Tigrovec Piko: Izlet po poti spominov in tovarištva: ko ne vemo več, kdo je danes okupator in s kom smo v vojni.
Obsojeni na Ljubljano
Izi, kdaj bova obkolesarila Ljubljano? Ne pozabi: ko si sprejel, da prijateljico pelješ po PST-ju, je s tem to postala tudi tvoja namera. »Tiste oktobrske sobote se je vse dogajanje sukalo okoli Devinega koncerta. Frizer, druženje, mir … Ni mi žal, da se je odvrtelo, kot se je. Koncert je bil edinstven, Pot pa ostaja v Ljubljani vsak dan.« Spet se izvija in izgovarja na druge. Kadarkoli bi lahko šel sam. Torej greva?
Tiho čakam na glasno brundajočega Izija, da se spraviva iz hiše. V devetnajstih letih sem se skoraj navadil na njegov način potepanja, a me vseeno preseneti. Vem, da ima pravo kolesarsko opremo, natakne pa si navadne bele, bombažne hlače. Koga želi preslepiti? Mene ne more. Izi, ne pozabi vzeti s seboj vode!
Murgelski drevored je prijeten in svetel. Bela barva debel deluje pomirjajoče. Breza ima zelo močne lastnosti, zato ni nenavadno, da je za nekatere tudi krepak alergen. Izi, se boš na kakšno zavihtel? »Današnji izlet ni namenjen plezanju.« Kaj pa on ve, kaj ga še čaka, ha ha! Izklopi razum, vklopi pogum! Psi lajajo, karavana gre dalje, pravi pregovor. Pri Iziju je nasprotno: ustavi se, ko pes ne laja. »Vidiš, kako je Sofi lepa!« Vsak izgovor je dober, pa če ga pes na repu prinese. Naj govori, kar hoče, gotovo se je ustavil tudi zaradi dekleta.
Voziva udobno počasi. Izi rad opazuje ljudi. Videti jih je polno, vendar v tem vetrovnem vremenu videz vara. Zakaj hodijo tako vsaksebi in ne v skupinah? »Danes velja, da si kriv (kužen), dokler ne dokažeš nasprotnega. Poleg tega potrdilo velja le za nazaj.« Narobe svet. Prej je veljalo, da si nedolžen, dokler ti ne dokažejo krivde.
Pri Livadi se z mislimi priključiva na komaj zaznavni tok Ljubljanice. Izi, kdaj se bova zapeljala po Ljubljanskem barju? »Manjši del je še v naši občini, večina pa ni več ljubljanska. V tem času težko.« Manipulira. Ali lahko greva ali pa ne moreva iti. »Ne smeva. Sedaj smo obsojeni na svojo občino.« Smo res v vojni z virusom, tako kot sem slišal po radiu? »Kakšna vojna neki, to je demagogija. Nikdar nismo bili v vojni z gripo, rakom, srčnim infarktom ali možgansko kapjo. Virus ni živ organizem. Je program, kako se aktivira, razmnožuje, kako se spreminja.« Če je to res program, potem obstaja tudi njegov programer.
S tem tempom bova za cel krog potrebovala več kot štiri ure. Na Galjevici se ustaviva kar dvakrat. Prvič zaradi najbolj navadnega osla in drugič na običajnem mostu. Pravijo, da gre osel samo enkrat na led, tale, ki je privezan na brezo, pa se verjetno na PST pase vsak dan. O, kako dobro je obiskana ta Pot! »Speljana je po trasi, kjer so Italijani med drugo svetovno vojno mesto obdali z bodečo žico. Danes ponovno ne smemo iz mesta. Kdo je danes okupator, se ne ve točno. Povsod po Evropi so oblasti tiste, ki prebivalcem omejujejo gibanje. Narobe svet.«
Na drugi strani Dolenjske ceste se začne klanec na Golovec. Izi gonilke suvereno zavrti v prvih prestavah, a mu kljub temu začenja zmanjkovati sape. Mlad parček, ki sva ga dohitela na začetku vzpona, nama sledi z lahkoto. Ne morem se znebiti vtisa, da sta pospešila korak. Običajno bi Izi stopil s kolesa in pot nadaljeval peš, a mu majhen pes Ajs diha za pete. Sedaj vem, da se bo potrudil klanec zvoziti do vrha.
