Delo - Helena Peternel Pečauer: Zamrznjena umetnost soteska Mlačca je že enajstič ujeta v ledeni oklep, ki mu je dušo vdihnil domačin iz Mojstrane
Kogar koli v Mojstrani boste vprašali za pot do ledene umetnine, vam bo prijazno razložil, kam morate kreniti. In ko se vam bo zdelo, da ste na koncu sveta, se vam bo odprla zgodba, čarobna ledena pravljica, stkana iz tisočev zamrznjenih kapljic, ki celo pri odraslem človeku vzburka domišljijo.
Že leta 1992 je domačin Pavel Skumavc prvič zamrznil del skalnatih pobočij, ki tesnijo ozko podalpsko dolino. Tedaj so ledeni slapovi nastali z namenom, da bi športni plezalci uživali v svoji dejavnosti. Največji slap je že takrat presegal štirideset metrov, prekrit pa je bil z več kot dvesto kvadratnimi metri ledu. Z leti je Pavel stvaritvi dodal še umetniško noto in že enajstič je za prijetno gorenjsko vasico nastalo zaledenelo kraljestvo, ki mu v vsej Evropi ne najdete enakega.
Če se mi po eni uri užitkov med ledenimi kapniki mraz ne bi tako močno zarezal v razvajene ljubljanske kosti in če mi ne bi otrpnili orokavičeni prsti, prisežem, da bi si dodelane podrobnosti lahko ogledovala ves dan. Vsaka kapljica ujete vode pripoveduje drugačno zgodbo, vsaka skupina svojevrstnih ledenih sveč pričara izjemen vizualni užitek. Vsak del dneva izriše drugačno sliko. Zjutraj je vse belo, če posije sonce, se led zalesketa, zvečer, ko vklopijo še razsvetljavo, pa kraljestvo oživi v zlatih barvah.
Da le ne bo prehude odjuge
Led v Mlačci, kljub rahli otoplitvi, še vztraja. »Molite, da ne bo prehitro odjuge,« je Pavel zaprosil Mojstrančane, »sicer boste doli imeli poplavo.« To je največja skrb, ki se te dni zažira v mojstrove možgane. »Da bi le zdržalo do praznikov. Lani je bilo tu skoraj sto tisoč ljudi. Škoda bi bilo, če bi se tole začelo topiti,« zastoka umetnik, hkrati pa pove: »Led je sicer tako močan, da bi vam doma zdržal deset let.« Pavel bo svoje delo lastnoročno podrl takoj po koncu prireditev. »Zaradi varnosti,« pravi. »Ljudje trumoma prihajajo sem, nadzora ne moremo ves čas zagotavljati, brez tega pa bi se lahko komu kaj zgodilo.«
Pavel pravi, da ima zdaj že dovolj izkušenj za to delo: »Učil sem se na lastnih napakah. Vsako leto je bilo lažje. Če se kaj ni obneslo, sem pač opustil, uvedel pa sem nove tehnike, ki so se razvile med delom. Tudi Mojstrančani so se navdušili, ko so videli, kaj počnem. Ustanovili smo Športno društvo lednih plezalcev Mlačca-Mojstrana in moje delo nadgradili. Vsako leto okrog božiča namreč na ledenem prizorišču pripravimo tudi žive jaslice in priložnostno igro, ki ima svetopisemske korenine, vendar se scenarij vedno loteva aktualnih tem. Z lastnimi močmi smo tu postavili še leseno hiško in tribuno, da ljudje lahko varno spremljajo prireditev.« To je za Pavla prvo pravilo: »Paziti moramo, da je tudi za igralce varno. Veste, koliko je med njimi otrok? Bog ne daj, da bi led koga ogrožal. Pred vsako predstavo preverim, ali je vse dovolj trdno. Če ni, raje preventivno odbijem kakšen del.«
Razgibano poledenelo pobočje, ponekod le malce hrapavo, drugod svečasto in gobasto, se je med našim obiskom svetlikalo v bleščavi dnevne svetlobe. Iznad ogolelega drevja se je odpiralo nebo, ki je na zemljo trosilo rahle snežinke. To Pavlu ni bilo preveč všeč: »Ves ta sneg bom moral pomesti, potem pa še sprati z ledu. No, če se ogreje, pa ni tako slabo, da je gori še snežna plast. Je kot nekakšna zaščita, ki se prva stopi, šele nato pride toplota do ledu,« zagrizeno razlaga, ko nas vodi po potki, ki jo redarji ravno posipajo s peskom, med v led odetimi drevesi, brvmi in vodometom, v veliko kristalno dvorano ledenih slapov, do bahavega prestola ledene kraljice. Ja, vse to je narejeno le iz ledu.
