Matjaž Čuk: 4. septembra 2012, (7.) etapa Kolti (1480 m) - Saga Chour (1230 m)
Pot, ki je na zemljevidu ne obstaja, pravijo domačini ...
Jutro je oblačno.
Položna, široka pot vodi navzdol. Še sreča, da ni sonca. Pasje vroče bi bilo, že navsezgodaj. Hodimo vseskozi ob reki mimo manjših vasi. Nič kaj všeč mi ni ta pot. Po mojem bi morali že zdavnaj zaviti na sever. A vodič dobro ve, kam gremo, zato ne rečem nič.
Še vedno hodimo navzdol. Prispemo do ogromne reke. To je Karnali Nadi. Vodič še naprej vztrajno hodi ob njej, jaz pa postajam počasi že nestrpen. Vse bolj se mi dozdeva, da je to pot, ki pelje do jezera Rara. In kot nalašč sem ravno danes pospravil zemljevid v vrečo!
Sonce je že stopilo jutranje oblake in kaže, da bo danes peklensko vroče. Višinomer pokaže le nekaj metrov čez tisoč. A bolj kot te tegobe me razjeda dvom ali gremo prav. Štiri ure že hodimo, pa še vedno nismo zavili na sever.
Končno se ustavimo. Čas je za kosilo. Priložnost, da z vodičem načnem pogovor o tej temi.
Zdi se mi, da ne gremo prav. To je glavna pot, ki vodi do jezera Rara in od tam v Simikot. Velikokrat sem že povedal, da nočem po tej poti! začnem pogovor.
Nekaj časa je vse tiho, nato se razvije živaha debata vodiča z domačini, v meni nerazumljivi nepalščini.
Čez dobro uro bomo zavili na sever. Pot do jezera Rara vodi na zahod. se glasi njegov odgovor.
Ampak, to ni moja pot iz vasi Kolti! se ne dam.
Pot iz vasi Kolti v Simikot ne obstaja, pravijo domačini. se brani vodič.
Kako ne obstaja, če pa je vrisana na mojem zemljevidu?!?
A menda se kraji, ki so napisani v mojem načrtu ujemajo s potjo, po kateri hodimo in jo domačini poznajo.
Debata je končana. Vdam se. Itak smo sedaj že predaleč. In če bomo zares zavili na sever, je to tisto, kar si želim. Vračali se bomo po drugi poti, kar je bila moja zahteva in želja.
Kosilo je nared. Danes so me premamile ribe, ki so vabljivo visele na palici. A Nepalci so pravi mojstri, da uničijo še tisto malo mesa, ki izgleda dobro. Namesto, da bi ribo vrgli v ponev jo razrežejo na majhne koščke in od vabljivega mesa ostane bore malo. Tudi tokrat sem razočaran. V nekakšni "župi" plavajo koščki ribe iz katerih z veliko truda izbrskam drobtinice mesa. Pa še smolo sem imel, zdi sem mi, da sem prav jaz dobil najslabše dele ...
Seveda smo se najedli do sitega. Ribe so bile namreč le dodatek k dal bhatu, glavni hrani, brez katere tu ni obroka. Dve urici smo lenarili v senci, sedaj pa moramo ven, na žgoče sonce, ki neusmiljeno sije z jasnega neba. Daleč naokrog ni nobene sence in nihče od nas nima pojma, koliko časa bomo še hodili.
Čez dobro uro v vasi Boldid res zavijemo na sever. Domačini pravijo, da imamo še uro hoda do današnjega cilja. Pot postane bolj slikovita in zanimiva in v naslednji uri pridemo do osamljene čajnice. Ko vprašamo, koliko je še do cilja prijazna mama odgovori, še eno uro ...
Kako eno uro? Kakor, da ne bi nič hodili?!? A zadnja ura je lahka, saj je popoldansko sonce že zašlo za grebenom in smo se rešili hude nadloge.
Današnja vasica Saga Chour, je zelo "pastirska". Polna živali, njihovih odpadkov in pristnega domačega, kmečkega vonja. A sobica je prijetna, malce vroča, z mrežo proti komarjem, pod katero spim odlično.
Hoja 7 ur. Vreme zjutraj oblačno, čez dan sončno, zelo vroče. Temperatura zunaj 28,1 °C, v sobi 27,3 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji, v vasi Saga Chour (1230 m).
Matjaž Čuk