Krpelj - Žarko Rovšček: ... na vrh Mangarta / Pred petdesetimi leti

Žarko Rovšček: PRED PETDESETIMI LETI
Slovenska pot na vrh Mangarta

Mangart je s svojo višino 2678 m eden najmogočnejših in najvišjih vršacev Julijskih Alp. Ta velikanski gorski masiv, ki je potisnjen na skrajni severozahodni del naše domovine, tvori naravno pregrado med globokima dolinama reke Koritnice in Mangartsko dolino. Na južni strani, proti Koritnici, brani dostop do te mogočne gorske trdnjave sistem travnatih strmin, pogosto prekinjenih s pečevjem in razoranih z globokimi grapami. Na severno stran, proti Mangartski dolini, se orjak prelomi z mogočnim severnim ostenjem, njegova divja podoba pa se umiri šele v horizontali obeh Mangartskih (Belopeških) jezer, obdanih z zelenimi gozdovi.

Vstani zgodaj, izberi najlažjo in najkrajšo pot tja gor, ostani zares
dolgo na njegovi goram in morju vladajoči glavi in glej in glej.
Verjemi mi, to je dober nasvet.
(Dr. Julius Kugy: Julijske Alpe v podobi)

Posebnost Mangarta je njegova visokogorska cesta, ki je edinstven primer v Julijskih Alpah in vseh gorstvih Balkana. Zložno se namreč vzpne na višino nad 2000 m. Veliko bolj znana gloknerska visokogorska cesta v Avstriji se vzpne »le« 400 metrov višje. Mangartsko cesto so zgradili Italijani pred drugo svetovno vojno s strateškimi nameni. Začne se na nadmorski višini 1090 m z odcepom od predelske ceste, ki povezuje Bovec s Trbižem. Povprečno 6 m široka cesta, s komaj 10 % strmine vijuga v neštetih serpentinah po jugozahodnem pobočju Mangarta. Vmes premosti gorski relief s petimi predori (od 40 do 300 m dolžine), ki so jih graditelji vsekali v živo skalo. Že kmalu po prvih zavojih se nam začne odpirati pogled na bližnjo Loško steno in Jerebico z Rombonom in kaninskim masivom na jugozahodu, proti zahodu pa seže pogled preko Predela proti Zahodnim Julijcem z Višem in Poliškim Špikom (Montažem). Po dvanajstih kilometrih se skoraj dotakne državne meje na sedlu Škrbina v Plazju, na nadmorski višini 2072 m. Od tam se proti severu odpre prelep pogled na modrozelena Mangartska jezera, ki ležijo tisoč metrov globlje, s kuliso gozdnatega hrbta Karavank v ozadju. Za njimi se že razprostira Ziljska dolina s plečatim Dobračem, za katerim lahko slutimo, v jasnem vremenu pa tudi vidimo, ostrice Visokih tur. Tega pogleda preko »železne zavese«, ki je z vzponom na vrh samo pridobival širino, ni mogla v letih po drugi svetovni vojni skriti nobena, še tako strogo zavarovana meja.

