Življenje in tehnika: Znanstvena fantastika - Martin Schemm,
izšlo v Berg 2004, prevedel Pavle Šegula
… Feldhoff se je v napetem pričakovanju postavil pred avtomatizirana vrata Virtualnega popotnika …
Kot veliko, podolgem prepolovljeno jajce je v velikem stanovanju štrlel kvišku štirimetrski Virtualni popotnik. Na polovici višine leve strani dvorane, segajoče skozi dve nadstropji vile, je bila galerija, medtem ko je desno stran obvladovalo stekleno pročelje. Pogled skozi okno v obliki velikega satja je pokazal negovan, parku podoben vrt in v sončni svetlobi bleščeče se zunanje ozadje.
Nič čudnega, da sta doslej v Nemčiji v zasebni lasti samo dve taki napravi, si je mislil Feldhoff, ko je stopil k motno srebrnemu ohišju simulatorja. Le kdo bi še imel dovolj prostora za takega orjaka? In seveda: kdo bi ob vsem drugem žrtvoval milijon evrov za tako igračko? Z izjemo nekaj zabavišč bi bilo težko najti kupca za pošast, ki s svojo kupolasto obliko spominja na klasičen astronomski observatorij.
No, Hagen Feldhoff je izjema. Svojega Virtualnega popotnika je nabavil pred približno tremi meseci. Kot uspešen špekulant z delnicami si je z ugodnimi terminskimi in opcijskimi posli prigrabil pravljično bogastvo, zato si je lahko brez večjih skrbi privoščil tako obsežne investicije. Kupčije je lahko opustil komaj v srednjih tridesetih letih svojega življenja, poslej pa živi od prigospodarjenega imetja in zapravlja denar samo za stvari, ki ga veselijo.
Feldhoff je na kratko zadržal dih in do vrha zaprl zadrgo svoje puhovke. Segala je ravno prek obeh puloverjev, ki ju je imel že na sebi. Zato mu je kmalu postalo vroče, saj ga je grelo tudi termo spodnje perilo in smučarske hlače. Dobre volje se je ozrl v bleščeče junijsko nebo, ki se je bočilo onkraj steklene stene, si nadel še rokavice in se pokril z volneno kapo.
Če bi ga ta hip videla prijateljica Anais, bi ga spet imela za prismuknjenega – tako kot vselej, kadar je šlo za Virtualnega popotnika. V njenih očeh je bila ta naprava med ljudmi, ki nimajo stika s pravim življenjem, vselej le orodje za beg iz resničnosti. Feldhoff je pogosto razmišljal, da je takšno govoričenje morda le pretveza. Je bila mar ljubosumna na to jajce, ker je v njem pogosto preživel več časa kot z njo? Kolikokrat sta se že prepirala zavoljo tega. Tudi tega dne zjutraj je bila užaljena, ko ji je pripovedoval o novem programu za simulator. Na njegov predlog, da se dobita šele popoldne, sploh ni odgovorila, ampak je preprosto odložila slušalko. Tega mu ni kazalo jemati pretirano zares, kajti iz izkušenj je vedel, da se je ponavadi kmalu nehala kujati – in je spet prišla.
»Računalnik, začnimo s programom Simulator Lotse!« je dejal Hagen Feldhoff z glasom, vajenim ukazovanja. Gledal je proti velikemu hišnemu računalniku, nameščenemu na široki pisalni mizi iz mahagonija, ki je stala na desni strani ob aluminijastem jajcu.
»Program Simulator Lotse se je pognal,« se je z mehko žensko govorico oglasilo nadzorno mesto sistema hišnega računalniškega omrežja. »Nalaganje gonilnika, vnašanje parametrov v strojno opremo, nalaganje simulacijskih spremenljivk ... Stopite, prosim, pred vrata Virtualnega popotnika.«
Feldhoff se je v napetem pričakovanju postavil pred avtomatizirana vrata Virtualnega popotnika, ki so spominjala na letalska. Čez nekaj trenutkov je ovalna odprtina nekoliko izstopila iz aluminijaste stene in se, kot da jo vodi nevidna roka, premaknila na levo. Feldhoff je z odločnimi koraki stopil v zatemnjeno notranjost. Komaj je bil pri sedežu sredi ovalnega prostora, že so se vrata za njim med sikanjem hidravlike zaprla.
»Namestite se, prosim, na sedežu in začnite simulacijo. Ko boste pripravljeni, na kratko premaknite krmilno ročico na naslonilu za desno roko,« se je v temni kupoli iz popotnikovega modula oglasila druga napovedovalka. S krmilno ročico – izpopolnjeno staro igralno palico – je bilo mogoče tridimenzionalno upravljanje potovanja. Virtualnega popotnika je bilo mogoče premikati v vseh smereh, tudi gor ali dol, in z različno močnim stiskanjem roke izbirati hitrost virtualnega gibanja. Glede na izkušnje iz prejšnjih simulacij je Feldhoff menil, da to napravo že dobro pozna.
