Gorenjski Glas - Jelena Justin: Pršivec (1761 m) – Bohinjski razglednik ponudi tisto, kar v gorah iščemo: mir in tišino, čudovit razgled in, če imamo srečo z vremenom, sončen vrh.
Terminsko zgodnji zimski dan me je zvabil na bohinjski razglednik, katerega obisk je menda najlepši jeseni, ko se narava obarva v vseh možnih barvah. Pravzaprav ima vsak letni čas v gorah svoj čar. Obisk Pršivca je vsekakor priporočljiv preko celega leta, napornost ture pozimi bo pa odvisna od snežnih razmer. Trenutne snežne razmere so precej drugačne in tudi tura bo napornejša, predvsem pa daljša.
Če je možno, se z avtom zapeljemo do planine Blato, kjer parkiramo in se v smeri markacij odpravimo proti Planini Jezero. Širokemu kolovozu, ki je sem in tja tudi precej strm, sledimo do razpotja, kjer gremo levo, desno gre pot proti Planini v Lazu. Po krajšem vzponu se nam z leve pridruži tudi pot s planine Vogar. Kolovozu sledimo vse do Planine pri Jezeru. Strmina popusti šele tik pred planino. Gremo mimo koče in se pri stanovih na levi strani usmerimo levo proti planini Viševnik. Poleti travnato pobočje je v teh dneh deviško belo. Na vrhu klanca pot zavije v gozd, se vzpne prečno v levo, zavijuga mimo parih skal, nato pa v zložnem vzponu preči gozd in se vzpne vse do planine Viševnik. S planine gremo mimo ogromne skale, kjer je markacija v obliki srca, in na stanu pred seboj vidimo ponoven napis Pršivec, ki nas preko zahodnega dela planine usmeri v gozd. Pot se zmerno vzpenja, prečno skozi gozd, nato pa pridobi na strmini. Vzpenjamo se po t. i. Pršivskem krasu. Ob poti lahko opazujemo številne skale, ki dajejo slutiti, da je okoli nas polno čudnih in globokih brezen. Gibljemo se po visokogorskem krasu, tu velja upoštevati nasvet, da se gibljemo po markiranih poteh, saj nas obdaja svet, poln jam in škrapelj. Kmalu izgubimo na višini in pot nas pripelje do skalne pregrade. Pod njo najprej opazimo brezno, imenovano Majska jama, ki je raziskano do globine 592 m. V svetu, po katerem hodimo, je precej jam in brezen, ki so dodobra raziskani. Naj omenim le nekatere: Zlatica, Brezno pri gamsovi glavici, Brezno Martina Krpana, Cefizlova jama, Botrova jama. Skrivnostni jamski sistem je med seboj povezan, kar potrjujejo odkriti prehodi. Se tukaj morda skriva tudi skrivnost nepojasnjenih izginotij, ki so proizvedle idejo o Bohinjskem trikotniku? Ja, enigmatičen svet je pogosto vzrok za čudenje nad vsem in čudenje proizvede nove ideje, filozofijo.
Gremo mimo vhoda v Majsko jamo, ko pot zavije strmo navzgor in se začne vzpenjati proti vrhu Pršivca. Strm vzpon, ki še vedno poteka po izrazitem kraškem svetu in terja nekaj previdnosti (v vseh letnih časih!), nas pripelje do vršnega pobočja, po katerem se sprehodimo do vrha bohinjskega razglednika. Pred nami se pokažejo gore v kotu 360 stopinj; pred nami je greben spodnje bohinjskih gora Črna prst, Četrt, Konjski vrh, Poljanski vrh, Matajurski vrh, Raskovec, Rodica, Šija, Vrh Dlani, Vogel, Rušnati vrh, Vrh nad Škrbino, Podrta gora, Tolminski Kuk itd.; za nami pa veličine Julijskih Alp: Lepo Špičje, Debeli vrh, Ogradi, Stogovi, Tosc, Triglav – ni da ni. Svet kot na dlani!
Ker nas jekleni konjiček čaka na planini Blato, se je potrebno vrniti tja, zato predlagam, da sestopimo po poti vzpona. Lahko pa zaokrožimo turo, s Pršivca sestopimo proti Vogarju in se kmalu odcepimo levo nazaj do planine Viševnik, kjer gremo mimo jame Brezno pri gamsovi glavici, s planine Viševnik pa nazaj po poti vzpona do Planine pri Jezeru, od tam pa do Blata. V zimskih razmerah ne vem, kako je z opisano potjo, zato je najbolje sestopiti po poti vzpona. Varno in zanesljivo!
Nadmorska višina: 1761 m
Višinska razlika: 615 m
Trajanje: 5 ur
Zahtevnost: 2 / 5
Jelena Justin