Majda Gašperin: Ciprnik v jeklenicah kot mala feratka. Vse vam napišem. Samo trenutek.
Še šest ni ura, zunaj je še tema, pa me že pride psička pogledat v kopalnico. Ovohava moje pohodne hlače in me rahlo dregne ob nogo. »Me boš vzela zraven?« me po pasje sprašuje. »Ja, Ira, z menoj boš šla, samo malo še počakaj,« ji rečem in jo počoham po glavi. Potem pa jo imam ves čas za petami. Povsod mi sledi, da jo slučajno ne pozabim doma. Uredim vse potrebno. Odidemo ob sedmih, tako kot smo zmenjeni. Ira se udobno namesti v kartonsko škatlo, v kateri vedno leži, ko se pelje z avtom. Ta glavnega ne bo je sporočil, zadržki. »Prav, gremo pa sami, saj znamo,« komentiramo. Megla je zunaj in upamo, da bo višje kaj bolje.
Smo že pri domu v Planici. Nataknemo si derezice in gremo. Še najbolj vesela je Ira. Hodi od enega do drugega, kot bi hotela vsem povedati, da gre tudi ona zraven. Ja, vesela in živahna je spet ta moja mala psička. Tudi meni je v veselje, da je z nami.
Na goro je več poti. Mi gremo po lažji. Začnemo pri domu v Planici. Najprej po hudourniški grapi, potem pa levo v gozd. Se je že zgodilo, da smo ta odcep zgrešili, ker je bilo več snega. Živemu se lahko vse zgodi. Potem pa smo iskali, kje zaviti levo, saj smo bili že čisto v pečinah. Stezica je lepa, se pa strmo vzpenja. Zelo veliko je listja, spodaj pa led. Kar hitro smo pri brunarici, ki je namenjena snemalcem poletov v Planici. Spodaj so še vedno meglice, mi pa nadaljujemo skozi gozd. Vedno bolj strmo je, na stezi pa vedno več snega. Pot je dobro uhojena, malo poledenela. Dereze kar prav pridejo.
Med vzponom se nam večkrat odpre pogled na skakalnice in dolino Tamar. To je najzahodnejša dolina v severnem delu Julijskih Alp.
Smo že na sedlu. Z leve se priključi pot z Vitranca, mi pa nadaljujemo desno proti Ciprniku.
Opa, kaj pa je to! Lojtra. Presenečenje! Nato še stope in jeklenice. Na vseh zahtevnejših mestih, kjer je teren bolj skalnat, so namestili jeklenice. Kar na šestih koncih. Upam, da me ni zmotil kakšen lep pogled in sem se uštela. Proti vrhu pa še stopnice vdelane v potko. Super, lani me je ravno na enem bolj skalnem ovinku odneslo v ruševje. Pa ni bilo hudega, malo skupinskega smeha. Vse za zdravje.
Res so se potrudili, kdor koli je že delal. Še vpisna knjiga in žig na vrhu manjkata. Mogoče pa bo kdaj še tudi to.
Na vrhu smo.
Ciprnik je manj znan razglednik med Kranjsko Goro in Ratečami. Je vrh kar malo skrit nad dolino skakalnic pod Poncami. Kljub skromni višini 1746 m je to mogočna strma gora.
Na severu sledimo skoraj ravni črti karavanških vrhov - od Tromeje (Peči) do Kepe in še naprej proti Stolu.
Zadaj se lepo vidi Dobrač nad Ziljsko dolino v Avstriji. Naš pogled pa najbolj privlači kot zid mogočnih gora od verige Ponc na desni, prek Jalovca, Mojstrovke, pa vse do Špika na levi. Pa mi sonce vedno malo ponagaja, ko slikam. Sem malo prezgodaj ali prepozno na gori.
Zgoraj mogočni vrhovi, spodaj pa ples meglic. Tudi to je lepo. Visoki Mavrinc in Kumlehova glava se včasih sramežljivo pokažeta, tudi Slemenova špica, a ta kmalu izgine. Se gremo skrivalnice. Meni je prav.
Tik pod nami pa Planica s skakalnicami. Včasih se pokaže Zgornjesavska dolina z Ratečami in Podkorenom, vmes pa Zelenci. Tam izvira Sava Dolinka. Kar stojimo in gledamo, še Ira je pri miru. Kot bi vedela, da nas ne sme motiti, ko občudujemo te lepe gore.
V dolino se spuščamo zadovoljni. Ira veselo maha z repkom. Jeklenice nam pridejo zelo prav - korak je bolj varen, kar lažji. Tudi v dolini je posijalo sonce. Na skakalnici pa skačejo. Tekma je. Ne vem kakšna, se pa glas napovedovalca slišal ves čas.
Bilo mi je lepo. Naj bo tudi vam. Pa srečno!
Majda Gašperin