Matjaž Čuk: 25. oktobra 2012, etapa Ramjathanti (1595 m) - Badauri (1760 m)
Menu, angleščina in čisto prave bele rjuhe ...
Včeraj je deževalo v Sondhi, menda tudi v Lukli in še marsikje. Bil je nekako čudežen dan. No, danes je spet vse po starem. Kristalno jasno, mrzlo jutro brez oblačka.
Zebe me, kljub temu da imam oblečen termoflis. Kapa paše na glavo, od časa do časa prav mrzlo zapiha. Čakam na sonce, ki si ga včeraj nisem želel. Ane, kakšni smo? Danes si želiš prijatelja, včeraj ga nisi maral ...
Hodimo po gozdnem kolovozu, ki ga le občasno prekinjajo travnate čistine. Z njih je čudovit pogled na gore. Pogorje Annapurn kraljuje tu z lepotcem Machapuchare. Današnja hoja je malce dolgočasna. Ni tistega življenja, ki ga vdihnejo vasi s svojim živžavom. Spremljajo nas širni gozdovi in samotna cesta, ki se komaj opazno vzpenja navzgor.
Iz grobne tišine in razmišljanja me preseneti lomastenje v gozdu. Neka večja žival je odhitela proč od srečanja z nepredvidljivim človekom. Nato je spet vse po starem. Tišina, gozd in širok kolovoz. Bližamo se višini dvatisoč metrov. Po mojih podatkih in zemljevidu bi morali čez manjši prelaz in na drugo stran do vasice Bumdi. Hodimo že tri ure in pol, a prelaza ni. Ni niti nobene vasi, kjer bi si privoščili počitek. Naveličam sem enolične hoje. Vodiču povem, da če kmalu ne bo vasi, si bom vzel čas za krajši oddih.
Kolovoz sedaj zavije strmo navzdol. Prideva do prvih hiš. Vodič nekaj sprašuje v nepalščini, nato menca, končno pa le pove, da smo zašli. Na zadnjem razpotju bi morali desno navzgor in čez prelaz. Sedaj je to najmanj pol ure vzpona nazaj in nosač je spodaj, v vasi. Nisem židane volje. Vem, da mi je ušla načrtovana pot v Bumdi. Kaj hočem – sprijaznim se z dejstvom in sestopim v bližnjo vas Badauri.
Do Pokhare je odtod osem ur hoje. Preveč za en dan, če danes ostanemo tu. Po premisleku odločim, da gremo jutri na Sarangkot, pojutrišnjem pa v Pokharo.
Vas Badauri premore tri hotele. In to tri prave hotele, prve na moji poti. Imajo Menu, cene in postelje s pravimi rjuhami. Cene so trikrat višje od tistih, ki sem jih bil vajen zadnje dva meseca. A to so turistični lodgi z dvojnimi cenami – višjimi za turiste in običajnimi za Nepalce. Ups, skoraj pozabil sem že nanje ...
Ponujajo hrano, ki je bila v večini nepalskih domov, kjer sem bival in spal, znanstvena fantastika. Osebje govori angleško in vse je tako, kot mora biti, da je turist zadovoljen in potešen. Imam svojo sobo, najmehkejšo posteljo, odkar potujem letos in oh in sploh ...
Celo večerjo mi je uspelo pojesti do konca. Odlično česnovo juho in pečen krompir, po tradiciji na sredi trd, ker je bil premalo časa kuhan, pa čeprav sem izrecno prosil, naj ga kuhajo dovolj dolgo.
Navad se čez noč ne da spremeniti. Nekateri s(m)o že prestari za to ...
Hoja 4 ure. Vreme sončno cel dan. Temperatura zunaj 10,1 °C, v sobi 12,5 °C. Prenočevanje v hotelu, v vasi Badauri (1760 m).
Matjaž Čuk