Aplenca - Glasilo občine Komenda: Močna burja spremljala planince / Planinci o svojem delu
Močna burja spremljala planince
Tokratno nedeljsko jutro je poskrbelo za drugačno presenečenje kot prejšnje. Če se je ob odhodu na Lubnik na zbirališču v Komendi od množice kar stemnilo, sem se tokrat čudila silno skromni udeležbi - le devet planincev, od tega kar pet planinskih vodnikov, se je odločilo za tradicionalni pohod na Porezen. Malce sumljiva udeležba ...
Jutro je bilo oblačno, vremenska napoved pa precej slaba, popoldne padavine in na primorskem burja. A zdaj smo tu, in le kdo bi se prestrašil vremenske napovedi, dokler se nebo ne kremži. Sicer pa, samo da greš od doma, pa se nebo zjasni. Tako pravijo. In izkušnje govorijo v prid tej trditvi.
Pot iz Škofje Loke proti Petrovemu Brdu se mi je tudi tokrat zdela brez konca. Iz ovinka v ovinek. Na srečo pa je bila okolica slikovita, ponekod jo je v senčni legi krasila še kakšna snežna zaplata, poleg tega so tudi sogovorniki prispevali svoje. A pogled na naravo me ni tako premamil, da ne bi nekaj kilometrov pred ciljem opazila prvih dežnih kapelj. Ups, kako bo pa tole šlo?! Še zadnji ovinki, zaradi ne najbolj obetavne vremenske napovedi smo do konca izkoristili asfaltirano cesto, in že smo bili na izhodišču. Ob cesti so bili na več mestih parkirani avtomobili in planinci so se odpravljali na pot. Tudi mi smo zaparkirali in prav žalostno sem pogledovala okrog sebe. Sneg, veliko snega, megla, rahlo pršenje. A zdaj sem tu, ne kaže drugega kot za skupino zagristi v breg.
Postavili smo se v gosji red, predsednik Zoran na čelo, mi pa za njim. Najprej smo prečkali zasnežen travnik, gamaše so bile dobrodošle, a moje so počivale doma na varnem, in že smo se znašli v gozdu, po nekaj zavojih na markirani poti, ki je bila nekoliko bolj uhojena. Bili smo še zgodnji, le nekaj planincev, ki so se vračali, smo srečali. Niso bili najbolj zgovorni, nebo nad nami pa se tudi ni hotelo zvedriti.
Imela sem dovolj dela s tem, da sem varno usmerjala svoj korak, do klepeta mi ni bilo najbolj, saj sem se bala, da bom pričela zaostajati. Višje smo bili, bolj zaviti v topla oblačila in redkobesedni so bili vračajoči se pohodniki.
Ko smo prispeli na bolj odprt teren, sem dobila odgovor na vprašanje, čemu je tako. Veter je namreč neusmiljeno bril čez breg. Po kakšnih desetih minutah smo prišli v manj izpostavljen predel, kjer nas je vodnik opozoril, naj si še kaj oblečemo in se pokrijemo, ker to potem ne bo več mogoče. Nisem preveč spraševala, ovila sem se v šal in se zapela do vratu. In kmalu ugotovila, kako resnične so Zoranove besede.
Prišli smo na greben, veter je okrepil svojo moč. Še nikoli nisem bila v hribih v tako divjem vremenu. Sneg, ki je na nekaterih mestih zdržal našo težo, povsod pa ne, veter, ki je zavijal okrog ušes in prinašal dežne kaplje. Mislim, da sem prvič v življenju občutila, kako je, če ti dež biča obraz, kako je, če imaš občutek, da ti bodo obrvi primrznile in kako trepalnice postajajo ledene in težke. Kljubovali smo sili vetra in počasi napredovali v breg. Tokrat je tudi pozdravljanje vračajočih kljub planinskemu bontonu večkrat izostalo. Nekaterim so se videle le oči, besede pa je tako ali tako odnašal veter. Saj ni bilo kaj razmišljati -le naprej, čim hitreje do cilja. Nisem imela pojma, kako daleč je še. Koča se je pokazala kar naenkrat, moč vetra pa se ni zmanjšala niti malo. Koča - vhod vanjo so skrbni organizatorji dobesedno izkopali iz snega, saj ga je bilo pred kočo več kot dva metra.
