Matjaž Čuk: 17. septembra 2012, (20.) etapa Hilsa (3720 m) - Til (4000 m)
Trdoglavi policaj, spektakularna pot in bogastvo Tibetanke ...
17. september 2012.
Nov začetek.
Sanjanje o malem mestecu Mane Bhanjyang, daleč na vzhodu, na indijski meji ...
Vmes pa ...
Jutri bomo šli zgodaj! mi je včeraj pri večerji rekel vodič.
No, nekaj minut čez sedem ni ravno zgodaj, pa še policaj nama jo zagode. Z mojim dovoljenjem mečka, kot bi imel v roki neko zelo pomembno listino, ki odpira zlata vrata. Morda pa tudi tu velja tista šala o policajih, da jih mora biti več skupaj - in da bolj počasi in težko berejo ...
Moj nosač je že visoko gori v pobočju, ko midva ob pol osmih le dobiva "žegen". Torej, formalnosti so opravljene.
Hilsa pomeni začetek dolge poti, ki me bo vodila čez cel Nepal do zadnjega mesteca Ilam in še malo naprej, do indijske meje.
Vsak začetek je težak, pravijo. Današnji dobesedno, saj gre strma steza po melišču naravnost navzgor. Nepalcem se očitno ni zdelo vredno nadelati tristo višinskih metrov poti, do udobne prečne steze, ki pripelje iz Tibeta. Tja ne smemo, zato grizemo kolena in se mučimo po drobljivem pesku in nestabilnih skalah. No, to je v slabi uri mimo in sedaj smo na poti, ki je včeraj z nasprotnega brega izgledala tako grozno. Pa je pot prav lepa in udobna, pa tudi tisto, kar je izgledalo stena ni stena, ampak le malo bolj strmo pobočje.
Vodič drži kar dober tempo. Steza vodi večinoma vodoravno in celo malo navzdol. Vreme, ki je zjutraj izgledalo kar obetavno, se je sedaj malo skisalo. Na grebenskem robu, visoko nad reko Karnali, ujameva nosača. Pol ure kasneje gremo mimo današnjega nesojenega kampa, Manepeme.
Steza iz nekoliko dolgočasne postane razgibana in slikovita. To pa pomeni za nas malo več napora, saj je svet skalnat in naravni prehodi, ki spretno premagujejo vse težave na poti, nas vodijo navzgor in navzdol. Škoda, da ni sonca!
Po petih urah hoje pridemo do razpotja. Glavna pot se v serpentinah vzpne na prelaz Namka Lagna (4340 m), desna vodoravna, pa naj bi bila bližnjica.
Kje gremo? vpraša vodič.
Meni je vseeno. Če si prepričan, da bomo prišli na cilj lahko izbereš katerokoli pot. odgovorim.
Vodič izbere desno pot. Lepa in varna steza nas vodi po poličkah sredi stene. Pogledi navzdol so veličastni in vrtoglavi, ponekod ne vidimo dna. Neverjetno divje in logično je speljana steza po naravnih prehodih. Vseskozi sledi polici, ki se vije okrog robov in nas pripelje do budističnega svetišča, vklesanega v skalo. Pot je povsem varna, tudi v dežju, ki je pravkar začel močneje padati. Nikjer ni opisana in je pravi zaklad, eno lepših presenečenj na poti.
Stene je konec, pred nami je strma široka grapa, ki nas bo pripeljala v škrbino na grebenu. Na vrhu so molilne zastavice. Prelaz je brez imena. Naj bo Namka baby Lagna (4260 m) ...
Bljižnjica je le kakih četrt ure krajša od običajne poti, a vsekakor vredna greha. Moj vodič je imel srečno roko pri izbiri poti.
Čez deset minut pridemo na glavno pot. Hodimo že sedem ur brez počitka, a vasi Til še ni videti. Pa se vidi kar daleč – torej je še nekaj časa ne bo. Dež ne pada močno, toda vztrajno in enakomerno. Še dvakrat moramo navzgor, čez dva grebena, preden se pot spusti v široko dolino. Sedaj že vidimo hiše vasice Til. Do nje je še slabih dvajset minut hoje.
Til je prva vas v dolini in šteje 45 hiš. Hiše so strnjene v gručo na pobočju nad potokom, ki teče pod vasjo. Prebivalci so izključno Tibetanci in ne razumejo nepalsko.
V eni izmed hiš najdemo nocojšnje zavetje. Preoblečemo se in posedemo za mizo. Prijazna Tibetanka nas postreže z vročim čajem in nam skuha večerjo.
Ko nas gostiteljica pelje v spalnico mi skoraj vzame sapo. Upam, da ne bomo mokri pod streho, sem si mislil, ko smo vstopali po nerodnih stopnicah v od zunaj neugledno, kamnito hišo. Sedaj pa - ne morem verjeti svojim očem ...
Lepo je biti suh in sit pod streho, medtem ko zunaj dežuje.
Dolg in naporen dan je za nami.
Hoja 8 ur. Vreme zjutraj delno jasno, čez dan oblačno, popoldne, zvečer in ponoči dež. Temperatura zunaj 9,6 °C, v sobi 12,1 °C. Prenočevanje v tibetanski domačiji, v vasi Til (4000 m).
Matjaž Čuk