Komaj se je dotaknil vzvoda, že se je začel počasi spuščati dotlej dvignjeni varnostni lok ter se s pomočjo svojih tlačnih tipal tesno oprijel Feldhoffovega života. Dve upognjeni in oblazinjeni aluminijasti opori, nameščeni levo in desno ob glavi, sta se nadaljevali ob telesu vse do sedeža, kjer sta se zapeli v držalu med nogami. Dodatno je bila povprek čez prsi nameščena še tretja opora, obojestransko vpeta nad nasloniloma za roke. Če se je Feldhoff med svojimi prvimi potovanji tem varnostnim pripomočkom še podcenjevalno nasmihal, je bil po simulacijah planetarnih poletov v preteklih tednih zelo hvaležen za trdno vpetje. V medplanetarnem letalu je namreč na svojih potovanjih preletel precejšne razdalje z glavo navzdol in v drugih neugodnih položajih. V novi izvedbi vse to ni bilo več problematično. Ko sta se končno s klikom vpela še priključka varnostnega loka, je hidravlika dvignila potovalni sedež v srednjo lego, kjer se je, dva metra od tal, ustavil v izhodiščnem položaju.
Dotedanja poltema je prešla v popolno temo. Feldhoff ni mogel videti niti svojih rok na naslonilih, sicer pa se ni zgodilo nič drugega. Po nekaj sekundah se je zavedel samo popolne tišine. Na tej stopnji virtualnega popotovanja naj bi se olajšalo zaznavanje in se sprostili možgani virtualnega potnika ter usposobili za mirno dojemanje novih vtisov in doživetij.
Dobrih 20 sekund pozneje se je iz kupole spet oglasila napovedovalka: »Če ste pripravljeni, bomo začeli s simulacijo. Ali želite začeti popotovanje?«
»Da,« je odločno odgovoril Feldhoff in nenadoma začutil, da je vznemirjen. Pred njim je bilo prvo potovanje, med katerim bo sodelovala tudi za velik denar kupljena umetna klima. Dotlej so bile njegove simulacije v Virtualnem popotniku omejene na vidno, slišno in motorično zaznavo, proizvajalec pa je razvijal in dodajal vedno nove sestavine, da bi sodelovala še druga človeška čutila. Tako sta prav zdaj prišla na trg modula za klimo, ki sta simulirala podnebje v Sahari in Himalaji. Feldhoff se je odločil za Simulator Lotse, saj je menil, da bodo vtisi iz ledenega gorskega sveta močnejši, kot če bi se odpravil na virtualno popotovanje v pusto
Saharo.
Iz teme se je spet oglasilo: »Ali naj se za to simulacijo vključi modul za klimo? Upoštevajte, prosim, da glede na simulirano višino lahko nastopijo temperature do šestdeset stopinj pod ničlo in pride do drastičnega znižanja vsebnosti kisika?«
»Da, aktivirajte modul za klimo,« je odgovoril Feldhoff in še enkrat preveril, ali so njegova ušesa dobro pokrita z volneno kapo. V filmu, ki ga je dobil skupaj z modulom, je bilo zgovorno opozorilo o razmerah v simuliranih višinah in nevarnostih, ki lahko ogrozijo zdravje. Proizvajalec modula je uporabniku svetoval, naj opravi preventivni pregled in posvetovanje pri zdravniku. Predlagal je tudi, naj se pri predvidenem prekoračenju 6000 m višine poprej aklimatizira. Manjkala ni niti izjava, da za morebitne telesne poškodbe ne prevzema nobene odgovornosti.
Hagen Feldhoff je bil glede hoje po gorah laik, zato je bil pripravljen upoštevati navodila. Zelo se je bal omrzlin in višinske bolezni. V neučakanosti si je želel le hitro poskusno ogledati vse tisto, s čimer se je nameraval izčrpno ukvarjati prihodnje tedne. Poskus v obliki skrajšane simulacije je proizvajalec izrecno ocenil kot nenevaren, kolikor bi se uporabnik omejil na največ dve uri uporabe modula.
»Modul za klimo vključen,« je javil glas v Virtualnem popotniku. Simulacija štarta bo trajala nekaj minut. Uživajte med potovanjem od Katmanduja do baznega tabora, neposredno pod ledeniškim slapom Kumbu na višini pet tisoč štiristo metrov!«
Hipoma se je tema, v kateri je čakal Feldhoff, prelevila v veličastno krajinsko panoramo, ki je z vseh strani obdajala popotnika. Vzburjen in navdušen je Feldhoff obračal glavo v vse smeri, da bi si ogledal okolje, kolikor mu je to dopuščal ozki sedež. Očitno se je znašel na poletu iz Katmanduja v severovzhodni Nepal. Na daljnem obzorju so se že začrtali obrisi mogočne gorske verige s tremi osemtisočaki: Mount Everestom, Lotsejem in Makalujem. Nad vso to scenerijo se je bočilo čudovito modro nebo brez oblačka in z žarečim soncem.