Vreme je šlo Pavlu letos sprva na roke. Povprečne dnevne temperature deset pod ničlo so idealne, čeprav je mogoče ustvarjati že pri minus šest. V takšnih razmerah lahko zaledenjuje vseh 24 ur, ne le ponoči. Sedem dni sploh ni videl postelje: »Le sinoči sem dve uri zadremal, kar tamle v hiški, pa še takrat sem padel s stola. Tako pač je. Pa saj ne čutim nobene utrujenosti. Navadno pride za mano, ko je vsega konec. Pomembno je, da so vsi zadovoljni.«
Povsod po soteski so napeljane vodne cevi in iz mnogih še vedno prši voda. »Delo še ni dokončano, čeprav se vam morda tako zdi. Še se spreminja. Vse mi tudi ne uspe ali pa mi kaj ni všeč. Tisto stolčem in postavim na novo. Natančno moraš vedeti, kako škropiti, premikati, pod kakšnim kotom držati cev, da dobiš zamišljeno podobo. Ves čas je treba nadzorovati teren in kaj popravljati,« pove Pavel. Presenečeno ugotovim, da so njegove roke, v nasprotju z mojimi, ki so prezeble, zelo tople. Kako je to mogoče? »Ne vem. Tak sem. Pingvin. Če delam, mi je še vroče. Saj sem imel rokavice, pa jih povsod puščam. Precej jih je že primrznilo tu med slapovi. Pravzaprav so mi ostale samo še leve,« smeje se pripomni. »Pa saj led ni problem. S snegom je huje. Če šarim po ledu in potem primem sneg, se mi prsti zlepijo in nikakor jih ne morem razkleniti. To boli kot hudič!« Pove, da se zaradi dela še ni poškodoval, »o, zaradi neumnosti pa že precejkrat. Enkrat sem s fotoaparatom lezel na slap, zlomila se mi je dereza, pa sem zletel dol. Drugič sem padel v potok. Samo moker sem bil, nič drugega. No, eno leto sem se pa prekuril. Celo v bolnišnico so me peljali. Nekaj dni pred prireditvijo. Potem ko so mi operirali želodec, sem zdravnike zaprosil za dopust, da bi sodelavcem dal natančna navodila, kako naprej, nato pa se nisem več vrnil. Kdo bi zdržal tisto dieto! Na velik list so mi napisali, česa vsega ne smem jesti, kaj lahko, pa so zapisali v dveh vrsticah. Po enem tednu sem že vse jedel.« Poduči me še, da v takšnem mrazu čaj ne zaleže. »Bolje je, če piješ vodo. Jaz pijem kar tole, iz cevi. Saj je dobra. Saj si pingvini tudi ne kuhajo čaja.« Možak je utrjen, ni kaj.
Praznična predstava in jaslice
Ker je tako preprost in skromen, me zanima, ali se zaveda, da je njegovo delo umetnost. »No, meni zadostuje, da sem zadovoljen. Če so tudi igralci in gledalci, je moj namen dosežen.«
Pavel se že ozira za nadaljnjimi opravili. Prepustil me je Nataši Cotman, ki je odgovorna za predstavo. Ni domačinka, prihaja iz Domžal, vendar je pri projektu že od začetka, enajsto leto. Njena sta scenarij, kostumografija, skupaj s Pavlovo hčerjo pa tudi režira: »Osnovna zamisel temelji na skrivnostnem svetu snežne kraljice. Obiskovalci si v prazničnih dneh v edinstveni kulisi umetnih ledenih slapov lahko ogledajo tudi žive jaslice. Naštudirali pa smo tudi gledališko predstavo, ki jo bomo ponovili kar štiriindvajsetkrat. Po tri predstave v osmih dneh. Letošnja pripoveduje o sodobni družini, ki se izgublja v vsakodnevnih opravilih. Pred nami oživijo prezaposlena mati, odsoten oče, neuspešna študentka in osnovnošolka, iz katere se vrstniki norčujejo. Ponovno najdejo medsebojni dialog, ko se odvrnejo od vse elektronike, ki jih obdaja, in se zazrejo drug k drugemu.« Pove še, da nastopa 27 igralcev, ki jih v soteski gotovo bolj zebe kot Pavla, čeprav so se tudi sami že privadili na mraz: »Otroke toplo oblečemo. Pod kostumi imajo več plasti toplih oblačil, tako da je cel podvig, če mora kdo iti lulat. Sicer pa, ko igrajo, nihče ne toži zaradi mraza. Doslej se nam še ni zgodilo, da bi se kdo prehladil ali zbolel, kajti tega preprosto nočejo.«
V Pavlovem delu vidi svojevrstno umetnost: »Včasih mi je kar malo žal, da ljudje tako zelo hitijo na prizorišče predstave in ne posvetijo dovolj pozornosti prvemu delu, kjer je Pavel ustvaril več sto metrov neponovljivih ledenih utrinkov. To je fascinantno. No, tisti, ki v Mlačco pridejo prvič, so zelo presenečeni.« Res se je vredno sprehoditi po galeriji arktičnega viharja, se prepustiti domišljiji in si ogledati polarne ledene zavese, prebivališče arktične morske deklice Zmrzalke, vodomet v zimskem vrtu snežne kraljice in njene prečudovite ledene vrtnice, čudežni vodnjak želja, sobo polarnega vetra, labirint ledenih sveč, sobano snežnih viharjev, rudnik ledenih kristalov in še mnogo drugih podob, ki jih je izklesala domišljija Pavla Skumavca.
Helena Peternel Pečauer
Fotografije Tomi Lombar
V prazničnih dneh se bo na ledenem prizorišču trlo igralcev, ki so pripravili posebno predstavo, že enajsto leto pa bodo v soteski tudi žive jaslice.
Ko Pavel Skumavc ustvarja, mu ni do spanja, hrane, še rokavic nima.
Sprehod po arktičnem labirintu polarnega vetra nikogar ne pusti hladnega, le toplo se je treba obleči.