Matjaž Čuk: 21. septembra 2012, etapa Talung (4380 m) - Shingjungma (3790 m)
5000 metrov, gore brez imen, ovce in kitajsko žganje ...
Včeraj zvečer smo dobili družbo, dva pastirja z veliko čredo ovac.
Danes odhajamo skupaj.
Točno ob sedmih stopimo v mrzlo, jasno jutro. Že od daleč vidna makadamska cesta vodi proti visokemu prelazu Nyalu La. Počasi in položno se vzpenja. Dolge serpentine, ki premagujejo zadnjo strmino, so videti neskončno daleč.
Prav počasi se višinomer dviguje, z njim pa tudi sonce, ki nas obsveti po dobri uri hoje.
Ravnine je končno konec. Zapustimo cesto, dolge serpentine si bomo skrajšali z bližnjico. Višina počasi kaže zobe, zadnjih sto višinskih metrov mi gre malo težje.
Po slabih treh urah stopimo na 5001 meter visoki prelaz Nyalu La, najvišjo točko moje poti.
Razgled je lep in obširen. Vrhove najvišjih gora prekriva tanek sloj oblakov. Sedemtisočaka Saipal ne prepoznam v množici vrhov, prav tako ni "obljubljenega" pogleda na sveto goro Kailash, čeprav je vidljivost kar dobra. Je pa pred menoj venec pet in šestisočakov, ki so na zemljevidu le kot točke z višino, brez imena. Bogve koliko jih je še neosvojenih? Raj za pustolovce in ljubitelje neodkritega sveta ...
Vzpnem se na skalnati greben tik nad prelazom. Za nekaj minut obsedim ob molilnih zastavicah na vetrovnem vrhu. Zazrem se v daljavo, v množico grebenov in dolin, ki so kot na dlani pred menoj. Misli mi za trenutek odjadrajo drugam. A prav kmalu se vrnem nazaj, v moj svet. Zdaj sem na vrhu. Višje letos ne bo šlo. Daleč sežejo pogledi. V kopici grebenov in globokih dolinah iščem našo pot. Lepo je. Kot v sanjah. Kot, da ne bi bilo res ...
Moja fanta sta že zdavnaj odšla in čas je, da se tudi sam odpravim navzdol.
Piha močan, neprijeten veter, kot ponavadi, naravnost v obraz. Spuščam se po široki dolini, kjer je možno po bližnjicah, drugače pa po cesti. Kmalu sem pri jezeru Selima Tso, kjer ujamem vodiča. Skupaj se spustiva do kraja Salli Khola (4100 m), poletnega bivališča pastirjev.
Brez počitka nadaljujemo proti Shingjungmi. Pokrajina je dramatična, stene visoke 2000 metrov se pnejo v nebo. Ogromni slapovi, čudoviti skalni vrhovi, lepo zelene trave in osamljeni viharniki. Res je čudovito. Sonce s strani prikaže vsako podrobnost, vsako razčlembo, vsak raz.
Utrujenost izgine, hoja ni težka, prav vseeno mi je kako daleč je še. Oba pastirja in vodič so daleč pred mano, nosač včasih spredaj, včasih zadaj. Vedno več je dreves, skrivenčenih brez in rododendrona. Mimo so že prvi pastirski stanovi, tudi Shingjungma – vodiča pa ni nikjer. Malo nižje, na križišču dveh cest najprej zagledam ovce, nato pa še vodiča in pastirja.
Po levi cesti bomo šli jutri navzgor, danes pa bomo prespali tu. mi reče vodič, ko prispem do njega.
Kraj je pravo nasprotje včerajšnjemu. Lepo zelene, ravne trave je zamenjalo šavje, veter in mraz pa vroče sonce, ki žge z vso močjo. Pa tudi kitajskih nudeljnov, ki so bili predvideni za večerjo, nismo jedli. Izborili smo si dal bhat, pri sosedu čez reko. Resda brez dala, ki je njegov najokusnejši del, ampak najedli smo se poštene hrane do sitega.
Takoj, ko je sonce zašlo za visokim grebenom, je vročino zamenjal mraz. Z vodičem se še nekaj časa grejeva ob močnem kitajskem žganju, nato pa se tudi midva umakneva v zavetje šotora. Nosač je odšel že prej – brez gretja!
Pameten fant, ne pije alkohola ...
Hoja 6 ur. Vreme cel dan jasno, občasno delno oblačno, vetrovno. Temperatura zunaj 2,6 °C, v šotoru 5,9 °C. Prenočevanje v šotoru, v kraju Shingjungma (3790 m).
Matjaž Čuk