Polet.si - Damijan Ambrožič: Danska kolesarska firma s tradicijo Koga Miyata in nemški izdelovalec opreme za planine Vaude sta združila znanje in skonstruirala športni pripomoček, ki je namenjen turnemu kolesarstvu.
»Gorski menih« je ime kolesa, ki se zloži oziroma je del nahrbtnika, tako da ga lahko nesemo v gore. Kolo nima sedeža in gonilk, ima samo stopalke, na katere opremo noge, na hrbtišče nahrbtnika pa pri vožnji pokleknemo. Zaradi takšnega klečanja je tudi prišlo ime – menih.
Za test smo izbrali klasično turno smučarsko lokacijo, Dovško Babo v Karavankah. Dovje, kjer parkiramo, je naše izhodišče, potem pa po planinski poti proti planini Dovška Rožca.
Nahrbtnik je izvrsten izdelek. Hrbtišče se lepo prilega, poskrbljeno je za zračenje hrbta, naramnice so dovolj široke in udobno blazinjene. Nosi se kot pravi potovalni nahrbtnik. Kolo tehta osem kilogramov, vendar je teža enakomerno razporejena, tako da je tovor lepo uravnotežen in se ne premika. Tudi v hoji po gozdu kolo nahrbtnik nikjer ni moteče, noben del se ne zatika v veje ali debla. V žepih nahrbtnika je dovolj prostora tudi za malico, vodo in rezervna oblačila. Zgoraj je žep z mrežico, v kateri nosimo čelado in rokavice.
Na vrhu se v prelepem sončnem vremenu in z razgledom na Mežakljo in Triglav lotimo sestavljanja kolesa. Razveseljivo je, da ne potrebujemo nobenega orodja. Prvo kolo je na členku, ki ga raztegnemo in utrdimo. Zadnje kolo izvlečemo iz teleskopsko nastavljivega okvirja, tako da dobi kolo dolžino, primerno za vožnjo. Izvlečemo še krmilo in ga pritrdimo na primerno višino. Še nekaj popravkov na nahrbtniku in kolo je pripravljeno za spust. Vse traja dobre tri minute.
Stopimo na stopalke, pokleknemo na hrbtišče nahrbtnika, ki objema okvir kolesa, in se spustimo po planinski stezi. Diskaste zavore na prvem in zadnjem kolesu odlično skrbijo za primerno hitrost. Kolo je polno vzmeteno, zračna blažilnika spredaj in zadaj lepo blažita prehode čez skale, skoke in korenine. Zgolj 16-colska kolesa, obuta v gume z grobim profilom, imajo vrhunski oprijem na stezi. Levi zavoj, desni zavoj, juhu, kot februarja na turnem smučanju. Seveda te vožnje ne moremo primerjati z vožnjo s kolesi za spust ali enduro. Vendar je spust miren in od poguma in znanja je odvisno, koliko adrenalina bomo dobili.
Postanek na planšariji je obvezen, od tam pa lahko izbiramo med spustom po makadamski cesti ali po planinski pešpoti. Zgornji del, po makadamski cesti, kolo teče mirno in gladko, no, prav dolgočasno. Nadaljevanje, po planinski stezi, pa dvigne raven adrenalina. Toda če nadziramo hitrost, ni nevarnosti za padec. Težišče je nizko, s pritiskom na zavore pred neprevozno oviro se v trenutku ustavimo in stopimo na nogo. Med klečanjem na dobro oblazinjenem hrbtišču z nagibanjem telesa naprej in nazaj z lahkoto pobiramo korenine in po skalah sledimo zaviti planinski stezi. Kot bi mignil, sem v dolini. Bravo, gorski menih.
Kolo bo bolj pri srcu planincem kakor kolesarjem. Tisti, ki radi hodijo v hrib, želijo pa se izogniti mučnemu in dolgotrajnemu pohodu v dolino do parkiranega avta, bodo njegovi najbližji sorodniki. Še posebno ga bodo veseli ljubitelji gorski tur, ki jih pri sestopu vedno bolijo kolena, hrbtenica ali kolki. Gorski menih je lahko zelo koristen tudi pri treningu ali kondicijskem pripravljanju, saj smo na poti navkreber primerno obteženi, navzdol pa popolnoma razbremenjeni. Pa še nekaj: ture, ki ponavadi trajajo od štiri do pet ur, skrajšamo na dve uri in pol. To pa je že dovolj kratko, da lahko gremo v hribe zjutraj, pred službo.
Damijan Ambrožič