Na položnejšem delu prehitiva Gala, oče ga enako kot Izi mene pelje celoten krog. Fanta pozdravim z dvignjeno taco. »Gospod, zakaj imate plišastega tigra, čeprav ste že odrasli?« Izi se zasmeji: »Res sem velik, a to še ne pomeni, da sem odrasel.« Skupaj se spuščamo na Fužine. Klančina je strmejša in daljša od one z Rudnika. Še sreča, da voziva v nasprotno smer. Oče odpelje sina naprej. Brez dvoma ju z najinim ritmom ne ujameva več. Vsi lepi deli poti so dobro obiskani. Ti ljudje niso iz istega filma kot poročila na TV. Na pogled so prijetni in po glasu prijazni, prav nič prestrašeni.
Pri obzidju psihiatrične klinike se nekdo brezuspešno trudi seči za višjimi vejami breze. Izi stisne zavore in mlademu Mateju začne svetovati, kako se prijeti. Daj, Izi, pokaži mu vendar, kako naj naredi! Ni pozabil, da se je danes odpovedal plezanju, a pokima. Najprej nakaže prve prijeme, potem pa ga potegne na višje veje. Ko le mene ne bi pustil na tleh!
V Polju se nekoliko loviva med hišami, enako med bloki v Jaršah. »Tu se je nevarno spočiti na kakšni klopci.« Misliš zaradi virusa? Baje smo z njim v vojni. »Zaradi stanovalcev. Zlahka te kdo prijavi policiji kot kolaboracionista s korono.« Kako so že med drugo svetovno vojno rekli tistemu, ki je sodeloval z oblastjo? Možaku popusti koncentracija, tudi mantra ne več. Zgolj gleda, kako naju bo pripeljal do cilja. Nekaj ga žuli v ta zadnjo … Zadnji večji postanek imava v ulici talcev. Tako sem poimenoval potko k spomeniku v gramozni jami. Semkaj resnično redko kdo zaide. Kdo so sedaj talci, vsi prebivalci? »Hm, morda pa so oskrbovanci v domovih starejših občanov. Med njimi je največ žrtev.«
Prehod v Šiško ni zapleten, vendar Izi povsod ne prepozna talnih oznak. Tudi tu ima kak posameznik na obrazu masko. »Kot da nam želijo natakniti nagobčnike.« Joj, bodi bolj spoštljiv do ljudi, ki se zavarujejo v največji možni meri! »Piko, premalo zavedanja premoremo, sicer bi vedeli, kaj je kdaj prav in kdaj ni. Na sprehodu res ne potrebujem, da me maska čez usta vsak trenutek opominja na nekaj, čemur se želim izogniti.« Ko se peljeva mimo Koseškega bajerja, si Izi ponovno začne brundati Gayatri mantro. Znak, da je utrujen in da ima že vsega dovolj. Kakšnih enaindvajsetkrat jo ponovi, potem pa kar oživi. Je to zaradi Glinščice? Zelena trava dobiva v poznopopoldanskem soncu toplejše odtenke. Do primernih sto osem ponovitev mantre ima še daleč, a glavno je, da sva midva blizu doma.
Zadnji del poti mi je najljubši. Na njem se počutim kot doma. Nizko sonce dela dolge sence dreves. Kaj nama še manjka? O, na Bonifaciji imajo čez Mali graben nov lesen most! Pri vseh mostičkih sva se ustavila, torej se tudi pri tem. Naj se poveseliva, s kom poklepetava in s tem tvegava, da naju kdo prijavi kot sovražnika države? Narobe svet. Izi, ni pomembno, kako natančno slediš tej Poti ob žici, da le hodiš svojo pot.
Srečala sva veliko prijetnih ljudi in še jih srečujeva. Nihče ni videti preplašen, čeprav Izi misli, da so poročila prej kot obveščanju namenjena strašenju. Resna situacija terja trezno presojo, razumnost. »Ko pa se v svetu čedalje bolj razrašča antirazum.« Izi, kako ga prepoznaš? »V času, ko si postal navigator v avtu, sem o njem bral prvikrat. Nikakor si nisem znal ustvariti prave predstave, kaj to je, saj se ga ne da razumno pojasniti. Na videz deluje logično in pravilno, le učinki so nasprotni. Anastazija pravi, da ga prepoznamo le v stiku z naravo, odklopljeni od elektronike.« Kdo je ta Anastazija? Zakaj je tiho? Je trenutno največje geslo 'Ostani doma' delo antirazuma?
Tigrovec Piko & Iztok Snoj