Feldhoff je kot ptica lebdel približno 5000 m nad tlemi, kot da je njegov sedež hitrokrilno letalo brez kabine. Prizor z vse naokrog in pod njim prostim razgledom je bila predstava, ki mu je jemala dih. Nad njim nebo brez meja, pod njim razpotegnjena krajina, polna rečnih dolin, na levi strani in daleč spredaj obrobljena z zasneženimi gorskimi velikani. Ko je zasukal glavo čisto na desno in močno nazaj, je v daljavi opazil počasi izginjajočo kuliso Katmanduja s tesno nagnetenim morjem streh in kupol.
In spet je – kot že med prejšnjimi simulacijami – občudoval popolno tehniko, ki je ustvarjala to iluzijo. Celotna vsebina jajca je bila kot preproga brez vrzeli, sestavljena iz neštetih majhnih prikazovalnikov, odražajoča celovito sliko okolja. Tudi tla Virtualnega popotnika so bila en sam slikovni zaslon. Tako je vitka kovinska cev, ki je na gibljivem kroglastem sklepu nosila potnikov sedež, Feldhoffu še močnejše pripomogla do vtisa, da se resnično nahaja v simuliranem okolju. Vsi prikazovalniki so bili nameščeni tesno drug ob drugem in zaradi neznanske zmogljivosti računalnika virtualno ponazarjali okolje. K temu so pripomogli še po prostoru nopazno razmeščeni zvočniki za ustvarjanje popolnega zvočnega vtisa. Ob vsakem najmanjšem premiku krmilne ročice je Virtualni popotnik v delčku sekunde preveril spremembe in ustvaril ustrezno novo okolje. Svoje je dodal še modul za klimo, ki je z agregati za temperaturo in plin ter s pripomočki, ki ustvarjajo veter, verno ponazarjal vremenske razmere.
Med popotovanjem se je ozračje že močno ohladilo, komaj zaznavno brnenje v ozadju pa je Feldhoffu razodevalo, da delo agregatov za klimo še zdaleč ni končano. Temperatura je bila okrog 0 °C, verjetno pa je bilo pri višini nad 5000 m že treba računati na več kot –10 °C, zato je navdušeno občudoval panoramo in potegnil kapo še nižje čez ušesa. Ko je nekajkrat izdatno zajel zrak, je ugotovil, da se je tudi ta že spremenil. Da bi vsaj delno napolnil pljuča, je moral precej globoko zajeti sapo, in kar ni si mogel zamišljati, kako bo to šlo na višini 8000 m.
Oglasil se je glas iz računalnika: »Izhodišč no stanje doseženo. Sledi samodejni prehod v bazo pod ledeniškim slapom Kumbu. Izbirate lahko med normalno ali skrajšano simulacijo.«
»Skrajšana simulacija,« je ukazal Feldhoff. Okolje se je v trenutku spremenilo in nenadoma se je znašel ob vznožju gigantske ledene stene, ob spodnjem odlomu ledenika Kumbu, ki se, ležeč med Mount Everstom in Lotsejem, vzpenja polnih 2000 m visoko.
»Skrajšana simulacija teče. Modul za klimo je pripravljen,« je spet javil Virtualni popotnik. »Ne pozabite, da krmilna ročica v režimu kratke simulacije deluje hitreje kot med normalnim obratovanjem. Omejite se na priporočeni dve uri. Virtualni popotnik vam želi kar največ zadovoljstva.«
V režimu skrajšane simulacije se je potnik lahko gibal čez krajino s hitrostjo, kakršna ustreza vožnji s helikopterjem. Glede na podatke v priročniku bi tako dobil pregled nad terenom, kar bi mu npr. omogočilo, da si iz zraka ogleda in izbere smer za vzpon na Lotse. Nasprotno pa bi normalna stimulacija potniku omogočila samo napredovanje v realnem času, ki ga za vzpon porabi odprava, zato bi temu primerno lahko trajalo nekaj tednov. Popotnik bi pri tem lahko opravljal samo posamezne etape vzpona, jih shranil in naslednjega dne nadaljeval z doseženega kraja.
Feldhoff se je ozrl. Sedež je lebdel nekaj metrov nad debelo snežno odejo, ki se je lesketala v soncu. Njene debeline niti približno ne bi uganil. Sto metrov pred njim je ležal ledeni kaos ledenika Kumbu. Kot hiše visoke klade snega in ledu so se kopičile v morju ledenih gričev in tesni. Temnomodre lise bi poznavalcu razodele zahrbtne pokline in ledeniš ke razpoke. Nad tem strašljivim krajem pa sta se kot kulisa dvigala osemtisočaka. Med boki Mount Everesta in Lotseja se je ledenik vzpenjal proti nadmorski višini 6000 m. Do tod k obema velikanoma vodi ista smer pristopa, tu pa se smeri ločijo: na levo h gigantskemu Mount Everestu in na desno k piramidasto oblikovani zahodni steni Lotseja.