Odločitve v ognju političnih dogodkov

Vršni del Mangarta je po drugi svetovni vojni prerezala državna meja med Italijo in Jugoslavijo. Planinci so morali po stari planinski poti, ki je vodila preko severnega ostenja Mangarta na vrh in obstaja še danes, dvakrat prečkati državno mejo in pri tem kake pol ure napredovati po italijanskem ozemlju. Skušajmo se vživeti v povojne razmere in takratno ozračje napetosti med dvema sosednjima državama. Tako bomo lažje razumeli, da je gibanje v mejnem pasu, povezano s pogostimi kontrolami obmejnih enot, predstavljalo resno oviro razvoju slovenskega planinstva na tem območju. Zato se je Planinsko društvo Tolmin odločilo, da za 60-letnico slovenskega planinstva zgradi po povsem jugoslovanskem ozemlju preko 500-metrske zahodne stene novo planinsko pot(1).
Ali je tej odločitvi botrovala tudi trma?
Morda. Ko so leto poprej tolminski planinci izvedeli, da je z vrha Mangarta izginila vpisna knjiga – menda so jo vzeli italijanski vojaki, kar ni dokazano – se je 28. avgusta po »šihtu« na hitro organizirala skupina društvenih delavcev. V njej so bili: Franc Ceklin, Tone Kodrič, Vinko Kramar in Peter Berginc.
Po italijanski smeri so se povzpeli na vrh in v kovinsko škatlo, ki so ji razmajano ležišče ponovno utrdili, položili novo vpisno knjigo. Opremljena s Titovo sliko in s priložnostnimi verzi je izražala duha tistega časa. Ta dogodek, ki so ga udeleženci vzpona ovekovečili s fotografijo, gotovo ni bil glavni razlog za kasnejšo odločitev društva, da zgradi novo slovensko pot na vrh. Morda pa je k temu pripomogel in ga lahko štejemo v okvir stoletnih prizadevanj planinske organizacije, da bi imele naše gore »slovensko lice«. Iz podobnih nagibov, da bi imeli dostop na vrh preko lastnega ozemlja, sta po prvi svetovni vojni nastali tudi Hanzova pot na Prisojnik (l. 1926) in zavarovana severna pot na Mojstrovko (l. 1928). Dotedanja južna dostopa na omenjena vrhova sta namreč nenadoma ostala onstran rapalske meje, ki je planinsko udejstvovanje Slovencem v obmejnem pasu skoraj popolnoma onemogočila.

Pred začetkom gradnje nove poti na vrh pa je bilo potrebno storiti še marsikaj: pridobiti podporo oblasti za svoje projekte ob mejni črti, zagotoviti finančna sredstva, usposobiti zanemarjeno in poškodovano dostopno cesto na sedlo, postaviti zasilno zavetišče za delavce itd. Z nameravano gradnjo slovenske poti na vrh je torej povezanih več posameznih delovnih podvigov. Prav je, da se danes, po petdesetih letih, z vsem dolžnim spoštovanjem spomnimo dogodkov in ljudi tedanjega časa, saj gre za poglavja iz bogate kronike našega planinskega društva, obenem pa tudi za dogodke, ki so pomagali utrjevati našo narodnostno zavest.

Razmere v vodstvu društva

V letu 1953 je PD Tolmin vodil 20-članski upravni odbor na čelu s predsednikom Jožetom Staničem. Sredi leta je bil Stanič službeno premeščen iz Tolmina. Po sklepu izredne seje upravnega in nadzornega odbora PD ga je nadomestil dotedanji podpredsednik Rudolf Jereb. Društvo je imelo v tistih časih po dva podpredsednika. Drugi podpredsednik Franc Ceklin je istočasno vodil Alpinistični odsek, zato je odbor ocenjeval, da bi ga z imenovanjem za predsednika preveč obremenili (2). Danes dostopni viri potrjujejo primernost take odločitve, saj se je Ceklin izkazal kot glavni pobudnik in organizator številnih uspešnih in odmevnih društvenih akcij. Ob Jožetu Ipavcu, ki je opravljal posle tajnika, gospodarja društva in gospodarja obeh planinskih postojank obenem, ter blagajničarki Tončki Kovač, je bil gotovo eden od najmočnejših stebrov planinskega društva (3). Kljub navzven zelo uspešnim akcijam se je društvo spoprijemalo z nekaterimi notranjimi problemi. Knjigovodstvo je do svojega odhoda opravljal kar bivši predsednik Stanič. Upravni odbor je prejel finančno dokumentacijo od njega šele v mesecu novembru, po predhodnem pismenem opominu. Naloge knjigovodstva je takrat prevzela Stana Sedej, ki je požrtvovalno in ob pomoči tajnika in gospodarja Jožeta Ipavca ažurirala vsa knjiženja. Leto 1953 je bilo za društvo investicijsko precej intenzivno, zato tako neurejeno stanje ni bilo dobrodošlo. Očitno niso vsi enakomerno prevzemali delovna bremena. Na občnem zboru za leto 1953 je predsednik nadzornega odbora dr. Jože Janež najprej izrekel kritiko na račun pasivnosti večine članov upravnega odbora, nato pa izvzel in predlagal za pohvalo Ceklina, Ipavca in Jereba(4).

