Dnevnik, Uroš Praš: Pavle Kozjek, Matej Knavs in Dejan Miškovič so kot prvi slovenski alpinisti v Omanu preplezali prvenstveni smeri v 1000 metrov visoki steni Jebel Mišta
Dnevnik, sreda, 20. 02. 2008, Prosti čas
Pred dnevi sta se z odprave v Omanu vrnila dva od treh alpinistov iz alpinističnega odseka Ljubljana Matica. Njihov glavni cilj je bil zahodni del gorovja Al Hajar, južna stena gore Jebel Mišt.
V tej tisočmetrski steni je Dejan Miškovič, enkrat s Pavletom Kozjekom, drugič z Matejem Knavsom, preplezal prvenstveni smeri. S Pavletom sta splezala smer v jugovzhodni steni, ki je del južnega ostenja Mišta, z Matejem pa v isti steni, a okoli kilometer stran še eno.
Glavni cilj vsaj en prvenstveni vzpon v steni Jebel Mišta
Ko so se člani odprave pripeljali v bližino cilja, so lahko samo z odprtimi usti gledali ogromno skalno gmoto, ki se razteza po puščavi in izgublja nekje za obzorjem. Ne glede na veliko željo, da bi čim prej kaj preplezali, so se Pavle, Matej in Dejan zadeve lotili premišljeno. Dobro so se zavedali, da so na "neobdelanem" območju, kjer je kakršna koli ihta nepotrebna. Njihov glavni cilj je bil preplezati vsaj en prvenstveni vzpon v tej pet kilometrov široki in tisoč metrov visoki skoraj deviški južni steni Jebel Mišta. Neobljudenost oziroma neobiskanost dokazuje le okoli deset smeri; le peščica teh je imela ponovitev. To je na neki način dokaj čudno, če pomislimo, da se razsežnosti te ogromne stene lahko primerjajo z največjimi stenami po svetu, kot sta El Capitan v ZDA in Grandes Jorasses v Franciji.
Z alpskim slogom na juriš na tisočmetrski vrh
Za plezalca je bila stena zelo zanimiva. Povprečen naklon, težaven umik, neobstoječ reševalni sistem in velikost skalne formacije, vse to daje vzponu vso resnost. Na tem mestu je Dejan omenil kakovost skale, ki je vse od zelo kompaktne tja do zelo krušljive. Stena je široka pet kilometrov in visoka od 700 do 1000 metrov, med skalo izvrstne kakovosti so vključeni pasovi krušljive skale, ki jih označujejo rumeni pasovi. O težavnosti pričajo tudi poskusi, pri katerih so se številni alpinisti obrnili že v spodnjem previsnem delu stene. Celoten načrt vzpona je zvesto sledil alpskemu slogu, kar pomeni lahko in hitro. Z minimalno količino opreme plezalci poskušajo najti logično linijo, ki bi dovoljevala dokaj varen vzpon. Tega sta se Kozjek in Miškovič lotila 20. januarja. V desetih urah sta preplezala novo smer Jel-la sadik oziroma Pohiti, prijatelj. Najtežji raztežaj sta ocenila s sedmo stopnjo po lestvici UIAA, leži pa nekje 400 metrov nad vstopom v smer. Za primerjavo: je ena težjih smeri v steni. Sam vzpon je bil sicer le polovica dela, sledil je še kompleksen sestop v dolino, saj v tem delu sveta ni urejenih poti in si mora obiskovalec teh gora pot poiskati sam med množico kanjonov in strmo skalno puščavo na drugi strani hriba. Prvi del sestopa do dolinskega dna je trajal okoli dve uri in pol, potem pa sta hodila še od 15 do 20 kilometrov po puščavskih cestah, kar je bila pika na i po dolgem plezanju. Zadnji del poti je bil v bistvu njuna napaka. To bi si lahko prihranila, če se jima ne bi izpraznile baterije v postajah. V nasprotnem primeru bi lahko poklicala prijatelja, ki sta spala na izhodiščni strani hriba.
"Deep water solo"
Po prvem uspehu so potovanje nadaljevali z raziskovanjem drugih plezalno nerazvitih območij in v iskanju novih izzivov. Obiskali so Wadi Dajkah (dolino Dajkah), kjer so uspešno preplezali večino od petdesetih opremljenih smeri, ocenjenih do 7b. Njihove zaloge moči so bile očitno še nenačete, tudi dolgčas jih ni preganjal.
Na plaži Bandar Jissah, v neposredni bližini prestolnice Maskat, so opravili nekaj prvenstvenih vzponov. Tudi ti so imeli svoj čar, tako imenovani deep water solo jim je postregel z nepozabnimi trenutki plezanja nad globoko vodo brez varovanja. Tukaj je bil tudi čas slovesa. Pavle se je moral vrniti v Slovenijo.
Nov naskok na Jebel Mišt
Knavs in Miškovič sta se po krajšem obisku puščave spet podala k steni Jebel Mišta. Devetindvajsetega februarja sta se lotila strme smeri, ki sta ji nadela ime Kabir Hajar ali v prevodu Velika skala. Smer se giblje v spodnji osmi stopnji po lestvici UIAA in je zaradi težavnosti vzpona vzela več časa, kot sta pričakovala. Po nočnem plezanju in nočnem sestopu sta bila v dolini šele v jutranjih urah. Skupno sta potrebovala 20 ur za vzpon in še približno dodatnih od 4 do 6 ur za dostop in sestop.
Plezanje na Arabskem polotoku najlaže opišemo z besedami Dejana Miškoviča: "Plezanje v Omanu je dogodivščina. Težave povzročata vročina do 30 stopinj Celzija in nočni mraz z vetrom, ki te prepiha in ti daje občutek, kot da je 10 stopinj pod ničlo. Potem sta tukaj še težko dostopen teren in pomanjkanje informacij o dostopu in sestopu, v uteho pa je dejstvo, da januarja 'uživaš' v toplem arabskem vremenu, se bašeš s sladoledom in plavaš v turkiznem morju, medtem pa domačini tarnajo o mrazu in nosijo volnene kape."
Zakaj sta Pavle in Dejan smer poimenovala Pohiti, prijatelj
Preden sta se Dejan Miškovič in Pavle Kozjek odpravila v steno, sta budilki nastavila na 3. uro, a prej nista preverila lokalnega časa. Ker je Oman v časovnem pasu tri ure pred nami, sta se zbudila ob 6. uri po lokalnem času. Zaradi zamude treh ur je nastalo ime Pohiti, prijatelj oziroma Jel-la sadik. |
|
Člani odprave
Pavle Kozjek: v svojem dosedanjem alpinističnem opusu je zbral več kot 1000 vzponov v domačih in tujih gorah. Je avtor številnih prvenstvenih smeri in pravi poznavalec nevarnih andskih sten. Je prvi Slovenec, ki je na vrh Everesta stopil brez pomoči kisikove jeklenke.
Matej Knavs: največ mu pomeni prav zadnji vzpon na Jebel Mišt, ki sta ga opravila z Dejanom. Matej Knavs je bil leta 2006 tudi v Nepalu, večinoma pa pleza v Evropi.
Dejan Miškovič: njegov največji dosežek je priznanje za osebni športni dosežek, ki ga je dobil pred leti, ko je v Aosti opravil najtežji vzpon leta v smeri The empire strikes back. Tako težak vzpon je tistega leta opravilo le pet alpinistov.
Več o njihovi izkušnji boste lahko izvedeli 15. marca na predavanju v Cankarjevem domu.
|