Poln vtisov spričo velikanske razsežnosti gore je Feldhoff razmišljal o poti, ki naj bi vodila na vrh. In čeprav velja zahodna stena za normalno smer pristopa, ga je spravljal v strah pogled na odsekano, strmo in odbijajočo skalno steno, obloženo z velikanskimi snežišči – kotišči plazov. Obisk v okoliščinah normalne simulacije bi bil brez dvoma velika pustolovščina.
Kako nepredstavljivo velike stroške je moral imeti tisti, ki je optično obdelal velikansko območje Lotseja? Kot je bilo razvidno iz reklamnega filma, so nadzorne sonde posnele vsak kvadratni meter, in da bi bila opazovalcu na voljo tridimenzionalna slika, so podatke obdelali z več veleračunalniki. V simulacijo so bili zajeti in vgrajeni tudi podnebni podatki. Končni rezultat je bil tako realističen, da je že več alpinistov izrazilo pripravljenost, da s Simulatorjem Lotse raziščejo možnost vzpona v novih smereh, ki bi jih kasneje poskusili preplezati v živo.
Opazovanje so pretrgali nenavadni zvoki. Na levi je zagledal več kamnitih stolpičev, razporejenih drug za drugim v medsebojni razdalji nekako 20 metrov. Povezani so bili z dolgimi vrvmi, na njih pa so bile skoraj 1 m dolge, kot pajčevina tanke pravokotne, večinoma rdeče krpe, ki so glasno plapolale v silovitem vetru. Tanka tkanina je bila popisana z verzi v tujih črkah. To so bile molilne zastave šerp – budistov, ki so jih pustili tam ob odhodu z gore.
Brezupno plapolanje in neusmiljeno mrzel ledeni veter so odločilno pripomogli, da se je Feldhoff počutil, kot da bi bil v resnici na gori. Divjost naravnih sil je bila močnejša od prelepe scenarije. Bila je tolikanj moreča, da se je Feldhoff odločil zapustiti neprijazni svet in se počasi pripraviti na vrnitev.
Z rahlim pritiskom je obrnil krmilno ročico na desno in nekoliko navzgor, da bi preletel največje serake ledeniškega slapa. In res – potovanje se je začelo. Letel je dobrih 20 m visoko nad poljem belih, ledenih razvalin. Spet in spet se je za hip ustavil, da si natančneje ogleda kakšno podrobnost pod seboj. Do živega so mu šle predvsem številne prikrite ledeniške razpoke – ozke, temnomodro lesketajoče se pokline v snežni odeji, pod katero je bilo slutiti skrite prepade in žrela. Predstavljal si je ledene, ubijalske votline pod bleščečo površino ledenika in se zgrozil. V takih mislih se je zmrzujoč stisnil že čisto skupaj, saj je temperatura dotlej že padla pod mejo znosnosti. Skozi šive njegovih oblačil je kljub žarečemu soncu vdiral ledeni mraz, ki ni dopuščal dvoma, da se bo za prihodnje simulacije treba zavarovati s pravo alpinistično opremo.
Kljub temu je Feldhoff stisnil zobe. Ni mu bilo do tega, da med svojim kratkim potovanjem že sedaj odneha. Rad bi se še malce bolj približal vrhu Lotseja. Krmilno ročico je odločno potisnil naprej in počasi odlebdel navzgor prek ledenika.
* * *
Saj to je več kot odlično, se je veselil SnD. Moral se je zbrati, da ni v zmagoslavju visoko dvignil roke s stisnjeno pestjo. V njegov organizem je planila poplava hormonov sreče, v evforičnih občutkih se je za hip prek monitorja znašel v devetih nebesih.
Sedaj bosta na ciljni napravi potrebna samo še dva, trije ukazi, nato pa bo šlo vse svojo pot. Segel je po škatlico, vzel cigareto in jo prižgal z vžigalico, ki mu jo je dal lastnik spletne kavarne. Z užitkom si je privoščil globok poteg. Okoliščina, da je bila hkrati vključena tudi ciljna naprava, je bila skoraj prelepa, da bi bila resnična. Treba je bilo samo izkoristiti priložnost in skleniti projekt, še preden bi računalnik izginil iz omrežja. Toda SnD je bil do določene mere hkrati tudi hazarder, ki je rad izkoristil trenutek usodnih okoliščin, samo da bi zavestno občutil tveganje. Zato ni dovolil, da bi priložnost minila neizkoriščena. To mu je dajalo občutek velike moči, zavest, da je močnejši od usode.
