Matjaž Čuk: 16. septembra 2012, (19.) etapa Yari (3760 m) - Hilsa (3720 m)
Tibetanska meja. Konec dostopa. Jutri se prečenje šele začenja ...
Prvi visoki prelaz je vedno majhna uganka. Kako se bo telo odzvalo, kdaj se bo začelo tisto sopihanje in težko dihanje?
Ponavadi si vedno vzamem na višini okrog 3600 metrov prost dan za aklimatizacijo. Tokrat si ga nisem, zato me malce skrbi, kako bo danes šlo. Več dni smo se gibali na višini 3000 metrov in čez. Pred dnevi smo šli čez prelaz Mune Lagna (3720 m), zato pretirane skrbi nimam.
Jutro je oblačno, sivo in turobno. Prav nič primerno vreme za vzpon na visoki prelaz.
Prvi del poti poteka po dolgočasni makadamski cesti. Prav počasi in leno se dviguje. V petih kilometrih se vzpnemo komajda za dvesto metov. Po grebenih nad nami se podijo megle. Sonce se poskuša prebiti skoznje, a brezuspešno.
Ravnine je konec, pobočje se sedaj strmeje vzpne. Cesta ga premaguje v dolgih ovinkih, naša pot pa ubira bližnjice. Prav kmalu utonemo v megleno sivino. Koraki postajajo kratki in počasni, dihanje globoko in enakomerno. Številke na moji uri, ki kažejo višino, se prav po polžje premikajo navzgor. Za ovinkom pa – molilne zastavice.
Ups, smo že gor? Le dobri dve uri in pol? In nič sopenja ter težkega dihanja?
Stojimo na prelazu Nara La (4620 m) in vesel sem, da sem jo tako poceni odnesel.
Žal ni razgledov. Čeprav na tej poti niso najpomembnejši, pa sem si vseeno želel sonca in pogleda na neznane gore.
Na vrhu je vetrovno in hladno. Kraj ni prav nič prijazen, da bi človek sedel, gledal in užival, zato se prav hitro poberemo navzdol.
Prašna pot nas pripelje na cesto, ki se je v velikem loku izognila prelazu. Izluščimo se iz megle in pred nami se pojavi nov svet – tibetanska vasica Sher, nad njo gore in košček modrega neba. Nasproti nas pa bela črta sredi grozljivo strmih pobočij – naša jutrišnja pot. Hmm, tam bomo šli?
Naša prijateljica, reka Karnali, je v tako globoki soteski, da jo sploh ne vidimo. Prav tako ni našega današnjega cilja, vasi Hilse. Vidimo pa prav dobro prašno cesto, ki se v brezkončnih vijugah vije po pobočjih navzdol in nas bo varno pripeljala do meje s Tibetom. Morda bomo našli kakšno bližnjico in si vsaj malo skrajšali dolgo pot.
Nikogar nismo srečali danes. Čudno, le kam so izginile tiste karavane ljudi in živali, ki smo jih srečevali zadnje dni? Samo zgodaj zjutraj poltovornjak, ki je stežka premagoval strme klance in zdaj, izza ovinka, dva pastirčka s tropom ovac. Če malo pomislim – do Palbanga sedaj pripelje cesta – tam je končna postaja karavan. Roba iz Tibeta se pripelje z vozili. Le kdo bi hodil in nosil, če ni treba? Samo še kakšen turist, čudak, gre peš čez prelaz ...
Dolga cesta se je končala, celo neko bližnjico smo našli, vmes se je prikazala naša prijateljica reka Karnali Nadi in prišli smo v Hilso, zadnjo nepalsko vas ob tibetanski meji.
Tu se moja pot, prečenje Nepala od zahodne do vzhodne meje, po devetnajstih dneh, pravzaprav šele začenja. To, kar smo naredili do sedaj, je bil le dostop. Malce dolg in čudaški – čisto v mojem stilu.
Popoldne se sprehodim čez viseči most do tibetanske meje in še nekaj metrov čez ...
Po večernem posvetu smo se odločili, da bomo jutri dva dni hoje združili v enega – nikomur ne diši prenočevanje v šotoru, v pustem kraju Manepene.
Hoja 5 ur. Vreme oblačno in megleno, popoldne delno jasno. Temperatura zunaj 14,1 °C, v sobi 16,1 °C. Prenočevanje v hotelu, v vasi Hilsa (3720 m).
Matjaž Čuk