Klemen Hančič: Z Jožetom Pojetom sva se padalom spustila s pogorja najvišje evropske gore Mont Blanc, točneje s 4170 m visokega Mont Blanc du Tacula. Na pot smo se odpravili skupaj z gorskim vodnikom Marjanom Kregarjem.
Tokrat sem imel namen poleteti z vrha Mont Blanca z jadralnim padalom in ta masiv tudi posneti. Vreme in vetrovi na teh višinah so vedno zelo spremenljivi. Vremenske pojave in slike na gori sem spremljal že pol leta. V veliko pomoč so mi bile internetne povezave na karte vetrov, za to višino in jadralno padalski kolega Uroš Bergant, ki je po poklicu vremenar. Nenehni klici, sporočila in pogovori so pripomogli k temu, da smo izbrali res čudovit dan s šibkim vzhodnim vetrom (2 m/s) na 5200 m. Tokrat se mi je pridružil Jože Poje (Ljubljana-bolniški duhovnik) ter Kamničan in gorski vodnik Marjan Kregar.
V ponedeljek 20. 9. 2010 smo se ob 4h odpeljali iz Kamnika in po 700 km vožnje, prispeli v Chamonix. Marjanu je Chamonix poznan skoraj bolje kot Kamnik, saj je že v mladosti preplezal marsikatero težko smer v Mont Blancu in okoliških stenah. Na hitro smo se sprehodili po trgu, potem pa smo se odpravili na gondolo Aiguille du Midi (3848), ki te popelje v raj na zemlji.
Na Mont Blanc vodijo mnoge poti, ki pa se razlikujejo po težavnosti in dolžini pristopa. Najlažji pristop je bil s koče Dome de Gouter, ta pa se je na žalost zaprla pred enim tednom, saj je glavne sezone že konec.Tako smo se odločili za prečenje Mont Blanca, z izhodno točko na koči Cosmiques (3635m) in v popoldanskih urah tudi prispeli do nje. Spust s postaje Midi proti koči Cosmiques, sva opravila s padalom in pristala na platoju pod kočo. Res je užitek leteti nad tako slikovito pokrajino. Medtem, ko sva midva z Jožetom zlagala padala pred kočo, je najin vodnik v koči opravil vse formalnosti. Ob 19h smo povečerjali in se odpravili na teraso. Ogled sončnega zahoda in vzhoda polne lune je dogodek, ki ga ne moreš pozabiti.
Ob 19.30h smo se odpravili k počitku. Zjutraj, ob 1h, smo začeli zajtrkovati in se pripravljati na odhod na vrh. V mrzlo in z luno obsijano snežno pokrajino smo odkorakali ob 1.40h. Bili smo med prvimi, kajti vedeli smo, da nosimo zelo težke nahrbtnike (čez 10 kg) z vso pripadajočo padalsko, plezalno opremo in da bomo napredovali počasi. Začeli smo se vzpenjati v pobočju Tacula, ki ima pobočje nagnjeno mestoma tudi preko 55 stopinj na prehodih čez serake pa tudi 70 in več. Večje ledeniške razpoke (špaltne), pa so opremljene z aluminijastimi lestvami za lažji prehod. Bilo je kar mrzlo okoli 12 stopinj.
Pot smo nadaljevali mimo vrha in se spustili za 200m in zopet v naslednji vrh Mont Blanc du Maudit. V daljavi smo gledali in zaznali, da so se naveze pred nami zaustavile in da je nekaj narobe. Prispeli smo do njih in videli ogromno kložo, ki bi se lahko pod našo težo odtrgala od nagnjenega pobočja. Začeli smo iskati nove prehode pod in nad kložo. Do nas so prispele tudi ostale naveze.Vodniki so se skupaj odločili, da prehod naprej ni varen in začeli smo obračati. Kar malo hudo je sprejeti takšno odločitev, še zlasti ob tako ugodnem vremenu in brezveterju na 4000 metrih. Ponovno smo se začeli vzpenjati na Tacul, ki je imel malo pod vrhom (4170 m) primerno strmino za vzlet. Po dveh urah čakanja smo pričakali sončni vzhod in z Jožetom Pojetom sva se začela pripravljati na vzlet. Ob 7.38h sva poletela nad mogočnimi vrhovi Mont Blanca. Polet pa je trajal štirideset minut.
Klemen Hančič