Slovenske novice, 03.09.05 - Boštjan Fon: Vzrok smrti zastoj srca
Dan v novicah
Sestrična omahnila med močnicami
Jožefa Pavelič in Marija Magušar sta šli v četrtek nabirat brusnice ali močnice, kot jim pravijo v tistih krajih — V bregu nad Martuljkom sta se ločili — Vahovo Pepo je mrtvo našel kuža nečaka Marka — Vzrok smrti zastoj srca
Četrtkovo popoldne sta nameravali 75-letna
Jožefa Pavelič iz Gozda - Martuljka in njena sestrična, 67-letna
Marija Magušar iz Kranjske Gore, preživeti na pobočju Bašovega brda ob nabiranju brusnic. Vahova Pepa, kot so klicali Jožefo, sicer domačinko, ki je mladost preživela v Srednjem Vrhu nad Martuljkom, se ni več vrnila domov v naselje Pod Hribom.
Danes je pred lično hiško sedel njen skrušeni mož Ilija Pavelič: »Ne vem, kaj točno se je zgodilo. Sam na kraju smrti nisem bil in vam kaj več ne vem povedati.« Hči Mirjam ni bilo doma, urejala je vse potrebno za zadnje slovo, ki bo v Kranjski Gori. Nedaleč stran, Pri Pintarju, nam je Lucija Smolej povedala, da je bila Jožefa fletna in družabna: »Poznali sva se vse življenje, bili sva sošolki v osnovni šoli. V Kranjsko Goro je hodila peš vsak dan iz Srednjega Vrha. Potem je v mladih letih spoznala Ilijo, ki je bil oficir tukaj. Lepo sta se ujela in si zgradila dom nedaleč od mene. Pravijo, da sta šli s sestrično po borovnice, pa najbrž ne bo res, ker borovnic ni več. Zdaj je čas za močnice.«
Sestrično Marijo, ki je bila z Jožefo, smo našli Pri Cvetkotu v Kranjski Gori. Medtem ko je pregledovala fotografije skupnih potepanj po hribih, je povedala, da sta že dolga leta v tem času nabirali brusnice, gozdne sadeže, ki jim v zgornjem delu Gornjesavske doline pravijo močnice. »Od doma sva odšli okoli poldneva in se najprej peljali z mojim avtom, dokler je šlo, potem sva še pešačili nekaj časa. Odločili sva se za malico, nato pa krenili v breg po močnice. Kmalu sva se ločili, od takrat pa sestrične nisem več videla.«
Solze so ji polzele po licu, ko je pripovedovala naprej: »Noč se je že delala in postalo me je strah. Vem, da je bila le dan prej pri zdravniku, ker so ji dreveneli prsti na eni roki. Imela je nekaj težav z aritmijo srca in obletavale so me zle slutnje. Nekaj časa sem jo klicala, potem pa sem prek mobilnega telefona poklicala vnukinjo, ta je naprej klicala Jožefino hčer Mirjam.« Iz Martuljka so se takoj v smer Bašovega brda s traktorjem odpeljali Marko in Mirko Robič ter Anton Radič, s seboj pa so vzeli tudi Markovega lovskega psa Brino. V dobri uri so bili pri Mariji.
»Do Bašovega brda smo prišli okoli devete zvečer,« pove Anton: »Smer iskanja nam je nakazal pes in kmalu smo našli pogrešano. Iskali smo utrip, a ga nismo začutili. Mislim, da je morala biti Jožefa mrtva najmanj tri ure, če ne več. Kraj smo označili in odšli v dolino, tako da smo nazaj pospremili policiste, člane gorske reševalne službe in zdravnika.« Anton je še dodal, da ni prijeten občutek najti nekoga, ki je že mrtev, poleg tega pa ga še dobro poznaš. Po njegovem mnenju Jožefa ni umrla zaradi zdrsa, temveč jo je infarkt, enako pravi sestrična Marija Magušar. »Srce ji je zastalo, potem pa je padla. Pogrešala jo bom, sploh takrat, ko bom visoko na hribu in bom gledala dol na Koroško. Takrat sva se imeli najlepše.«
Boštjan Fon