Še dvakrat je potegnil, odložil cigareto na rob pepelnika in se s kotičkom očesa skrivoma ozrl po lokalu. Ob tej opoldanski uri je bila spletna kavarna malo obiskana. Zgoraj, v ozki galeriji je bil edini gost; spodaj, kjer sta pri računalnikih sedela dva obiskovalca, se zanj ni zanimala živa duša. Hladnokrvno se je spet posvetil ploskemu zaslonu, na katerem je bilo videti domačo stran znane spletne trgovine. Se razume, da je bilo to le slepilo; tisto glavno je SnD opravil prek majhnega terminalnega okenca, ki se je nevpadljivo skrivalo ob spodnjem robu zaslona, čakajoč na nov ukaz.
SnD je med hekerji veljal za čistuna. Njegovo geslo je bilo: Deluj z minimumom ukazov in bliskovito! Specializiral se je na popolno uničenje sistemov – celovito uničenje programov in strojne opreme ter kar najbolj temeljit izbris sledov. Zato si je prislužil vzdevek Poišči in uniči.
Z naglo vpisanim ukazom je poskrbel za prenos spremenjene kode iz računalnika spletne kavarne do ciljne aparature. Izvirna koda, ki je sedaj prikrita romala po vodu od enega računalniku k drugemu, mu ni bila znana. Pravzaprav ga niti ni zanimala, čeprav je slutil, da s tem ne bo ušpičil nič dobrega. Bilo pa mu je tudi vseeno. Dokler je njegov naročnik dobro plačeval storitve – in to je počel brez vprašanj – je SnD pridno opravljal svoj posel. Ne manj, ne več.
Pred štirimi dnevi je v enem svojih prikritih elektronsko nabiralnikov sprejel anonimno pošto nekega prikritega delodajalca z naročilom in donosnim denarnim obetom. Ko je pri priči potrdil sprejem, so mu takoj posredovali programsko kodo in hkrati na njegov račun nakazali zajetno vsoto. Naročnik je zahteval, da v omrežju na slepo poišče računalnik, v katerem je nameščen program Virtualni popotnik. V njem naj nato v določeni sistemski datoteki zamenja programsko kodo. Samo to – in nič drugega.
Zanj to ni bilo prav nič težko, saj je uspešno opravil že čisto drugačna naročila. Nagibi njegovega naročnika mu niso bili tuji. V gospodarskih krogih so bile kot sredstvo obrambe pred konkurenco že zelo razširjene manipulacije in sabotaže. Morda za tem poslom tičijo Kitajci, ki – tako je bral pred kratkim – hočejo z vsemi sredstvi osvojiti evropski trg pripomočkov za virtualno razvedrilo. Menda si je neka firma iz Kantona prizadevala spraviti v promet enega svojih proizvodov. Nič čudnega ne bi bilo, če bi si prizadevala, da podjetje, ki obvladuje trg – nedvomno Virtualni popotnik – doživi primeren neprijetni spodrsljaj. Tudi za ceno, da bi bila pri tem potrebna kakšna naknadna pomoč. Cilj je bil torej škodovati ugledu, kar ima za prizadetega vselej uničujoč učinek in je seveda povezano z izgubo trga.
Potem ko je SnD usmeril svoje digitalne sledilnike, da so dva dni preiskovali servisne zveze med računalniki Virtualnega popotnika in spletno stranjo proizvajalca, je izbral kandidata, ki je bil – z varnostnotehničnega vidika – primerljiv z odprtimi hišnimi vrati. Poleg programske kode je v program Virtualnega popotnika vnesel še kratek ukaz, ki naj bi izvedel zamenjavo kode.
Dva dokumenta uspešno prekopirana, se je pojavil napis v komaj opazni vrstici v okencu terminala. Utripajoči kurzor je čakal na nadaljnje ukaze.
Execute scriptfile -agent-, je naglo vtipkal SnD in napeto pričakoval odgovor. Ko je takoj nato na zaslonu prebral: -Agent- successfully executed, je heker s kratkim ukazom sklenil proceduro: Delete scriptfile -agent- and exit. Povezava med računalnikom v spletni kavarni in ciljno napravo se je v trenutku prekinila. SnD se ni mogel upreti zadovoljnemu muzanju. Bilo je lepo.
Sedaj se je na ploskem zaslonu SnD samodejno izključilo tudi okence terminala, videti je bilo samo še domačo stran spletne trgovine. Heker je vzel cigareto, se naslonil in z zadovoljstvom globoko potegnil dim. Lahko prislužen denar, si je mislil.
