Polet, Na svoji zemlji - Željko Kozinc: Sveta Ana, najsijajneši razglednik nad ljubljanskim barjem
Na pobočju temnega Krima se ob lepih dnevih svetlika bela pika, najizrazitejša v vijugavem zaporedju pik, ki pomenijo bele cerkvice nad južnim obrobjem Ljubljanskega barja. Kar šest jih vidimo na kratki zračni razdalji od Vrhnike do Podpeči. Vse odlikuje znameniti slovenski čut za lociranje svetišč v pokrajini, božje navdihnjeni estetski čut, ki pa ima svoje korenine že v predkrščanskih časih. Pobožnost je na vrhovih hribcev pred Krimom našla najboljše prostorčke. Ponoči so nekatere cerkvice – odkar so osvetljene – videti kakor svetilniki nad temno izravnavo barja. Najsijajnejša je cerkvica sv. Ane Samotretje, postavljena strmo nad starim kamnolomom podpeškega marmorja. Njen hrib nad Podpečjo je velikanski pomol, potisnjen nad barje, zato je razgled z ograjene ploščadi okoli svetišča osupljivo lep in prostran, kakor z balkona ali iz mirujočega balona; pri čemer ni nevaren, ampak miren, nazoren in poučen. Barje je iz ptičje perspektive videti kakor skrbno obdelan vrt pred belo ljubljansko mestno nakopičenostjo, stisnjeno med Šišenski hrib in Golovec. Med kuštravimi osamelci, megličavimi dobravami in polji, podobnimi zloženim rezancem, ter travniki vijuga srebrikav trak Ljubljanice, reke, ki je zbrala številne ponikalnice iz svojega notranjskega povirja. Prav nič se ji ne mudi, da bi jih zlila v Savo. Kakor bi najraje prestopila bregove in barje spet spremenila v jezero ali močvirje. Res je zanimivo od sv. Ane opazovati čudodelno milijonletno delo kraških voda. Osrčje Slovenije je od tod razgrnjeno v svojem najbolj privlačnem, zgodovinsko in socialno raznolikem reliefu.
Lep jesenski dan izraža pri sveti Ani svoj čudežni, sladki, bogati čas, v katerem je vse lepo. Zardevajo jagode: jerebika, glog, makovnica, češmin, drnulja. Polja spodaj so gladka in pisana v svojih jesenskih razlikah. Sonce je ves dan nizko nad južnimi gozdnimi hrbti, ki tu vstajajo naravnost iz ravnic, brez počasnega vzpenjanja.
Cerkev je nekoč merila vaščanom Jezera čas, jim odmerjala dnevne molitve. Cerkovnik je od Jezeranov dobival letno bero sedem mernikov (po 12 litrov) žita, od česar z družino ni mogel niti živeti niti umreti, zato je na kraških tleh okoli Sv. Ane obdeloval krpe zemlje, za priboljšek pa je še čevljaril, popravljal ure in pulil boleče zobe. Tako se je takrat živelo. Leta 1938 ga je ubila strela. Med drugo vojno so Italijani iz cerkve naredili vojaško postojanko. Po njihovi kapitulaciji so jo zasedli partizani, ki so jih obstreljevali Nemci z Barja; pri tem so cerkev skoraj porušili. Med obnavljanjem konec prejšnjega stoletja so pod beležem odkrili gotske freske iz 15. stoletja.
Nad Podpečjo, v strmih stenah pod Sveto Ano, skoraj za vsako hišo vidimo sklade temnih jurskih apnencev. Ko so nastajali, je tu valovalo toplo, plitvo, zelo nemirno morje Tetis. Okoli zdrobljenih lupinic različnih živali so se odlagale tanke plasti apnenca. Njihove odtise vidimo v kamnu podpečanu še danes.
Do velikega podpeškega kamnoloma ni daleč. Rimljani so iz podpečana zidali Emono. Še danes podpeški kamnolom zalaga kiparje, kamnoseke in gradbenike z okrasnim in gradbenim kamnom. Povsod po Sloveniji lahko najdemo ta kamen: v portalih gosposkih hiš, podbojih domačij, stebrih, kamnitih mizah, policah itd. Najlaže ga bomo prepoznali po okamninah školjk, ki jih je na zglajenih prerezih lepo videti. To je posebno lepo videti v preddverju NUK. Tudi sv. Ana je zgrajena iz domačega kamna. Pod ometom njenih zidov si lahko predstavljamo njegovo skladnost, po sijajnem položaju te cerkve lahko presojamo tudi veličast njegove neizčrpne grmade v pokrajini.