Nedeljski dnevnik, 14.08.05 - Mitja Košir: Tomaž Humar že več kot teden dni v objemu "ubijalske gore"
"Slišal sem za deklico, ki moli zame!"
Takoj ko se bo vreme le malo ustalilo, bo poletel helikopter z reševalci in skušal pomagati Tomažu, ki od prejšnjega tedna ždi na skalni polici sredi najbolj zahodne himalajske gore Nanga Parbat, okrog njega in nanj pa drug za drugim drvijo plazovi – Zanj navija ves alpinistični svet ...
Prva polovica dvajsetih let preteklega stoletja je na slovensko alpinistično nebo "izstrelila" ime mladega doktorja filozofije Klementa Juga. Bleščeča, a žal kratka plezalska pot se je končala s smrtjo v triglavski severni steni in prav ta smrt je povzročila veliko nelagodja, zanikovanj smisla takšnega početja, obsojanj ..., slišati je bilo celo govorice o samomorilstvu plezalcev, "norih izzivalcev smrti". Zanimivo je, da je bilo največ ogovarjanja slišati iz vrst članstva tedaj še mladega Slovenskega planinskega društva, veliko več razumevanja pa je bil Jug deležen med tedanjimi razumniki, o čemer še posebej priča spominski zapis, ki ga je v Planinskem vestniku objavil Jugov profesor France Veber. Šlo je za filozofsko utemeljitev alpinističnega dejanja kot iskanja novih meja človekovih zmožnosti.
Jugove kritike in zoprnike je povozil čas, ki je s seboj prinesel tedaj komaj sluten razvoj gorništva na vseh področjih, v alpinizmu pa še posebej.
Z razvojem vsakršne tehnike in z vedno večjim znanjem je postajalo tveganje "manj nevarno", vendar je človekova volja po vedno novih izzivih vseskozi hodila korak pred njegovimi dejanskimi zmožnostmi. Zato nobena doba ni uspela povsem preprečiti alpinističnih nesreč, a kljub temu nikdar ni bilo slišati zahtev po opustitvi alpinistične dejavnosti (z izjemo, ki potrjuje pravilo, ko so švicarske oblasti zaradi hudih nesreč v severni steni Eigerja za nekaj časa prepovedale vzpone po njej, a alpinisti niso hoteli upoštevati te prepovedi in so steno tudi zmogli).
Dediči skalaških rodov
Sodobni slovenski alpinizem, ki že tri desetletja sodi v sam svetovni vrh, je dedič Jugove in kasnejših skalaških rodov, zato tudi in še vedno deluje v Jugovem duhu. Tisto, kar je iskal Jug v triglavski steni, je tja gnalo tudi
Joža Čopa, je gnalo v južno steno himalajskega Lotseja
Toma Česna in zdaj
Tomaža Humarja v Rupalsko steno Nanga Parbata, še prej pa v steno Daulagirija ali pa med strahotne previse kalifornijskega Al Capitana. Notranja nuja, volja po iskanju novega, začrtovanje meja svojih sposobnosti (Jug bi dejal - volja do moči), predvsem pa neizmerni občutki svobode, ko sam odločaš o svojem bistvu in bivanju. To je težko razumeti, če sam nimaš nekaj tega "strupa" v sebi. Lažje je odklanjati ali biti zgolj zaskrbljen, zaskrbljen za posameznika, ki kaj takega počne, in zaskrbljen za narodovo substanco, ki s takšnim početjem svojih (čeprav izjemnih) posameznikov menda izpričuje svoje bolezensko stanje. Diagnoza je: pomanjkanje samozavesti in zato pretirana častihlepnost ter sla po uveljavljanju, s pomočjo medijske pozornosti še posebej.
Upravičevati alpinistično dejanje bi bilo brez pomena in s stališča tistih, ki se ukvarjajo z alpinizmom, tudi nepotrebno, manj jasno pa je, kako odgovoriti na vprašanje, ali je tudi dejanje, ki že vnaprej kaže na veliko verjetnost neuspeha, ki s seboj nosi tudi veliko mero življenjskega tveganja, še opravičljivo.
In zdaj smo seveda pri Tomažu Humarju, ki že dober teden dni ždi šest tisoč metrov visoko v steni Gole gore, ki ji pravijo tudi "ubijalska gora", ogrožen od snežnih plazov, mraza, pomanjkanja hrane in oteženih zvez z baznim taborom, ker mu baterije v aparatu ugašajo. Zdaj, ko gre za življenje, bi bilo razmišljati o njegovem motivu neproduktivno in še manj etično, ampak je potrebna akcija. Upanje, da se bo Tomaž sam izvlekel, je ugasnilo tudi tistim, ki verjamejo v njegove izjemne sposobnosti. Celo Renhold Messner, nesporna himalajska avtoriteta, človek, ki odlično pozna goro, na kateri je pred tremi desetletji prav na rupalski strani izgubil brata Günterja, je sicer prepričan, da je Tomaž Humar eden najmočnejših in eden najboljših alpinistov in bi mu uspelo, če bi bilo vreme kolikor toliko spodobno, meni, da je zdaj le reševanje z vrvjo iz helikopterja dejansko edina prava pot.