Obnova poškodovane ceste – ključ dostopa na Mangart

Planinsko društvo Tolmin je po daljših razpravah na eni izmed sej UO v letu 1952 sprejelo sklep, da usposobi cesto na mangartsko sedlo. Naslednje leto so obnovili enega izmed mostov (5), odstranili približno 7000 m³ zasipnega materiala in zgradili 47 m3 betonskega podpornega zidu (6).

O tem, da so na pobudo PD Tolmin pričeli 4. maja 1953 popravljati »edinstveno visokogorsko cesto« na Mangart, je poročala tudi Ljudska pravica – Borba (27. julij 1953). Med drugim omenja, da so poleg 20 delavcev Okrajne cestne uprave člani primorskih planinskih društev pri čiščenju gornjega cestnega odseka opravili nad 800 prostovoljnih delovnih ur, in nadaljuje: »Potrebna sredstva za popravilo visokogorske ceste, ki pri nas po višini nima tekmeca, je preskrbel gospodarski svet OLO Tolmin…[…] V tem se nedvomno kaže polno razumevanje OLO do razvoja turizma. Po vsem tem zdaj že lahko vozijo 7 ton težka motorna vozila. Avtopromet Gorica pa je v petek odprl priložnostno avtobusno zvezo Bovec – Škrbina v Plazju.« (7)

V tisku je bilo objavljeno tudi to, da je bilo zaradi neprestanega dežja delo precej otežkočeno in da je med nekim neurjem treščila v šotore delavcev strela. Lažje je bilo ranjenih enajst delavcev, dva pa so morali odpeljati v bolnišnico (8).

Franc Ceklin se takole spominja tistih dni: »Na mojo pobudo je spomladi leta 1953 stekla akcija primorskih planinskih in turističnih društev, da bi pomagali usposobiti staro italijansko cesto na mangartsko sedlo za normalen promet. V tem času je bilo na delu tudi večje število delavcev pod vodstvom okrajne cestne uprave. Zadnjo nedeljo v juniju je bila organizirana delovna akcija primorskih društev, namenjena čiščenju ceste.
Spominjam se, da smo ob zgornjem izhodu zadnjega predora s pomočjo krampov in lopat odstranili večjo količino zaplazelega grušča in zaledenelega snega.« (9)

Društvo je 28. junija 1953 uradno vabilo člane na izlet na Mangart (10). Iz Tolmina so odšli navsezgodaj (ob 3.00 zjutraj). Udeleženci so imeli na razpolago brezplačen prevoz s pokritimi tovornjaki, po končanem delu opoldan pa čaj. V zameno za to so bili dolžni delati štiri ure (11). »V junijskem soncu je po opravljenem delu 76 planincev in planink stopilo na teme Mangarta, večina od njih prvič v svojem življenju. Občudovali so čudovit pogled vse tja do neosvobojene Ziljske in Kanalske doline.« (12) Po podatkih iz poročila predsednika Jereba se je akcije udeležilo do 300 planincev iz vsega Posočja (13). S tem je bila cesta na mangartsko sedlo odprta in so lahko pospešili gradnjo slovenske poti na vrh gore. Tudi v naslednjih letih so poleg cestne uprave, ki je vozišče stalno vzdrževala, hodili planinci v zgodnjem poletju (običajno sredi julija) na delovne akcije in vsakokrat pred sezono očistili cesto (14).