* * *
Minilo je komaj 20 minut, a Feldhoffu se je zdelo, da bo vsak čas zmrznil ali se zadušil. Že je hotel izreči ukaz za končanje simulacije, a kaj, ko si je neskončno želel priti vsaj do vrhnjega roba ledenika Kumbu, slabih 500 m višje. Temperatura je morala biti že pod –40 °C, ledeni veter je bičal kožo na njegovem obrazu, kot bi jo zbadalo tisoč igel, in zabolela ga je že ob najmanjšem migljaju. Roka je togo počivala na naslonilu in čvrsto objemala krmilno ročico. Vedno redkeje je premaknil glavo, da bi se ozrl po fantastično lepi okolici. Pred njim pa je kot nepremagljiv zid štrlela proti nebu piramida Lotseja.
Vedno znova mu je prihajalo na misel, da se bo takoj med prvim naslednjim nakupovanjem odpravil v specializirano trgovino in si nabavil alpinistično opremo. Sedaj mora le še za nekaj minut stisniti zobe, pa naj bo to še tako težko. Medtem ko so se pod njim vrstili kot hiša visoki stolpi iz ledu in snega ter vedno nove ledeniške razpoke, sta se sedež in celotno jajcu podobno ohišje Virtualnega popotnika nenadoma silovito stresla. Vrglo ga je z leve na desno, hkrati je opazil, kako je vse naokrog prasketaje zatrepetala krajina. To ga je spomnilo na motnje na televizijskem zaslonu med nevihto. Obzorje se je začelo počasi, toda vztrajno nagibati. Medtem ko sta se sedež in Feldhoff umirila, se je okolica še kar naprej vrtela kot nebo v planetariju med simulacijo gibanja ozvezdij. Os vrtenja je prevzela diagonala. Na levi se je v veličastnem loku potapljal masiv Mount Everesta, dokler se vršni greben in blesteče nebo nad njim nista znašla pod Feldhoffovo nivojsko črto. Nasprotno pa se je zahodna stena Lotseja na desni bohotila nad sedežem kot bok velikanskega nebeškega šotora, da se je nesrečnik prestrašen zdrznil in ji pokazal hrbet. Ob tem nehotenem gibu mu je roka zdrsnila s krmilne ročice, sedež pa se je v trenutku nagnil naprej in navzdol. Zaradi pospeška in težnosti je tudi Feldhoffa potegnilo naprej, da je udaril ob aluminijaste prečke varnostnega loka. Ko je z roko mrzlično poskušal ublažiti trdi nalet, je znova močno zadel krmilno ročico, ki se je z glasnim ropotom odlomila iz svojega ležišča. Sledil je nov sunek, njegov sedež se je nagnil še bolj naprej, naslonilo se je zavoljo tega obrnilo navzgor, Feldhoff pa je obležal vodoravno in z glavo navzdol. Držali sta ga le še ročici varnostnega loka in podoben je bil hrošču, ki se je ujel v pajčevino.
Skušal se je zbrati. Kaj se je vendar zgodilo? Še vedno ohromljen zaradi strahu se je Feldhoff preplašeno oziral okrog sebe. Kulisa se je povsem spremenila. Kjer je bilo še pred nekaj sekundami videti scenerijo gornjega ledenika Kumbu, je sedaj prevladoval sivomoder somrak. Počasi mu je postalo jasno, da slike na prikazovalnikih Virtualnega popotnika kažejo notranjost velikanske ledeniške razpoke. Ko je svojo glavo obrnil na desno, kar v njegovi viseči legi z glavo navzdol sploh ni bilo lahko, je kakih 10 m od sebe opazil navideznoozko, svetlo črto, skozi katero je v razpoko lila svetloba. Novo nahajališče je imelo vsaj to prednost, da ni bilo več piša ledenega vetra; tudi mrzlo ni bilo več tako zelo.
Feldhoff se je polagoma pomiril; prevzela ga je nekakšna samoironija. Kako smešen moram biti videti ta hip, je ugotavljal sam pri sebi. Še sreča, da v bližini ni Anais. Kar slišal jo je, kako se mu posmehuje. No, ja, je razmišljal z obešnjaškim humorjem, tak je torej prvi poskus s simulatorjem Virtualni popotnik. Sedaj pa bodo najprej na vrsti tehniki.
»Računalnik, zaključi program!« je ukazal Feldhoff in se z rokami trdno oklepal opornic varnostnega loka, da bi ne padel na nos, če bi ročice nenadoma popustile. Ker ni bilo nobenega odziva, je še enkrat ponovil svoj ukaz in poln pričakovanja napenjal ušesa. A iz kupole ni bilo glasu. Še naprej ga je obdajala votla, popolna tišina ledeniške razpoke, v kateri je obtičal. Počasi je Feldhoffa vendarle začelo nekoliko skrbeti, zato je poskusil z zbeganim: »Halo!?«
In res, naposled je bil njegov klic uslišan. Oglasil se je prijetni, jasni ženski glas iz računalnika: »Nimate ustreznega dovoljena za to operacijo. Obrnite se na svojega sistemskega skrbnika.«
Feldhoff je ves osupel strmel v mračno steno pred seboj. Kaj naj to pomeni? Vsega tega se je počasi nabralo preveč; še zlasti, ker je zaradi neustrezne lege že začenjal čutiti v glavi nakopičeno kri. Enakomerno večajoči se pritisk v predelu čela in senc ga je opominjal, naj pohiti. Zato je še enkrat poskusil z glasnim, jasnim ukazom: »Takojšen konec programa!«
Zaslišal je jasen ženski glas: »Ukaz ni dopusten. Več procesov se je končalo brez potrditve; program ne odgovarja.«
Zbegan in besen je Felhoff sopel in mrzlično premišljal, kaj se je pravzaprav zgodilo, in kako naj se izvleče in nastalega položaja. Morda se je program zaradi odlomljene krmilne ročice nepopravljivo zaskočil. Javil se bo kot skrbnik in zgodbo sklenil z ukazom »Prekini«.
