Miro Štebe: Nikakršnega referenduma ali glasovanja ne potrebujemo, kvečjemu bi morali spraševati
Razmišljanjem o zakonu o TNP ob rob
V zadnjem času so spet v ospredju razprave o novem Zakonu o Triglavskem narodnem parku in ob tem je slišati tudi pobude, da bi spet šli na referendum o tem ali si narodni park sploh želimo in kakšnega si želimo. Moti me to zapletanje in stopicanje na mestu. Nikakršnega referenduma ali glasovanja ne potrebujemo, kvečjemu bi morali spraševati naše vnuke, ne pa razmišljati o željah zašpehanih povprečnežev v foteljih s televizijskimi daljinci in pivom v roki. Narodni park že imamo, naša naloga je, da ga zaščitimo in mu omogočimo obstoj še naprej.
Kako bomo to storili je naša naloga in pri tem si lahko pomagamo z bogatimi izkušnjami drugih ter zdravo kmečko logiko naših prednikov. Vse zapletanje z dolgotrajnimi parlamentarnimi postopki, ko gre pravzaprav le za nabiranje političnih točk in osebne koristi, moraliziranje, vztrajanje pri togih stališčih in jadikovanje je nepotrebno. Treba se je odločiti in reči bobu bob. Načeloma se vsi strinjamo, da gre pri Triglavskem narodnem parku za izjemno naravno in tudi kulturno vrednoto našega naroda pa tudi svetovne dediščine v širšem pomenu. Če to drži, se je temu primerno treba tudi obnašati in tako sestaviti tudi upravljavski načrt parka.
Proti nadelavi vlak in novih poti
Najprej je treba razširiti osrednji, strožje varovani del parka – to so tudi priporočila IUCN. Zdaj naj bi to območje pokrivalo le približno polovico parka, vendar bi mirno izločili iz ekonomske rabe kar precejšen del visokogorskega gozda in območij, ki so delno zaraščena. Slovenija je druga najbolj pogozdena država v Evropi in njeni gozdovi se še širijo, pretežni del naše lesno predelovalne industrije je propadel ali je v krizi, zato ni potrebno speljati gozdne vlake do zadnje krpice gozda v gorah, ki mu na Zavodu za gozdove še pravijo ekonomski gozd. Dosti imamo lažje dostopnih gozdov v nižinah in sredogorju, zato lahko razširimo gozdne rezervate na območju parka. Zdaj si prizadevni gozdarji trudijo speljati svoje vlake do še zadnjih, kolikor toliko težje dostopnih kotičkov pod vrhovi. Res je, da se pri tem držijo starih kart v katerih so označeni starodavni prehodi, ki so nekoč mogoče celo bili gozdne vlake. Ampak takrat so bili življenjski pogoji dosti manj naklonjeni preživetju naših prednikov, kot so sedanji. Mogoče so takrat res vlačili les tudi z najbolj zakotnih predelov, vendar so to počeli s konji. Konjska vlaka je bila lahko široka le dober meter, zdaj pa naj bi konje zamenjali traktorji, ti pa že rabijo širše steze in načeloma naj bi bila taka vlaka široka vsaj tri metre, kar že pomeni rano v naravno okolje. Dostikrat pa si nadelovalci »vlak« privoščijo precej širše čistine, pri nadelavi udobnejših vlak pa si pomagajo tudi z razstreljevanjem skal in z uporabo drugih sodobnih gradbenih pripomočkov. Takoj, ko gozdarji ali domačini nadelajo takšno vlako, odpro množičnemu motoriziranemu turizmu novo izhodišče za uničevanje prvobitne narave. Če po takšni vlaki lahko pelje traktor, po njej zlahka vozijo tudi štirikolesniki, terenci s pogonom na štiri kolesa, da o terenskih motorjih, kolesih in celo motornih saneh ne govorimo. Po parih sezonah takšne vlake je po njih običajno možna že tudi vožnja z navadnimi avtomobili. Takšnih primerov imamo v naših gorah nešteto, zato bi najprej morali onemogočiti Zavod za gozdove, da spodbuja gradnjo takšnih vlak. Žal o teh vlakah, razen osveščenih okoljevarstvenikov, vsi moralizirajo več ali manj s figami v žepu.
