Iztok Snoj, Redni četrtkov izlet: Na Durovem prazniku je bilo razpoloženje še v B-molu, večine na Šmarno goro še ni bilo. Kaj je sedaj to …
Redni četrtkov izlet
Prvoaprilska tura
Le da gore ne poznajo šale
Na Durovem prazniku je bilo razpoloženje še v B-molu, večine na Šmarno goro še ni bilo. Kaj je sedaj to – bom danes namesto vrhov osvajal Dušanove bejbe? V obeh primerih znam vrteti le jezik. Do mraka sta ostali še dve uri. Kaj, če bi za šalo še kam skočil? Na Dobrčo?
Tudi ta četrtek je bilo vreme boljše, kot so napovedovali vremenarji. Ne vem, kdaj sem prevozil odcep za Tržič in v Mostah iskal cesto do Valvasorja. A je šlo le malo višje, do prvega zameta.
Od avta sem se porinil naravnost navzgor, na slepo po gozdu. Občutek nedoločnosti je izletu dajal smisel. Izgubiti se tu nisem mogel, da le ne izgubim glave. Teren me je usmerjal preveč v desno. Odločil sem se, sam svoj vodnik, za levo poševnico. Med lomastenjem v podrasti sem premišljeval o svojih željah po letošnjih zahtevnejših turah, z gorskim vodnikom. O prvi ženski gorski vodnici z licenco sem pred časom že bral, pred kratkim pa še članek o podvigu Tine in Monike v Patagoniji. Koliko boljše morajo biti vrhunske alpinistke, da nadomestijo razliko v moči, višini in še čemu. Moška domena ali šovinizem? Ali je naključje, da so volilno pravico dobile ženske v Evropi najkasneje v najbolj gorati državi, Švici? Ljubezen, vera v njun uspeh, predanost njunemu početju, nadomestita marsikaj. In zraven premoreta poleg notranje lepote še zunanjo. Ja, upam si to napisati, pa tudi če moja to bere… Samo če jo bom kdaj upal tudi najeti…
V premišljevanju me je zmotil pogled na planino. Levo me je puščica pošiljala k Valvasorju, mene pa je neslo v desno na Stol. Imena planine nisem vedel, sicer pa 1. aprila ni bilo važno! Stare stopinje so se v snegu v smeri Stola sproti sesedale. Daleč se na tem mojem prvoaprilskem izletu ne bo dalo priti, tu gore še ne poznajo šale, sem si mislil, in obrnil. Pod večer je jugozahodnik ogrel še ptičja grla. Cmokanje čevljev v južnem snegu ni motilo čedalje bolj ubranega in lepega petja. V mestu jih ni slišati tako, morda se morajo tam bolj dreti, da preglasijo vsakdanji hrup… Samo dve uri sem potreboval, da sem se zgonil, pa nikjer omembe vrednega nisem bil. Zakaj sem bil med vožnjo domov vseeno zadovoljen? V prekrasnih gozdovih pod Stolom, poletnih kolesarskih kraljestvih, vrhov niti nisem pogrešal.
Na ponedeljek pod Peski padejo prve kaplje. Da se le ne bi takoj ulilo. Šele po čiščenju od znotraj z lahkoto prenesem zunanje pranje, dobro spotenega me dež ne bo več motil. Ko rosenje na Grmadi preide v dež, spere z mene vse dvome, ali naj vseeno pišem o tem izletu. Četudi na nivoju desetletnega otroka, morda bo imel kdo kakšno pripombo! Večina jih bralci zadržijo zase, razen ta-kritičnih. Kot takrat, ko je Matej napisal Zaskrbljeni? , o smeteh v gorah, predvsem pa o odnosu do narave. Morda tudi zato, ker je eden redkih, katerega zgodbe iz gora na tem omrežju tudi pritegnejo. Res so v primeru naših alpinistov in alpinistk važnejša velika dejanja. Pa so res naši, si jih nekoliko ne lastimo? Vse to so dosegli zaradi njih samih in ne zaradi nas.
Ko pa govorimo o naravi, je pomembno vse. Stotine malih razvrednotenj ambienta, v podobi smeti ali česa drugega, kakor kdo želi, opozarjanje na neustrezen odnos do okolja, ni nič manj pomembno kot boj z mlini na veter, ki jih žene močan kapital. Končno so nekatere odločitve odvisne od ljudi, ki imajo ali pa nimajo občutka za naravo.
Kaj je pravzaprav ta mala moja zgodba proti Tinini in Monikini? Prav nič! A si vseeno kdaj napišite svojo zgodbo, morda se ji boste kasneje smejali, morda vas bo ganila, a ravnodušnega vas ne bo pustila. Saj se je zgodila vam!
Iztok Snoj