Kako povečati obisk?

Med člani upravnega odbora planinskega društva je bilo kar nekaj takih, ki so bili obenem tudi turistični delavci, zato so si vzporedno prizadevali tudi za povečan obisk Mangarta. Samo Posočje s svojimi prebivalci je predstavljalo prešibko zaledje za bolj množičen obisk. Zavedali so se, da bi bil nadaljnji korak v razvoju možen le z odprtjem mejnega prehoda na Predelu. To bi odprlo vrata tudi ljubiteljem gora iz sosednje Italije in Avstrije. Politične razmere takim podvigom v tistih časih niso bile naklonjene, vendar so vseeno vlagali precej napora pri oblasteh, da bi pre- laz usposobili za mednarodni mejni prehod. Teh prizadevanj se spominja tudi Franc Ceklin: »Leta 1953 smo se kot primorski delegati udeležili ustanovne skupščine Turistične zveze Jugoslavije v Beogradu: dr. Žižek iz Nove Gorice (Goriška turistična zveza), načelnik Oddelka za gospodarstvo OLO Tone Kodrič in jaz. Odpotovali smo 2. aprila. Na dan 4. aprila sva s Kodričem iskala stik s Kardeljem (mimogrede, Kodričev brat Branko je bil ataše v Rimu). Ker ga nisva našla, sva se oglasila pri Pepci Kardelj na Zvezi sindikatov. Tema našega razgovora je bilo odprtje MP Predel. Obljubila je vso pomoč. Ni šlo hitro, vmes je bila še proslava na Okroglici.(15)« Napetost v političnih odnosih z Italijo je dosegla vrhunec v mesecu oktobru, ko je že rožljalo orožje in je bilo precej blizu spopada. Normalen potek življenjskih dogodkov je zaznamovala uradna vojaška mobilizacija. »Se je pa kasneje na Predelu le začelo graditi. Bratranec Sergeja Kraigherja, Ivan Kraigher, višji gradbeni tehnik iz Nove Gorice, je izdelal načrt za stavbo na Predelu, ki je imela gostinski in uradni del.(16)«

Priprave na gradnjo poti na vrh

Med pripravami na gradnjo načrtovane poti na vrh Mangarta je moralo društvo premagati precej težav in zaprek. Prve težave so nastale že pri organizaciji. Pri takratni razvojni stopnji prometnih sredstev in zvez ni bilo lahko premagovati razdaljo od Tolmina do mangartskega sedla, tako za prve oglede kot za kasnejše delovne akcije in prevoze materiala. Na taki nadmorski višini je bilo potrebno računati z zelo kratko gradbeno sezono. Glavni in spočetka nepremostljiv problem pa je bila zagotovitev zadostnih finančnih sredstev. Društvo ni imelo lastnega premoženja in je bilo povsem odvisno od pičlih sredstev, ki so mu kot delež ostala od pobrane članarine in naročnine na Planinski vestnik. Naj omenimo, da je bilo v letu 1953 vpisanih 247 članov, 128 pa je bilo naročnikov na Planinski vestnik (17). Nekaj je bilo tudi dohodkov iz poslovanja planinskega doma Jalovec v Trenti in koče na planini Razor. Za lažje razumevanje finančnega položaja navajamo nekaj podatkov:

1.) Društvu je ostalo od poslovanja s postojankami v obdobju 1953 in 1954 letno okrog 60.000 din razpoložljivega čistega dohodka (18).
2.) Dohodek od pobrane članarine je v letu 1954 znašal 14.000 din.
3.) Za nadelavo poti na vrh Mangarta je društvo plačalo 334.000 din, za čiščenje in odstranjevanje nasutega materiala na cesti Predel – mangartsko sedlo pa 333.000 din (19).