V planinski postojanki je bilo veliko ljudi, vse v gibanju, prihajanju in odhajanju. Preoblačiti se ni bilo vredno, saj smo se ustavili le za dobre četrt ure, za čaj in malico iz nahrbtnika, potem pa hitro nazaj v dolino. Ko smo prehodili greben in se znašli v zatišju, je bilo vse lahkotnejše in prijetnejše, čeprav je še vedno rosilo in pihalo, a manj intenzivno. Ko smo prišli do avtomobila, je jutranje vprašanje dobilo zelo jasen odgovor. Saj nisem vedela, na kakšno pot se podajam, in prizanesljivi jutranji nasmehi drugih planincev so zdaj dobili svoje mesto. Oni so že vedeli, kaj je Porezen in kakšen obraz zna pokazati v tem letnem času in ob taki vremenski napovedi. Če bi vedela, kaj me čaka, bi najbrž ostala doma. A če bi ostala doma, bi bila prikrajšana za dragoceno življenjsko izkušnjo. In le kdaj, če ne v spremstvu izkušenih planincev, bi si lahko tako mirno privoščila tak planinski potep. Splačalo se je.
Irena
Planinci o svojem delu
Člani Planinskega društva Komenda so se 16. aprila zbrali v prostorih Planinskega doma Milana Šinkovca na rednem občnem zboru.
Zbor je bil ob zadovoljivi udeležbi članov, med katerimi pa sem pogrešal mlade člane, ki po končani osnovni šoli vstopajo v življenje, pa tudi občinskih funkcionarjev ni bilo na spregled. So se pa občnega zbora udeležili gostje: predsedniki PD iz Mengša, Moravč in Kamnika, navzoč je bil tudi predstavnik GRS in predsednik domačega turističnega društva. V prisrčnem kulturnem uvodu je sodeloval Moški pevski zbor iz Komende, sopranistka Nuša Fujan in flavtistka Monika Ravnikar.
Minuta molka je bila posvečena umrlim članom, nato pa je predsednik društva Zoran Sodnik nanizal probleme, s katerimi se je društvo srečevalo predvsem pri pridobivanju uporabnega dovoljenja za objekt. S tem in z razhajanji s prejšnjim najemnikom doma, ki je decembra odpovedal najemno pogodbo, se je začela nekaka »kriza« upravljanja z domom, ki pa je po zatrdilih predsednika rešena; kot je rešeno tudi vprašanje likvidnosti poslovanja, predvsem z dotacijami in donacijami. Tudi brez sredstev, ki jih je Občinski svet namenil delovanju društva, bi bilo normalno delovanje nemogoče. Sklenjena je tudi že pogodba z novim najemnikom. V poročilu je poudaril zelo dobro delovanje vseh odsekov in sekcij, ki si za svoje delovanje zaslužijo resnično priznanje.
Da pa mladih v bodoče ne bo manjkalo v društvu, skrbi šolska sekcija, v kateri je dejavnih 50 učencev, od tega samo 8 z razredne stopnje. Za vzgojo za življenje, ljubezni do narave in zdravega načina življenja prizadevno pomaga pedagoško osebje šole ob pomoči vodnikov društva. Planinskega tabora se je udeležilo 12 mladih in 12 njihovih staršev. Predvsem pa pri delu z najmlajšimi veliko pomagajo tudi starši, ki s svojim naraščaj em velikokrat na izletih in taborih prispevajo svoj vzgojni del. Letošnji tabor bodo mladi preživeli v Trenti.
Markacisti so opravili veliko vzdrževalnih del na poteh in pri obnovi markacij. Skupaj je bilo vloženega več kot 180 ur prostovoljnega dela. Letos bo potrebnih več del tudi na delih planinskih poti, ki so jih v upravljanje prevzeli od PD Kamnik.
Sekcija skrbi za nenehno izobraževanje vodnikov, pred kratkim je vodniški izpit opravil tudi Milan Šinkovec ml., ki je fizični del krsta že prestal. Brez sekcije »Škrjančkov« seveda ne gre. Lani je bilo aktivnih 25 moških in 19 žensk, najuspešnejši pa so bili: Majda Drole, ki je opravila 345 »vzponov« na Šenturško goro, drugo mesto (338) je pripadlo Ivanki Žulič, tretja pa je bila Angelca Žvele, 255 krat na Šenturški gori. Močnejši spol pa sije osvojene »vzpone« razdelil: Franc Drole (350), dva Petra Lončarja (oče in sin) iz Zaloga (335) in Štefan Kern (301).
Nadzorni odbor je pohvalil brezhibno vodenje financ, podeljena pa so bila priznanja Planinske zveze za petletno delo v društvo Petru Zmrzlikarju in Jožici Uršič, posebno priznanje za sodelovanje na vseh občnih zborih pa je od PD Komenda dobil Moški pevski zbor iz Komende.
Za delo v letošnjem letu so si zastavili obetajoče cilje, ki poleg 32 izletov in vzponov (od teh dva v Avstrijo), zajemajo tudi obsežen seznam organizacijskega dela, izpopolnitev igral okrog doma, nadstrešek nad teraso, realizacijo pogodbe z novim najemnikom, ki je že začel z deli potrebne prenove opreme in kaže za delo tudi osebno zanimanje. Tudi sanacija financ bo opravljena tako, da se bo to leto končalo z izravnano bilanco.
Tone Ogorevc