»Javlja se skrbnik. Geslo je alster–štiri–dve–sedem,« je oglasil z glasom, polnim upanja, medtem ko so mu zaradi pritiska v glavi oči zalivale solze. Otrl si jih je z desnico.
Spet je sledil enak odgovor kot prej: »Nimate ustreznega dovoljenja, da to storite. Obrnite se na svojega sistemskega skrbnika.«
Feldhoff kar ni mogel verjeti svojim ušesom. Se je računalniku zmešalo? Polagoma je začel doumevati, da ima opravka z resnim problemom. Virtualni popotnik je očitno povsem zmešan, zato ga ni več mogoče upravljati. Torej se mora nekako znebiti sedeža in zapustiti to preklemano ovalno lupino.
Mrzlično je začel tipati za ročico, nameščeno pod sedežem, s katero bi lahko ročno sprostil varnostni lok. V takšnem položaju, kot je bil, se je moral zvirati kot akrobat – in končno je le dosegel mali vzvod. Medtem ko se je z levo roko oprijemal, kolikor se je pač dalo, da prepreči grozeči padec, je z desnico potegnil ročico. Lahko jo je premikal, toda zapora varnostnega loka se ni in ni odprla. Feldhoff je še nekajkrat poskusil, a zgodilo se ni nič.
Ves živčen in jezen v objemu mrzlega ledu je glasno preklinjal. Ko je navsezadnje v izbruhu besa še enkrat z vso silo potegnil ročico, je zaslišal glas Virtualnega popotnika: »Izjemno huda napaka. Poškodovana je zaščita vvkernell1024. Nastaja nova kopija pomnilnika. Ko bo končano, ponovno zaženite računalnik.«
Obupanemu Feldhoffu je postalo jasno, da se sam ne bo mogel rešiti iz kritičnega položaja. Varnostni lok se je tako tesno oprijemal njegovega telesa, da se ga nikoli ne bo mogel znebiti; toliko bolj, ker je z vso svojo težo pritiskal na opori. Tudi od računalnika ni mogel pričakovati rešitve, saj se je ta sedaj dokončno izključil. Simulirano ledeniško razpoko pa je bilo na projekcijski ploskvi še videti in tudi temperatura je bila krepko pod lediščem. Vse je kazalo, da je Virtualni popotnik preprosto obtičal v zatečenem stanju in da se ne namerava več odzivati na ukaze.
Počakati bo moral na Anais; druge možnosti ni. Moj bog, naj pohiti, si je mislil Feldhoff. Glava ga je že neznosno bolela. Vedno znova je poskušal, da bi se z obračanjem in dviganjem glave znebil pritiska, medtem pa so se oči vse bolj solzile. Bolečine mu je nekoliko lajšalo le dejstvo, da je mraz že davno prekoračil mejo znosnega, svoje pa je prispevalo tudi pomanjkanje kisika. Zaradi svinčeno težkih in od mraza gluhih udov ter brezmejne slabosti se je Feldhoff pogrezal v nadčloveško utrujenost. Samo rastoče bolečine v glavi in misel na Anais so ga še odvračale, da bi se prepustil spancu, ki ga je izčrpano telo tako zelo potrebovalo.
Tokrat mu bo naredila pošteno sceno. V duhu je že poslušal pridige o tem, kako otročji in obenem tudi nevaren je ta smešni Virtualni popotnik. Če si bo s svojim početjem pridelal kakšno omrzlino, bo morda prišlo na dan celo malce škodoželjnosti. No ja, skozi to bo pač moral v dobrem in slabem. Medtem ko se je njegov od bolečin spačeni obraz prav nalahno namuznil, je v ledeni tišini poln upanja prisluškoval, ali se zunaj ovalne lupine morda že oglašajo koraki.
