Kanal ob Soči, Galerija Rika Debenjaka
Razstava fotografij Jožeta Andlovica in Petra Podgornika
Razstava ČLOVEK in GORE
V petek je bila v Galeriji Galeriji Rika Debenjaka v Kanalu ob Soči, otvoritev fotografske razstave Jožeta Andlovica in Petra Podgornika.
Prišli so iz vse Slovenije, fotografi in alpinisti, gorski reševalci … pa tudi iz tujine, okoli dvesto jih je bilo in – bilo je izjemno prijetno, pravijo.
Po nagovoru Ljudmile Zimic je avtorja predstavil Tone Škarja, Peter Podgornik pa je imel potem še polurno projekcijo dvesto fotografij, ki se je potem, za tiste ki jo prvič niso uspeli videti (razstava je namreč razporejena deloma v pritličju ter v prvem in drugem nadstropju), zavrtela še trikrat.
Razstavljenih 85 slik si bo mogoče ogledati še do 19. aprila, ob torkih in četrtkih, med 17. in 19. uro.
Že dan po otvoritvi je imela razstava blizu sedemsto obiskovalcev, večina je bila pohodnikov akcije "Po poteh Valentina Staniča".
Štirje iz vrst veteranov:
Jože Andlovic, Janko Koren in Janko Žigon, na skrajni desni pa Peter Podgornik
Ob predstavitvi:
Na prvi pogled se mi je zdelo nenavadno – ta skupen fotografski nastop dveh mojih hirbovskih prijateljev iz različnih obdobij. Ko pa sem prebral, da sta dr. Jože Andlovic in Peter Podgornik sodelovala na dvajsetih odpravah v zunajevropska gorstva, je bilo seveda razumljivo. Sam sem ju spoznal ločeno, vsakega posebej.
Z Jožetom sva bila skupaj na dveh odpravah, obakrat na Kangbačen, peti vrh mogočne Kangčendzenge v vzhodnem Nepalu, leta 1965 in 1974. Bila bi še večkrat – če bi le Jože mogel ali hotel. Bil je najboljši zdravnik naših himalajskih odprav, prava legenda, zdravnik za dušo in telo, dobri duh odprave. Za prijateljstvo z Jožetom za vse življenje bi bila dovolj ena skupna odprava, bili sta dve, želel bi ga pa imeti v vsaki. Posebej zanj mi je žal, da ni bil na Everestu leta 1979. Nihče ni znal tako optimistično premostiti težke trenutke na odpravah. Vendar – ti dve edini skupni odpravi sta med nama kot vrv že več kot tri desetletja.
Peter Podgornik se mi je usidral v spomin leta 1982, ko je z bratom Pavlom ter Ivanom Rejcem in Zlatkom Gantarjem preplezal južno steno južnega vrha Aconcague. Takrat še niso podeljevali »zlatega cepina« za najboljši vzpon na svetu, a če bi ga, bi ga prejela ta imenitna primorska naveza. Tudi z njim sem bil dvakrat v Himalaji (če izvzamem lansko iskalno-reševalno akcijo pod Daulagirijem), tudi z njim v pogorju Kangčendzenge, leta 1983 na izvidnici in leta 1985 na odpravi na Jalung Kang, zahodni vrh tretje najvišje gre sveta. Ko si enkrat s človekom toliko skupaj v takšnem svetu kot je Himalaja, ostaneš navezan nanj za vedno, podoživljaš njegove uspehe in tragedije, vsaj dotika se te vse njegovo življenje.
Hvaležen sem Jožetu in Petru, da sta me izbrala za tale uvodni nagovor k njuni razstavi. Kot zase skromno trdita, da nista mojstra fotografije, tako jaz nisem ne mojster in ne fotografski kritik, ki bi mogel kaj posebno globokoumnega povedati o fotografijah. A vendar je vsaka fotografija osebni pogled, odraz notranjosti, ne le navaden svetlobni zapis na papir. Tako so tudi slike iz naših skupnih poti drugačne, včasih celo, kot bi bile iz druge odprave, druge zgodbe. Šele s posnetkov vidiš, da je bil himalajski cilj isti, doživljanje pa različno, osebno.
Zakaj fotografija, zakaj še dodatno breme in delo, ko že samo plezanje zahteva vso pozornost? Najprej seveda za dokumentacijo, za spomin, morda tudi zato, da prijateljem pokažeš, kje si bil. Pozneje pa tudi za dušo, za spomin na lepoto, skozi katero začutiš takratni utrip, takratni vonj, takratni žar in čar. Posebna lepota so obrazi. Saj bi si bile dežele precej bolj podobne, če ne bi bilo ljudi. Ponekod domačini verjamejo, da jim s fotografiranjem ukradeš dušo. Mislim, da jo fotograf ukrade kvečjemu sam sebi. Spominjaš se tistega, kar vidiš – s pritiskom na sprožilec (kot s puško) se prizor iz očesa in srca preseli na posnetek. A zato ga vidimo vsi, postane last vseh, skoraj trofeja. Popolnost? Popolnosti ni, je le težnja k popolnosti. Je vrh gore popolnost? Celo najvišja gora sveta je morda res vrh Zemlje, a šele začetek vesolja. Tako je tudi fotografija pravzaprav vstop ali vsaj okence v dušo fotografa.
Še nekaj imamo skupnega Jože, Peter in jaz. Prav v teh prostorih – verjetno najlepši galeriji za foto razstave - sem prvič razstavljal tudi sam. Še na misel mi ne bi kaj takega prišlo, če mi ne bi telefoniral gospod Peter Blažej in me preprosto nagovoril, naj se potrudim in naredim slike za razstavo v Galeriji Rika Debenjaka. On in gospa Ljudmila Dimic sta duša in energija tega prostora, zaradi njiju je naporno delo, kot je izbor in delo fotografij, užitek, in zato je tudi Kanal beseda, ki mi že nekaj let precej drugače zazveni v srcu, kot bi mi pa sicer. Zato tudi njima iskrena hvala za tole priložnost, da lahko odprem razstavo Jožetovih in Petrovih fotografij.
Tone Škarja