Razlika med prihodki društva in izdatki za investicije na Mangartu je že brez ostalih investicij na sedlu (postavitev zasilnega zavetišča za delavce in adaptacija bivše italijanske stavbe na sedlu Za Planjo) več kot očitna. Pri tem ne obravnavamo podrobneje ostalih velikih društvenih projektov v Trenti (postavitev spomenika dr. Juliusu Kugyju, nadelava poti v sotesko Mlinarice in priprava planinske razstave v Trenti).

Vse torej ni šlo tako gladko, vsaj na začetku ne. V zvezi s tem je zanimiva diskusija na redni seji UO in NO planinskega društva 16. aprila 1953, torej le dobre štiri mesece pred odprtjem poti na vrh Mangarta, kjer je prisotni predsednik Gospodarskega sveta OLO Tolmin Lado Božič opozoril zagnane aktiviste »naj se društvo postavi na lastne noge in naj dela z lastnimi močmi«. V svoji razpravi je nadaljeval, da bi se moralo društvo spričo težke splošne gospodarske situacije opreti na lastne vire, ne pa računati na družbeno pomoč. Vladimir Macarol je menil, da je program dela na področju Mangarta preobširen za domače društvo in bi morali pritegniti k delu še vsa ostala planinska društva na Primorskem. S tem bi razširili možnosti pridobivanja prepotrebnih finančnih sredstev in bi delo lažje in hitreje končali. Tone Kodrič je predlagal, da bi večino del opravili udarniško, le za dela, ki potrebujejo strokovno znanje, bi uporabili plačano delovno silo. Menil je, da bi morali ločiti usposobitev ceste od nadelave slovenske smeri na vrh Mangarta. Slednja zahteva strokovno delo in je težko razmišljati, da bi ga opravili prostovoljci, ki tega niso vajeni (20).

Društvo je moralo prevzeti težko finančno breme in se zadolžiti, poleg tega pa je pri oblastnih organih zaprosilo za pomoč. Na srečo je kljub težkim splošnim razmeram naletelo na razumevanje, tako po finančni plati kot pri organizaciji dela. Nekaj se je v prvotnem »uradnem« pogledu vendarle premaknilo. Ne smemo zanemariti dejstva, da je bil v letih 1952-1955 med društvenimi funkcionarji tudi Načelnik Oddelka za gospodarstvo pri Okrajnem ljudskem odboru v Tolminu Tone Kodrič (v letu 1952 in 1954 je bil celo eden od dveh podpredsednikov planinskega društva). Tudi nekateri drugi funkcionarji PD (kot npr. Ceklin in Ipavec) so bili obenem uslužbenci OLO. To je gotovo vplivalo na oblikovanje klime, ki je bila naklonjena širokopoteznim načrtom planinskega društva. Vživimo se v politične razmere tistih let po osvoboditvi. Tedanja oblast gotovo ni mogla prezreti tega, da imajo ambicije planinskega društva na Mangartu lahko dolgoročni gospodarski učinek. Šlo je pa tudi za politično – prestižni pomen in za utrjevanje, sicer krivične, a vendarle formalno obstoječe državne meje. V tem pogledu je društvo gotovo preraslo samo sebe oziroma interese svoje krovne organizacije. O tem pričajo tudi številni odmevi v tedanjih medijih. Katera oblast ne bi takih načrtov podprla in jih izrabila tudi sebi v prid?

Zasilni objekt za delavce

Upravni odbor planinskega društva je na svoji seji 16. aprila ugotavljal, da bodo delavci, ki bodo nadelovali novo slovensko smer na Mangart, rabili za prenočevanje in za varovanje pred slabim vremenom zasilno zavetišče. Sprejel je sklep, »da Ceklin in Kobal [Viktor, član UO PD Tolmin – op. Ž.R.] preučita zadevo in po možnosti nabavita leseno barako, ki naj bi se postavila pod Mangartom« (21). Ta objekt je bil sprva zamišljen tudi kot zasilno zavetišče za planince (22).

