno zelo zahtevno. »Marsikdo si kot klasično odpravo predstavlja osvajanje Himalaje, ko alpinisti v šotorih čakajo pod hribi. Mi smo živeli pri prijateljih v vasi, od hribov smo bili oddaljeni približno deset kilometrov. Če smo v vremenski napovedi opazili obet nekajdnevnega lepega vremena, smo podobno kot drugi alpinisti v vasi hitro začeli pakirati svojo opremo in pripravljati nahrbtnike, da bi ›zagrizli‹ v steno,« je dejal Tilen. »V alpinistični šoli hribe najprej spoznavaš tako, da te izkušenejši navežejo na vrv in plezaš za njimi. Ko nekaj časa treniraš, te premaga zaletavost, ki jo izkušenejši kolegi komaj krotijo. A ko se z njimi znajdeš pred kakšno res zahtevno steno, se spet pojavi ›rešpekt‹. Takrat šele razumeš, da je velika prednost, da lahko na začetku svoje poti še ostaneš v ozadju.« V Patagonijo se je podal prvič, prav tako kot član odprave Matevž Jeršin (alpinistični odsek Jesenice), medtem ko je Matic Grudnik (alpinistični klub Rinka) tam plezal že tretjič. Za prvi cilj so izbrali enega od lažjih grebenov, nato so uspešno dosegli še nekaj vrhov. A vreme jim je preprečilo osvajanje glavnega cilja, vrha gore Fitz Roy na 3405 metrih nadmorske višine. Omenjena gora, ki sta jo dva Francoza prvič preplezala leta 1952, velja za zahteven cilj, ki ga je zelo težko osvojiti iz katerekoli smeri, je pojasnil. »Glede na to, da sem se v gore na meji med Argentino in Čilom tokrat podal prvič, sem želel pristopiti z glavo. Nisem hotel tvegati. Življenje je lepo in ker smo s kolegi še mladi, bo za plezanje še dovolj časa.
Dodal je, da je vpliv podnebnih sprememb v Patagoniji zelo izrazit. V času odprave je bilo vreme pretoplo. V šestih tednih, ki jih je s prijateljema preživel tam, se je ponesrečilo pet alpinistov iz različnih delov sveta. Ledene kape so se talile in z vrhov je padal led, ki je bil prej tam negiben leta in leta.
Ker je bilo vreme neprimerno za osvajanje Fitz Roya, so se slovenski alpinisti raje podali v nižje stene, kjer je bilo plezanje sicer vseeno zelo zahtevno. »Marsikdo si kot klasično odpravo predstavlja osvajanje Himalaje, ko alpinisti v šotorih čakajo pod hribi. Mi smo živeli pri prijateljih v vasi, od hribov smo bili oddaljeni približno deset kilometrov. Če smo v vremenski napovedi opazili obet nekajdnevnega lepega vremena, smo podobno kot drugi alpinisti v vasi hitro začeli pakirati svojo opremo in pripravljati nahrbtnike, da bi ›zagrizli‹ v steno,« je dejal Tilen.
V alpinistični šoli hribe najprej spoznavaš tako, da te izkušenejši navežejo na vrv in plezaš za njimi. Ko nekaj časa treniraš, te premaga zaletavost, ki jo izkušenejši kolegi komaj krotijo. A ko se z njimi znajdeš pred kakšno res zahtevno steno, se spet pojavi ›rešpekt‹. Takrat šele razumeš, da je velika prednost, da lahko na začetku svoje poti še ostaneš v ozadju.« ... več - Novi tednik