Gorski vrtovi: Jeseni je cvetenja iz dneva v dan manj, še vedno pa lahko opazujemo živobarvnost pri rastlinskih delih. Rdeči plodovi hitro pritegnejo pogled, toda pozor: barva zrelosti ni vedno tudi barva užitnosti.
Brogovita (Viburnum opulus)
Bela socvetja imajo na robu večje jalove cvetove, majhni cvetovi v sredini pa rodijo živordeče jagode. Brogovita je pokončen, do 4 m visok grm iz družine bezgovk (nekateri rod Viburnum uvrščajo med kovačnikovke) s številnimi poganjki. Raste v nižinskem in montanskem pasu; po lokah, v živih mejah, ob potokih in gozdnih obrobjih ter rečnih obrežjih, na rodovitnih in bazičnih, humoznih tleh. Rad ima svetlobo sonca ali delno senco. Dobrega pol cm debeli plodovi so surovi zelo strupeni, predelane pa lahko uživamo. Iz semen so nekoč izdelovali kavni nadomestek. Rdeče plodove videvamo na grmih še pozno jeseni in pozimi, ko so dobrodošla hrana za ptice. Rastlino uporabljajo v zdravilstvu in za okras vrtov.
Navadni češmin (Berberis vulgaris)
Cvetovi tega, do 3 m visokega grma so živorumeni, rastlino pa prepoznamo tudi po trnatih vejah. Češmin je strupen, le podolgovati plodovi so užitni. Vsebujejo veliko vitamina C, a jih ni dobro pojesti preveč, vsaj ne surovih. Predelamo pa jih lahko v marmelado ali sok. Druge rastlinske dele uporabljajo v zdravilstvu, saj vsebujejo več zdravilnih učinkovin. Uporaben je tudi les (zobotrebci, intarzije) ter korenine, skorjo in cvetove kot barvilo za tkanine. Nekatere sorodne vrste češmina ljudje gojijo kot okrasne grmovnice. Češminovke so samostojna, maloštevična družina rastlin. Pri nas ima samo dva avtohtona predstavnika: poleg češmina le še alpski vimček.
Divji bezeg (Sambucus racemosa)
Sorodnik bolj znanega črnega bezga (seveda iz družine bezgovk) je prav tako grm, visok do 4 m. Rumenozeleni cvetovi so v stožčastih latih. Raste v svetlih listnatih in mešanih gozdovih, na kamnitih ilovnatih tleh v hribovitih krajih. Plodovi so drobni, kakšne 3-4 mm premera imajo. Vsebujejo veliko vitamina C (tudi več kot 50 mg na 100 g), vitamin A in več vitaminov B skupine ter fosfor. Vendar semena vsebujejo še neraziskan strup, zato jih pri predelavi v sok ali marmelado odstranimo. Strupene so tudi korenine in lubje.
Enovrati glog (Crataegus monogyna)
Znana zdravilna rastlina za obolenja srca zraste do 10 m v višino. Spada v družino rožnic. Ima trnate poganjke, 5-7 krpate liste in bele cvetove v latastih socvetjih, ki ne dišijo ravno prijetno. Raste na gozdnih robovih, med grmičevjem, ob cestah in progah, v mejicah. Največkrat ga najdemo na apnenčasti podlagi. Slab cm debeli plodovi z izrazito 'muho' so užitni, a okusni šele potem, ko jih 'popari' slana. Sicer jih lahko predelamo v marmelado ali napitke. Vsebujejo več koristnih mineralov in kar 200 mg vitamina C. Za majhne lesene predmete je uporaben tudi les. Legenda pa pravi, da glogov les lahko služi tudi uničenju vampirja. Številne sorodnike gojijo v vrtovih.
Vednozeleni gornik (Arctostaphylos uva-ursi)
Mali zimzeleni grmiček iz družine vresovk je dobro znan kot zdravilna rastlina. Ima drobne bele cvetove in usnjate jajčaste liste. Raste v gorah, predvsem na kislih tleh pod ruševjem. Od podobne brusnice se razlikuje po tem, da ima nadraslo plodnico, grmički pa so bolj polegli. Plodovi niso prijetnega okusa. Predvsem liste pa uporabljajo v zdravilstvu kot antiseptik sečnih organov. Ker je rastlina redka, a cenjena kot zdravilo, je zavarovana. V planinah lahko opazimo tudi alpski gornik, ki pa ima črne plodove. Njegovi listi se jeseni obarvajo živo rdeče.
Grenkoslad (Solanum dulcamara)
Zvezdasti petštevni cvetovi so modrovijoličasti. Plodovi - mini paradižnički nas pozno poleti in jeseni opozarjajo nase, vendar so strupeni kakor vse razhudnikovke. Grenkoslad je zelnata rastlina, ki se pogosto opira na druge steblike, da bi prišla na boljši položaj. Mlada stebla so zdravilna (čiščenje krvi, kožne bolezni). S plodovi se zastrupijo predvsem otroci. Grenkoslad raste v gozdovih, med grmičjem, na nabrežjih in ledinah od nižine do sredogorja. Rad ima dušična tla, ki so dovolj vlažna.