Različnim planinskim društvom in oskrbnikom njihovih domov je všeč, da jim takšne vlake – avtoceste – omogočajo lažjo oskrbo domov in tudi večji obisk, številni domačini se jih razveselijo, ker njihove razpadajoči stanovi in staje po opuščenih planinah dobijo novo vrednost, saj jih lahko oddajajo premožnim najemnikom za 99 let. Ti jih obnovijo in spremenijo v udobne počitniške hišice s tekočo vodo, hladilniki in satelitskimi antenami in so navdušeni, da lahko tako rekoč pod vrhove najvišjih gora prinesejo svojo dolinsko kulturo. Seveda potem to ogradijo in branijo to »svojo« sveto lastnino pred nepovabljenimi planinci, ki so prej lahko mirno hodili po planinskih stezah na tistih območjih. Nad novimi cestami pa so seveda navdušeni tudi številni »ljubitelji« planinstva in rekreacije, saj se lahko po takšnih poteh zapeljejo tudi na popoldanske izlete in se potem lahko v družbi hvalijo s svojimi poročili o vrhunskih izzivih med polurnimi vzponi.
Na Zavodu za gozdove svoje početje opravičujejo tudi s tem, da bi brez takšnih vlak številne že umirajoče planine ne »zaživele« več in da bi jih zarasel gozd. To drži, vendar bi morala uprava parka drugače preprečiti zaraščanje planin. Možnosti za to je veliko, od najema delavcev, ki bi to strokovno preprečevali, do taborov ljubiteljev narave, ki bi med svoje dejavnosti vključevali tudi vzdrževanje pašnikov, do oživljanja planin s spodbujanjem ponovne paše in gospodarjenja na njih.
V osrednjem delu parka bi moral veljati dokaj strog režim, ki ne bi dovoljeval naravi škodljivih posegov. Gibanje bi moralo biti omejeno le na urejene planinske poti, izjema bi bili lahko le parkovni varuhi, znanstveniki pri svojih z vodstvom parka dobro usklajenih nalogah, alpinisti na dostopih do sten in sestopih z vrhov, smučarji na zimskih smukih ter reševalci med svojimi akcijami. Različne adrenalinske in sodobne rekreativne dejavnosti naj bi bile mogoče le na za to izbranih lokacijah, kjer pa bi veljala stroga pravila obnašanje in delovanja. Na vseh že nadelanih »vlakah« bi morale biti zapornice, ki bi jih lahko odpirali le premišljeno pretehtani izbranci in to le ob izjemnih, opravičljivih razlogih. Kdor si želi gorskega raja in miru, naj ga tudi zasluži in naj tudi sam po svoje prispeva k temu.
Krepko bi bilo treba omejiti vnašanje hrupa, svetlobnega in drugega onesnaževanja, pri že obstoječih objektih pa je treba poskrbeti za še boljše rešitve pri preprečevanju onesnaževanja okolja. Še zlasti je treba pri vseh bivanjskih objektih poskrbeti za kakovostno, naravi prijazno ravnanje z odpadki in pravilno izrabo energije.
Vodstvu parka večje pristojnosti
Drug zelo pomemben dejavnik pri razvoju parka je precej večja avtonomnost in moč vodstva parka. Vodstvo parka mora biti strokovno telo s precej večjimi pristojnostmi, saj mora izpolnjevati zelo pomembno poslanstvo. Pri upravljanju s parkom mora upoštevati interese občin oz. prebivalcev, ki živijo na vplivnem območju parka, predvsem pa se mora držati okoljevarstvenih načel in priporočil stroke in znanosti. Zdaj so pristojnosti vodstva parka sorazmerno majhne, precej malo moči pa imajo tudi parkovni nadzorniki – »rangerji«. Za vse nedovoljene ali dvomljive posege so pristojni različni inšpektorji, a tudi ti so pogosto precej nemočni. Na republiških službah priznavajo, da je na primer okoljevarstvenih inšpektorjev v Sloveniji premalo, da bi lahko bdeli nad vsem dogajanjem v parku – za celo Slovenijo je 13 takšnih inšpektorjev. Dobivajo sicer sorazmerno dosti obvestil in prijav, vendar ukrepajo v glavnem le takrat, ko ocenijo, da je njihovo posredovanje smiselno.Ko pa se znajdejo na terenu, ugotavljajo, da je dostikrat kakšna kršitev v pristojnosti lokalnih inšpektorjev, drugič gre za področje gradbenega inšpektorja, mogoče pa celo kmetijskega inšpektorja.
Pristojnosti inšpektorjev so tako različne, da bi morali ob kakšnem posegu sodelovati kar gozdarski, lovski, okoljevarstveni ali kak drug inšpektor, zraven pa mogoče tudi inšpektor Zavoda za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Pri tem vsak inšpektor lahko poda prijavo le za svoje področje. Čeprav inšpektorji običajno usklajujejo svoje delo, kršitelji nazadnje pogosto presenečeni ugotovijo, da njihov poseg razčlenjen na toliko inšpektoratov sploh ni omembe vredno kazniv. Če bi imeli na primer parkovni nadzorniki večje pristojnosti pri kaznovanju, bi lahko en sam nadzornik, kot dober poznavalec območja in tudi celotne problematike, precej bolj učinkovito varoval svoje območje parka, kot pa četa inšpektorjev, ki mogoče celo težko pridejo v hrib.
