Jana - Renata Ucman: Dr. Paula Pongrac je proučila izjemno rastlino rani mošnjak, ki iz tal črpa in v listih kopiči velike količine težkih kovin, kadmija, svinca in cinka.
Z njo je zato mogoče v dobro človeštva in našega planeta očistiti s težkimi kovinami onesnažena področja, kakršna imamo pri nas v Mežiški dolini, Celju, Jesenicah in drugod. Mlada znanstvenica, ki je zaposlena na Institutu Jožef Stefan, je za to prejela Jesenkovo nagrado za najboljšo diplomantko doktorskega študija na biotehniški fakulteti. Je tudi dobitnica Prešernove nagrade za diplomsko delo.
Rastlina s skorajda čudežnimi lastnostmi, kar se sliši malodane neverjetno, pa uspeva tudi pri nas. »Rani mošnjak, latinsko Thlaspi praecox Wulf., pri nas raste na suhih, kamnitih travnikih, od nižine do subalpinskega pasu, pa tudi drugod na Balkanu. Če se zgodaj spomladi v Ljubljani peljemo po stari Tržaški cesti proti Primorski, lahko ob njej opazimo skupke belih cvetnih poganjkov, ki kukajo iz trave, od marca do junija pa na veliko cveti po kraških travnikih. Uspeva tudi v Mežiški dolini, na območjih, močno onesnaženih s težkimi kovinami. V svojih listih je sposobna nakopičiti res zelo velike količine kadmija, cinka in svinca,« pripoveduje dr. Paula Pongrac, ki na Institutu Jožef Stefan proučuje razporejanje kovin v rastlinskih tkivih.
Rastline pridobivajo rudo!
Rani mošnjak težke kovine vsrkava naravnost požrešno. »Kadmij ni nujno potreben za preživetje rastline, a v listih ranega mošnjaka lahko izmerimo tudi do 5000-krat večjo koncentracijo kot v rastlinah drugih vrst, ki so rasle v enako onesnaženih tleh. Koncentracija cinka v listih te rastline je lahko do 50-krat večja kot v listih drugih rastlin. Tudi koncentracija svinca lahko nekajkrat presega tisto v drugih rastlinah. Za svinec je značilno, da se večinoma kopiči v koreninah in na površini listov, kamor se lahko odlaga iz zraka. Rani mošnjak bi lahko uporabili za odstranjevanje kadmija, cinka in svinca iz tal. Prav pri kadmiju pa bi bil najučinkovitejši,« pojasnjuje znanstvenica.
In kako se tega lotiti? »Tla bi lahko čistili zelo trajnostno. Postopek bi vključeval sejanje teh rastlin, nato skrb za posevek, odstranjevanje biomase, nazadnje pa sežig in odlaganje pepela na ustreznih, za to namenjenih deponijah. Pomanjkljivosti so dolgotrajnost postopka, njegova vezanost na sezono, možnost očiščenja le zgornjih plasti tal ... Predvsem v Ameriki in Južni Afriki že čistijo tla, onesnažena z nikljem in kobaltom, z vrstami rastlin iz rodu Alyssum in Berkheya, ki imajo veliko biomaso in so izjemno sposobne kopičiti nikelj in kobalt. Ker sta to cenjeni kovini, se te rastlinske vrste lahko uporablja tudi za t. i. fitorudarjenje, to je za pridobivanje rude iz rastlin.«
Renata Ucman
Več v Jani št. 20, 18.5.2010