* * *
Anais je brskala po svoji torbici in iskala ključ hišnih vrat. Ta sebični idiot, je premišljevala in si prizadevala, da bi ne ugasnil ogenj jeze v njeni glavi. Hagenu Feldhoffu že marsikdaj ni bilo mogoče pripisati, da bi bil starejši od 13 let. Obnašal se je kot mulec, ki je, ne da bi se vznemirjal zavoljo neprijetnih dolžnosti, kakršna je odgovornost, živel samo za samega sebe, kot človek pa je bil pravzaprav še povsem nezrel. Le kako se mu je v poklicu uspelo prebiti tako visoko? Ali pa je bila morda v tem oziru sebičnost pravzaprav celo neobhodno potrebna?
Naj se piše v uho, si je mislila vsa besna, demonstrativno zaloputnila za seboj hišna vrata in stopila v vežo mondene vile. Medtem ko se je v duhu pripravljala na srečanje s prijateljem, je spotoma zabrisala torbico na elegantno mizico iz pinijevega lesa. Tokrat mu bo temeljito podkurila in oddrdrala svoje pogoje, če si želi še naprej prijateljevati z njo. Nikakor pa se ne bo pustila speljati na njegove – ah, tako ljube in naivne – limanice. Saj prav tu je tičal problem. Kaj pogosto je prišlo do jeze, ker je vedno mislil samo nase in na svoje konjičke, nikoli pa na to, da bi lahko kaj naredila skupaj. Če sploh kdaj, je pobudo vselej dala sama. Ko pa je zaškripalo, je bil vedno tako strašansko žalosten in se tako resnično zavedal svoje krivde, da se je navsezadnje od sočutja še sama utapljala v solzah.
A tokrat ne bo tako, je podžigala samo sebe in vstopila v veliko dvorano, kjer je na sredini stalo osovraženo ovalno ohišje Virtualnega popotnika. Seveda se Hagen v njem gotovo spet izživlja v sanjskih svetovih. In kako navdušeno ji o tem vselej pripoveduje; smešno! Njeni sandali so glasno klopotali po poliranih marmornatih tleh, ko je po levi strani obšla glavni računalnik in hitro stopila k steni. Brez dolgega obotavljanja je z obema rokama zgrabila zasilni vzvod na desni strani vrat pod napisom Izhod v sili. Uporabiti je morala vso moč, da ga je potisnila navzdol. Končno ji je uspelo. Takoj ko so odstopila od lupine, so se hidravlična vrata sikajoč odprla in počasi zdrsnila na levo. Ko je stopila k odprtini in skušala pogledati v notranjost, je vanjo puhnil nepredstavljivo leden zrak. Vznemirila se je, še več – zaskrbelo jo je; intuitivno je vedela, da je nekaj narobe.
»Hagen?« je z obotavljajočim in vprašujoč im tonom zaklicala skozi ledeni mraz, v katerem je v svoji lahki poletni opravi vztrepetala. Kot da bi to lahko kaj pomagalo, je pri temperaturi –50 °C samodejno prekrižala roke na prsih. Boječe in previdno je z zadržanim dihom prestopila prag jajca in se poskusila orientirati v mračnem prostoru. Začela je šklepetati z zobmi, bala se je, da bo vsak čas zmrznila, a silna skrb jo je gnala naprej. Ko so se njene oči nekoliko prilagodile, je ugotovila, da jo obdajajo sivo modre ledene stene, med katere samo od zgoraj, skozi ozko špranjo na vrhu kupole, prihaja pramen svetlobe. Nekaj je bilo narobe s sedežem, ki je ponavadi stal pokonci sredi Virtualnega popotnika, tokrat pa je ležal vodoravno in prevrnjen naprej, tako da je bila zadnja stran naslonjala obrnjena navzgor.
Potem je na prevrnjenem sedežu razločila navzdol viseče roke in noge. Ko je z razbijajočim srcem stopila bliže, je v nenaravno zveriženi drži prepoznala Feldhoffovo telo. Modro obarvana skrepenela koža z ledom okrog nosu, ust in v očeh ni dopuščala nobenega dvoma: Hagen Feldhoff je mrtev. Čeprav je bil njegov od zmrzali otrdeli obraz spačen od neizrekljivih bolečin, se je Anais vendarle zazdelo, da je v tej maski trpljenja rahlo nakazan smehljaj.
Prevzela jo je dušeča žalost in pogreznila se je v top občutek praznine. Potem se je v njej rahlo obtožujoče zganil glas. Zakaj ga je po zadnjem telefonskem pogovoru kar dva dni pustila v negotovosti? Ko bi vsaj še zadnjič preskočila lastno senco. Dva dni tišine si je bila zamislila samo kot lekcijo, kratko svarilno odtegnitev ljubezni.
Prevedel: Pavle Šegula
Ilustriral: Edwin Schmitt
(* Op. prev.: Zgodba Martina Schemma je izšla v zborniku »Alpenvereinsjahrbuch 2004« Nemškega planinskega društva (DAV) »Berg 2004«. Avtorju in DAV se zahvaljujemo za pisno odobritev prevoda.)
