Špela Baznik: Z dobro voljo si polepšaš dan.
Sprva je bil plan parkirati na P+R parkirišču v Senožetih, pa sva zaradi (pre)zgodnjega prihoda spremenili plan in se kar zapeljali na parkirišče pod planino Blato. Parkirali sva pod odcepom za gozdno pot na Vogar, ki sicer sprva ni bila označena, vrisana na zemljevidu pa je.
Tako se odpraviva po sprva strmi poti, ki se je pri prvem desnem ovinku pridružila prečni označeni poti, praktično vzporedno in nad cesto proti Vogarju, ki se ji za kratek odcep tudi pridruži. Hitro prideva do planine Zgornji Vogar, nato pa sva sledili smeri za Pršivec in malo kasneje ugotovili, da sva zgrešili pot do Kosijevega doma na Vogarju. Pot je sprva izjemno prijetna, mehka, povsem po grebenu, pod drevesi, tako da ni bilo prevroče. Kasneje so se razmere spremenile, ko je sonce močno pripekalo na mestih poseke, pa tudi podrta drevesa so večkrat prečila najino pot. Na enem podrtem drevesu je narisana celo markacija, torej je tako neurejena pot že kar nekaj časa. Glede na to, da je to markirana planinska pot, bi bilo bolj smiselno pot lepo urediti in požagati drevesa, ki ležijo čez pot. Na celotni poti od Blata do Pršivca sva srečali le malo pohodnikov. Nič čudnega, saj je pot kar dolga, traja tri ure in jr razgledna le v zadnjem, vršnem delu. Spotoma sva se vzpeli še na vrhove grebena Bari in Voket. Pod vrhom Pršivca se pot še bolj postavi pokonci, tako da se je bilo treba tudi malo oprijeti z rokami. Na 1761 m visokem vrhu so izjemni razgledi vse naokoli nad Bohinjskimi gorami pa tudi na našega očaka.
Ker je bilo izjemno vroče in tudi temni oblaki niso bili nič kaj mikavni, sva se hitro spustili proti planini Viševnik. Pot gre mimo Majske jame, ob kateri je bila temperatura precej prijetnejša, hladnejša. Malo kasneje sva že zaslišali cinglanje krav na planini Viševnik. Ustavili sva se še na Bregarjevem zavetišču, kjer sva se odžejali s hladno pijačo. Prijazna oskrbnika sta nama tudi razkazala kočo, kjer je možno tudi prespati. Menda je letos veliko Američanov, ki so navdušeni nad lepotami Slovenije. Člani planinskega društva Drago Bregar (po alpinistu, ki je tragično preminil v Himalaji) so leta 1981 razpadajočo sirarno preuredili v prijetno zavetišče, kjer vam poleti ponudijo tudi hladno pijačo.
Sledil je še spust do planine pri Jezeru, kjer sva si privoščili še kosilo ter srečali znanca z ženo, ki sva ga pred štirimi leti z očetom srečala na Visoki Vrbanovi špici. Zanimivo je, kako si nekatere ljudi takoj zapomniš. Verjetno je k temu botroval tudi skupni poklic in velik klobuk, ki ga je takrat nosil. Sledil je še spust do avtomobila, ki je ob prijetnem klepetu hitro minil. Beseda da besedo, ko se ponovno srečamo z znanci iz planine pri Jezeru, tako da v avtomobil romamo kar vsi štirje ter se skupaj odpeljemo do Senožet, kjer sta imela znanca parkiran avtomobil za čas obiska planine. Ob večdnevnem obisku je to že skorajda nujno, saj je sicer plačilo parkirne precejšen udarec za denarnico. V poznem popoldnevu se tako končno ustaviva ob Bohinjskem jezeru in veselo v njem tudi zaplavava. Sonce je še vedno vroče, tako da je tudi jezero prav prijetne temperature. Razgledi pa so bili kot vedno veličastni, tokrat tudi na celoten prehojen greben od Vogarja do Pršivca.