Franc Ceklin se spominja: »Za današnjim penzionom Rutar v Tolminu je bila še iz italijanskih časov stara baraka. Nekega dne so jo člani PD Tolmin ponoči demontirali in kasneje prepeljali na sedlo (mislim, da je bilo julija). V cestni zanki na mangartskem Montaža lesene barake na sedlu. Zgoraj: sedlu so neko nedeljo postavili zasilno levo Rajko Šavli, desno Vlado Šorli, v barako za delavce. Kolikor se spominjam so bili prisotni: predsednik OLO Franc Skok. Franc Skok, Stanka Kovačič (Jeram) in ena Idrijčanka. Obstaja fotografija stavbe, na kateri štrlijo rebra ostrešja.« (23) Dopolnjuje ga Vlado Šorli: »Akcijo demontaže in kasnejše montaže na mangartskem sedlu je vodil Rajko Šavli. Sam sem sodeloval samo pri montaži na sedlu. Leseni kosi so bili precej težki, približno 1 x 2,5 m, dvojna stena.« (24) Dostop proti mangartskemu sedlu je oviral sneg. Šele po dveh poskusih so cesto očistili za transport (25). Iz pričevanj prisotnih je razvidno, da je bilo pri montaži organiziranih več akcij. Leseno barako so močni vetrovi poškodovali že prvo zimo, zato so jo naslednje leto (avgust 1954) podrli in jo prodali podjetju Remont iz Bovca (26).

»Tukaj bo pot!«

Franc Ceklin, podpredsednik društva, načelnik Alpinističnega odseka in pobudnik številnih odmevnih akcij je bil nedvomno vsaj v začetni fazi gradnje nove zavarovane poti osrednja osebnost. To potrjujejo številni dokumenti iz društvenega arhiva. Živo se spominja dne, ko se je odločil, kje bo potekala pot: »Spomladi, verjetno meseca aprila, sva se z Jankom Korenom napotila z avtobusom v Bovec, od tam naprej pa peš do Strmca, kjer sva prenočila. Namenjena sva bila proti Mangartu z namenom določiti potek trase bodoče slovenske poti na vrh. Naslednje jutro je zgoraj okoli Mangarta rahlo snežilo, vendar se sneg še ni dobro prijel za podlago. Oficir enote KNOJ (27)  nama je ob srečanju povedal, da je radio zjutraj poročal o smrti revolucionarja in politika Borisa Kidriča (28). Sprva me je zanimalo predvsem, ali bi bilo možno speljati pot čez JZ-del stene. Na njej sem predvideval večjo izpostavljenost vetru, poleg tega pa bi bil sam vstop precej od rok. Predvideval sem, da se večina obiskovalcev pripelje na sedlo z vozili, od koder bi se morali za vstop v zamišljeno smer spustiti navzdol in izgubiti precej višine. Zato sem se tej prvotni zamisli odrekel. Odločil sem se za traso po SZ steni, kakršna je še danes. Ta ima bolj logičen potek in s pridom izkorišča naravne razčlembe, poleg tega pa od zadnje pentlje mangartske ceste do vstopa ni daleč.« (29) Janko Koren Ceklinovo pripoved dopolnjuje: »Poševna grapa, po kateri je danes speljana zavarovana pot, je bila zaradi snega lepo vidna. Čeprav sem vedel, da je Ceklin dober poznavalec, kar se je izkazalo tudi med razgovorom na sedlu, me je presenetilo, kako se je kmalu in odločno izjasnil: ’Tukaj bo pot!’« (30)

Ceklin je bil kasneje še večkrat na ogledih na Mangartu, vsakokrat v drugi družbi. Prvi ideji in odločitvi o poteku je sledila dokončna določitev trase. Zamišljeno smer je bilo namreč potrebno preplezati, si jo podrobneje ogledati in sprejeti prve operativne odločitve glede same gradnje. Na enem izmed vzponov sta ga spremljala še dva pomembna društvena delavca: Janez Vidmar, ki je smer tudi prvič fotografiral, in verjetno (tega se Ceklin ne spominja natančno) tudi Peter Berginc, ki je bil član Alpinističnega odseka. Kasneje je vodilil nadelavo poti, saj bi delavci, ki niso znali plezalnih veščin, le težko napredovali.