Jerebika (Sorbus aucuparia)
Nezahtevno drevo z značilno lihopernato deljenimi listi zraste do 15 m visoko. Najdemo ga tudi visoko v gorah, vse do gozdne meje. Neredko je v dolini posajeno v parkih. Pripada družini rožnic. Cvetove ima v številčnih kobulastih socvetjih. Oranžni ali rdeči plodovi so bogati z vitamini (nad 100 mg vitamina C), vendar surovi povzročajo prebavne motnje. Predelane lahko uporabljamo v različnih oblikah, tudi v čaju. Uporaben je tudi les. Jerebika je eden najlepših listavcev, ki rastejo pri nas.
Mokovec (Sorbus aria)
Bližnji sorodnik jerebike ima cele liste, ki imajo na spodnji strani goste bele dlačice, kakor bi bile pomokane. Mogoče je drevo tako dobilo svoje ime. Res pa je tudi, da so v času revščine in lakote ljudje uporabljali zmlete plodove kot nadomestek moke. Plodovi so veliki slab centimeter in so užitni šele po zmrzali, ki zmehča njihovo trpkost. Do 15 m visoko drevo raste v svetlih listnatih gozdovih, redko v nižini (včasih sajeno za okras). Najraje ima sredogorje, tudi zaradi višje zračne vlažnosti.
Pegasti kačnik (Arum maculatum)
Jeseni in včasih še pozimi lahko opazimo zeleno steblo z rdečimi jagodami, ki štrli izpod preperelega listja. Takrat ni več videti velikih listov te rastline. Če pa smo zgodaj poleti hodili tam mimo, smo jih gotovo videli. Med listi je morda poganjal tudi belemu škrniclju podoben cvet. Sveža rastlina iz družine kačnikovk je strupena. Gomoljasta korenika je zdravilna, ponekod se uporablja tudi za prehrano (predvsem v primorju, kjer je doma laški kačnik). Sveže jagode so sladke, zato so vabljive za otroke, ki se z njimi zastrupijo.
Puhastolistno kosteničevje (Lonicera xylosteum)
Ta kovačnikovka imajo privlačne cvetove svetlo rumene barve. Na veje sta vedno nameščena po dva cvetova skupaj, zato so tudi plodovi dvojni. Rastlina je strupena, posebno nevarne so vabljive rdeče jagode, ki jih otroci hitro nesejo v usta. Puhastolistno kosteničevje je med vsemi vrstami kosteničevja najbolj strupena vrsta. Moramo pa priznati, da do 2 m visok grm z množico živordečih plodov polepša mešane gozdove in gozdne robove sredogorja.
Skalna robida (Rubus saxatilis)
Nizko rastlino srečamo v sredogorju in visokogorju. Je ledenodobni ostanek. Kot vse robide ima bele cvetove in v tri krpe deljene liste. Visoka je največ 25 cm. Iz majhnega socvetja dozori birni plod z nekaj rdečimi plodiči, ki so med seboj rahlo zrasli in večji kot sicer pri robidah. Raste v gozdovih, po grušču in gorskih traviščih na apnenčasti podlagi z dovolj sprstenine. Plodovi so užitni, prijetno kiselkasti. Skalna robida pripada zelo bogatemu rodu s kar 40 vrstami (pri nas).
Navadni volčin (Daphne mezereum)
Že omemba volka v imenu nam daje slutiti, da imamo opravka s strupeno rastlino. Do 1,5 m visok grm zgodaj spomladi iz lubja požene svetlo rožnate do vijoličaste 4-števne cvetove, ki močno dišijo. Suličasti listi poženejo kasneje. Najdemo ga od nižine do visokogorja v gozdovih in na pašnikih. Vsebuje več vrst strupov. Sok rastline lahko povzroči rane ali mehurje celo na koži. Kljub temu pa ta volčin uporabljajo tudi v zdravilstvu. Otrok lahko umre že, če zaužije manjše število plodov. Pri nas je grmiček dokaj pogost. Spomladi ga cenijo čebelarji.
Šipek, malinjak, navadna trdoleska, brusnica, tisa in rumeni dren je še nekaj rastlin, ki rodijo rdeče plodove. Od teh sta strupeni le trdoleska in tisa, ki pa ima užitne plodove (razen semena, ki je strupeno). Prav sedaj prihaja čas, ko si bomo pogosto zaželeli šipkov čaj, marmelada iz brusnic ali drenovih plodov pa sta pravcati specialiteti, ki nista pogosto na našem jedilniku.
Alenka Mihorič
Literatura:
- Martinčič, A., 2007 (uredn.): Mala flora Slovenije: ključ za določanje praprotnic in semenk, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
- Petauer, T., 1993: Leksikon rastlinskih bogastev, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.