Matjaž Čuk: 7. novembra 2012, etapa Bhujung (1690 m) - Ghan Pokhara (2205 m)
Uf, koliko dela, če hočeš videti vse in biti povsod zraven ...
Za zajtrk jem odlične palačinke ...
Sploh je bila tu hrana izvrstna. Da bi le dolgo trajalo ...
Ko se vzpenjava po strmih stopnicah mimo policijske postaje je še vse zaprto in zaklenjeno. Ura je sedem, gospodje uradniki še spijo spanje pravičnega. Pa nič. Ni moja naloga kazati dovoljenja. Toliko se bodo pa že potrudili. Včeraj so me videli in dobro vedo, da sem v vasi.
Strma pot vodi do šole. Ličen napis – hvala za obisk in nasvidenje – naju pospremi skozi izhodna vrata. Sedaj se vzpenjava skozi gozd in v slabi uri prispeva do velikega počivališča.
Strmega vzpona je konec. Odtod po lepi, udobni poti prečiva dolga odprta pobočja. Čudovit je pogled nazaj v dolino Midim Khola in še naprej na visoki prelaz, čez katerega sva prišla včeraj. Dolgo prečnico zaključiva s krajšim vzponom na sedelce.
Dve uri sva hodila do sem. Sva na razpotju. Desno vodi široka makadamska cesta, ki je prišla iz doline v vas Galegaon – levo pa strme stopnice naravnost v modro nebo. Ta je najina. V močno zaželeno, dolgo pričakovano vasico Ghan Pokharo.
Ghan Pokhara je čisto običajna nepalska vas. A zame je nekaj posebnega. Izmuznila se mi je leta 2009, ko je lokalni vodič iz Sikliesa zgrešil pot in smo prišli v vas Probi. Koliko smo "falili" vidim šele danes. Probi je za grebenom na desni strani, vmes pa je globoka, globoka dolina.
Danes ne moreva zgrešiti. Čisto na vrhu stopnic, na širokem grebenu, čepijo hiše samotne, po krivici zapostavljene nepalske vasice Ghan Pokhara. Če bi bila kje v Evropi, bi bila turistični biser. Tako pa je cilj le kakega osamljenega ljubitelja lepote in odmaknjenih kotičkov. Ne slovi zaman kot izjemno razgledišče – pogled na gore preseže vsa pričakovanja.
Vas nima hotelov. Prespala bova v prvi hiši na levi strani. Prijazen, preprost nepalski dom je tisto, kar imam najraje in kjer se počutim prijetno in domače. In danes me bodo razvajali z veliko, široko in mehko posteljo, da bom spal kot dojenček.
A počasi. To šele pride. Ura je komaj deset in še cel dan je pred mano. Namenoma sem si danes skrajšal delovni dan – tu, v tej lepi vasici želim preživeti prijeten in bogat dan.
Še pred kosilom se odločim za sprehod po vasi z ciljem pogledati, kje so primerna mesta za opazovanje sončnega zahoda, ki si ga danes močno želim. Upam, da bo sreča na moji strani. Običajno me spremlja. Skoraj vedno so se mi izpolnile velike želje. Na mojih potovanjih sem videl vse. No včasih sem dolgo čakal, a to spada zraven.
Zvezde tukajšnjega razgleda so vsi trije visoki vrhovi pogorja Manaslu – Ngadi Chulu, Himalchuli in njegovo veličanstvo Manaslu – ki kažejo svoja zahodna pobočja. Če bo večer jasen bom spremljal veličastno predstavo.
V iskanju lepih kotičkov naredim nekaj uspelih fotk s čudovitim zelenim ospredjem. Vasica je majhna, mimogrede sem okoli. Kakih trideset hišk morda čepi na in ob grebenu. Okolica je čista in urejena, dvorišča skrbno pometena, kot je to značilno za gurunške vasi.
Kosilo je izvrstno. Dobri stari dal bhat, ki mi spet diši in ga z veseljem in užitkom jem dvakrat na dan. In tu, v teh gurunških vaseh, kjer so ženske vse po vrsti odlične kuharice, to sploh ni težko. In če si še lačen kot volk, potem pospraviš brez težav vse, do zadnje drobtinice.
Popoldne počivam, pišem dnevnik in opazujem, kaj se dogaja z vremenom. Za zdaj ni skrbi. Nekaj majhnih nedolžnih oblakov je na nebu, ki so bolj za okras kot kaka resna grožnja.
Okrog pol petih se odpravim "oborožen" s kamero in fotoaparatom na pot, v upanju na srečo. Najprej v vas, kjer ujamem vrh, ki je tu v senci - Lamjung Himal, v čudovitih meglicah v njegovem vznožju, z zelenimi vejami drevesa v ospredju. Nato grem na mesta, ki sem si jih ogledal dopoldne. Odtod bom spremljal glavno predstavo, morebitni sončni zahod na vrhovih Manasluja.
Sonce leze počasi navzdol. Predstava z enim gledalcem se začenja. Barve se spreminjajo – bela postane rumena, vedno bolj žareča in zlata. Spremljam še naslednji odtenek, oranžno, nato odhitim na drugo stran. Lamjung Himal že žari v rdeči barvi, le nekaj trenutkov zatem pospremim dobrega prijatelja, ognjeno kroglo, v "posteljo". Letim, skoraj po zraku, na drugo stran, kjer ujamem še zadnje dejanje – prehajanje rdeče barve v vijolično in nato roza na vrhovih Manasluja.
V pol ure je vsega konec, jaz pa sem utrujen. Uf, koliko dela je to, če hočeš videti vse in biti povsod zraven ...
Po vsem tem paše krepka večerja s skodelico toplega, dišečega domačega mleka. Nato kar padem v mehko posteljo, po sms-u zaželim lahko noč moji sestrici Roshni in niti ne dočakam odgovora, saj me v trenutku zmanjka. Noč bi bila popolna, če mi ne bi bilo treba dvakrat vstati in iti na stranišče - a tudi to ni težko, ko pogledaš na uro in veš, da boš lahko še naprej sladko spal.
Moje potovanje po Nepalu so ta trenutek ene same nebeške sanje. Da bi le trajalo čimdlje ...
Hoja 3 ure. Vreme sončno cel dan, občasno delno oblačno. Temperatura zunaj 4,9 °C, v sobi 9,7 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji, v vasi Ghan Pokhara (2205 m).
Matjaž Čuk