Tudi pri pristojnih sem poslušal zgodbe, kako so zviteži, ki so preurejali pastirske bajtice v pričakovanju prihoda inšpektorjev v takšne bajtice, na primer, nanesli seno in potem inšpektorju, ki je prišel na ogled, mirno izjavljali, da stoji pred obnovljenim senikom, seno pa je komaj zakrivalo vse električne vtičnice in druge »izboljšave«, ki v seniku nimajo kaj početi. Inšpektor je videl seno in ker ni želel komplikacij, je v poročilo res napisal, da si je ogledal senik. Takšne in podobne potegavščine pri preverjenih nadzornikih - domačinih, dobrih poznavalcih razmer, prav gotovo ne bi bile možne.
Pošten zaslužek a ne »ropanje«
Vsi se strinjamo, da park ne bi smel pomeniti zavore pri razvoju naselij, ki mejijo ali se celo zajedajo v vplivno območje parka.Izkušnje po svetu kažejo, da takšni parki lahko prinesejo celo dodatno urejenost naselij, nove službe in druge razvojne možnosti za okoliške kraje in da so zanje lahko resnična razvojna možnost, če jo le znajo prav izkoristiti. Ne gre za to, da bi zdaj v vseh krajih, ki se dotikajo parka postavljali rampe in »carinili« obiskovalce, kar se ponekod pri nas že pojavlja. Ta pristop je izjemno neprivlačen in odbijajoč. Treba je najti druge rešitve, predvsem pa bi morali gostom, kjer že plačajo vstopnino ali parkirnino ponuditi tudi celovite in pregledne informacije, kaj lahko v parku počno, kaj lahko tam vidijo, obiščejo in na kaj naj bodo pozorni. Parku in prebivalcem tistih krajev bi morali zaslužek prinašati predvsem spominki, gostinski izkupički, vodniške takse in plačilo uslug, ki bi jih lahko ponudijo obiskovalcem. Zelo dobra je zamisel, da bi na vseh pomembnejših vstopih v park uredili posebna informacijska središča, kjer bi obiskovalci lahko dobili vse potrebne podatke, si ogledali muzejske zbirke, najemali vodnike in se udeleževali različnih zanje pripravljenih dejavnosti. Takšna središča bi bila lahko pomemben dejavnik turističnega, gospodarskega in družabnega razvoja v svojih okoljih.
Pri vsem pa je treba dobro pretehtati in s skupnimi močmi oblikovati ustrezno ponudbo. Zelo dobra je na primer zamisel o t.i. sirarski poti po bohinjskih planinah. Obiskovalci se radi ustavljajo na točkah, ki jih označujejo table te poti. Tudi kmetje in drugi, ki so se vključili v to pot gostom ponujajo najrazličnejše dobrote, a kaj ko na tej poti, razen svežih, polmehkih sirov in različnih mlečnih izdelkov skoraj ne moreš dobiti pravega sira, še zlasti ne tistega s pravimi bohinjskimi luknjami. Obiskovalci običajno pokupijo že vse sveže sirčke, še preden se postarajo, kislo mleko in skute, da pravega sira pravzaprav ni. Slišal sem celo zgodbe, kako domačini kar iz doline prinašajo mleko, da ga lahko ponujajo obiskovalcem na planinah. Pridelava mleka v dolinah je vsekakor lažja, večja in bolj donosna, a kaj ko si obiskovalci želijo pravega, naravnega, polnomastnega mleka z dišečih cvetnih poljan pod vrhovi gora! Takšnih primerov možnosti ponudbe je še veliko, a treba jih je dobro premisliti in tistim, ki se na ta način skušajo vklopiti v turistično in drugo ponudbo parka tudi pomagati in to ne le z moralno podporo in birokratskimi zapleti. Z dobro pripravljenimi programi bi se pri tem lahko potegovali tudi za evropska sredstva iz različnih skladov. Triglavski narodni park je s svojimi lepotami, zanimivo zgodovino, etnografskimi biserčki, kulturnimi posebnostmi prava zakladnica, speča Trnuljčica, ki čaka, da jo pravi princ obudi z njej prijaznimi poljubi in ne le s preračunljivim egoističnim pridobitništvom.
Miro Štebe