Sam v grozljivi steni
Člani Humarjeve odprave v baznem taboru, predvsem njegov soplezalec
Aleš Koželj, izkušeni
Stipe Božić in zdravnica
Anda Perdan so storili veliko, ko so sporočili svetu, da je Tomaž obtičal v steni in da se sam ne more vrniti iz nje. Rupalska stena se je odela v debel snežni plašč in grozi z ogromnimi plazovi, zato bi bil usoden vsakršen plezalčev poskus tam zgoraj. Mirovati na tesnem prostoru pomeni počasno, a usodno izgubljanje življenjskih moči, zato je zdravnica Perdanova že v ponedeljek vse, ki lahko kakor koli pomagajo, zaprosila za takojšnjo reševanje, še posebej zaradi Tomaževega poziva, ko se je končno vendarle javil v bazni tabor iz svojega nemogočega bivaka. Povedal je, da ga zelo zebe, da je popolnoma premočen in da se ne more posušiti, ker se ne more gibati. Boji se omrzlin, zato si želi kakšne tople besede. Poslali so mu spodbudno sporočilo obeh bratov in prijatelja Vikija Grošlja, ki mu je povedal, da se doma, v Sloveniji, na najvišjih državnih ravneh dogovarjajo s pakistanskimi oblastmi za čimprejšnje helikoptersko posredovanje.
Vse je odvisno od vremena
Razmere v steni pa niso usodne le za Humarja, ampak krepko onemogočajo vsakršno dejanje pakistanskih reševalcev. Helikopterji in njihovi piloti so nemočni in jim je edino upanje uporaba izjemno zmogljivega helikopterja pakistanske vojske lama, a tudi to reševanje bo mogoče le ob lepem vremenu. Vremenoslovci žal niso optimistični in obetajo nekaj možnosti le sredi tega tedna (v sredo in četrtek). Humar seveda ne bo zmogel čakati v nedogled.
Njegovi prijatelji doma že nekaj dni ne stojijo več križem rok. Predvsem Viki Grošelj z vsemi močmi, uporabljajoč svoja alpinistična znanstva po svetu, pripravlja, kot je to že zagotovil Tomažu, reševanje, ki bi vključilo najboljše evropske poklicne reševalce.
Za Humarja se je zavzelo tudi slovensko zunanje ministrstvo in minister dr. Dimitrij Rupel se je dogovoril s svojim pakistanskim kolegom Khurshidom Kusurijem, da bodo pakistanski reševalci storili vse, kar je v njihovi moči in da bodo pakistanske oblasti dovolile posredovati tudi evropskim reševalcem. Ko pišemo o tem, so že pripravljeni švicarski reševalci. Edina težava je čim hitrejši prevoz njihovega, najhujšim razmeram prilagojenega helikopterja, tudi tipa lama, v Pakistan.
Reševalci prihajajo
Ko to berete, močno upamo, da je švicarsko reševalno moštvo že pod Nanga Parbatom, vendar je od tega upanja do dejanskega reševanja tako daleč, kot bo to dopustilo vreme, ta največji Tomažev "sovražnik". Med tistimi, ki z vso zavzetostjo spremljajo Humarjevo dramo v Rupalski steni, sta tudi naš himalajski spiritus agens
Tone Škarja in prvi smučar z najvišje gore sveta
Davo Karničar in oba sta na novinarsko vprašanje odgovorila, da helikopter na višinah, kjer ga čaka Tomaž, v slabem vremenu ne more delovati varno. Torej preostaja upanje na že omenjeno lepšo vremensko napoved.
Etično vprašanje tako tveganega reševanja je seveda tudi varnost reševalcev, v Humarjevem primeru pa tudi varnost njega samega, zato je največja previdnost povsem na mestu, v primeru pa, da bi enemu od helikopterjev uspelo Tomažu v bivak spustiti že pripravljeno vrečo s hrano, plinskimi bombicami in baterijami za telefon, bi bilo čakanje na boljše vremenske razmere v širjavah ogromne Rupalske stene vendarle lažje. Zdaj sploh, ker ve, da zanj navija in trepeta ves alpinistični svet.
Mitja Košir