Matjaž Čuk: 14. septembra 2012, (17.) etapa Yalbang (3085 m) - Tumkot (3090 m)
Kam je izginil moj mali Nikon?
Jutro je oblačno.
Današnja pot poteka po soteski, a še zdaleč ni tako slikovita kot včeraj. Morda je temu v veliki meri krivo tudi vreme, ki je kislo. Sonca danes še ni bilo na spregled in prav nič ne kaže, da bo prišlo izza oblakov.
Niti tri ure ne rabimo do vasi Muchu, kjer smo mislili danes prespati. To pa je vseeno premalo in odločim se, da bomo našo hojo do meje skrajšali za en dan. Danes gremo v Tumkot, jutri v Yari, pojutrišnjem bomo v mejni vasi Hilsa.
V vasi Muchu je policijska postaja, kjer moram pokazati dokumente in dovoljenje. Brezuspešno iščemo hišo, kjer bi nam bili pripravljeni skuhati kosilo. Vodič pravi, da imajo neko slovesnost v gompi in da so šli vsi tja.
Pa nič. Bomo pač jedli v vasi Tumkot.
Dolina se razširi in odpre. Prečkamo nekaj stranskih pritokov, gor in dol in v dobri uri smo na cilju.
Mlada Tibetanka odklene hišo, v kateri bomo nocoj prespali. Le nekaj minut za nami pride še šest ljudi. Tudi ti bi radi jedli. A mi smo bili hitrejši in bomo prvi dobili.
Hiša je polna, zato pospravim fotoaparat v nahrbtnik. Čez slabo uro je kosilo za nas pripravljeno, še uro kasneje je ona šesterica.
Popoldne rahlo dežuje. Tibetanka je zaklenila hišo in odšla, tako da nam ne preostane drugega, kot da ležimo v sobi. Zvečer spet pride, saj nam bo skuhala večerjo. Danes je zame presenečenje – čisto pravi makaroni!
To moram pa slikat! si rečem in odhitim v sobo po fotoaparat.
Iščem po nahrbtniku. Hmm, ni ga? Čudno, prepričan sem, da sem ga dal v nahrbtnik ...
Pograbim Canona in fotografiram makarone.
Po večerji grem takoj nazaj v sobo. Prebrskam vse. Ni ga. Moj Nikon je izginil. Kako? Dobro se spomnim – dal sem ga v nahrbtnik. Premišljujem, kaj bi se lahko zgodilo. Očitno je nekdo od one šesterice izkoristil trenutek moje nepazljivosti, da ga je izmaknil iz nahrbtnika.
Vodiču povem, kaj se je zgodilo. Še enkrat pozorno preiščemo vse. Zaman. Z njim je odšlo tudi kakih 70 fotk, ki sem jih naredil od Simikota naprej.
Razumljivo sem slabe volje. Toda, kar je, je. Nima smisla jokati za nečem, kar ne morem popraviti. Odslej bom moral biti bolj previden in pozoren. Če bo to edina izguba, ki se mi bo zgodila na tej dolgi poti, bom kar zadovoljen.
Na preozki postelji spim slabo. Vseskozi me mučijo neke moraste sanje ...
Hoja 4 ure. Vreme cel dan oblačno, popoldne in ponoči rahel dež. Temperatura zunaj 15,9 °C, v sobi 18,0 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji, v vasi Tumkot (3090 m).
Matjaž Čuk