»V spodnjem delu, kmalu po vstopu z melišča, smo ocenjevali smer s III. stopnjo težavnosti. Tu smo pričakovali največ dela, saj je bilo ozko, izpostavljeno in strmo, a še vedno v idealni namišljeni smeri,« pravi Ceklin (31). Seveda pa so morali dobiti tudi uradni »žegen«. Na Ceklinovo pobudo je Okrajni ljudski odbor imenoval uradno komisijo za ogled bodoče trase. Zaradi vse bolj napetih odnosov s sosednjo Italijo so bili varnostni ukrepi v mejnem pasu zelo poostreni in je bilo potrebno že v začetku k delu komisije pritegniti tudi poveljstvo območne enote KNOJ. V komisiji so bili tudi predstavniki gozdarske uprave in seveda planinskega društva. Ceklin se še vedno dobro spominja poziranja fotografu Janezu Vidmarju 15. maja 1953 na mangartskem sedlu: »Člani komisije sedijo, jaz pa stoje gledam v smeri proti Ziljski dolini in Dobraču in kažem fotografu hrbet.«(32)

Od zamisli do izvedbe

Sredi junija leta 1953 se je Ceklin dogovoril z znanim trentarskim vodnikom in graditeljem planinskih poti Antonom Kravanjem – Kopiščarjem, da prevzame nadelavo nove poti (33). Ta je nameraval pritegniti še 2 – 3 delavce in prenočevati kar na prostem, pri rdečih skalah, ogrnjen z odejo. Žal je slab teden dni kasneje (19. 6. 1953) pri nadelavi poti v sotesko Mlinarice (34) umrl za srčno kapjo. Planinsko društvo je za delo ogrelo nekaj mlajših Ložanov (Log pod Mangartom), vendar so ti, kljub prvotni obljubi, kasneje delo odklonili. (35)

Gradnje poti omenjeni dogodki niso več ustavili. Sredi julija so začeli delati. Ljudska pravica – Borba (22. avgusta 1953) poroča: »Kljub temu da je cesta že usposobljena, pa iz dneva v dan bobnijo eksplozije v 500-metrski zahodni steni Mangarta. V njej gradi PD Tolmin novo zavarovano pot na vrh. Pot bo samo poldrugo uro hoda od izteka avtomobilske ceste.[…] Obnova avtomobilske ceste, zavetišča in gradnja nove poti so pomemben prispevek primorskih, predvsem pa tolminskih planincev k 60-letnici našega planinstva.« (36)  Eksplozije pri gradnji poti pod vrhom Mangarta omenjajo tudi Primorske novice (21. avgust 1953) (37). Očitno je miniranje napravilo na časnikarje močan vtis. Nič čudnega, če si predstavljamo, kako odmeva v tem veličastnem gorskem amfiteatru že najmanjši pok padajočega kamna. Začetka del se spominja tudi Ceklin: »Poleg delavcev cestne uprave smo pridobili še Jožeta Čerina, ki je stanoval v Žabčah in je obvladal miniranje, in Ludvika Podgornika iz Zatolmina (bil je že v pokoju). Traso smo morali minirati predvsem v spodnjem, deloma pa tudi v srednjem delu. V zgornjem delu smo izkoristili naravne razčlembe.« (38)

Spisek opravljenih delovnih ur in stroškov pri gradnji planinske poti na Mangart, ki ga je po izkazih delovodij Čerina in Berginca natančno izdelal Franc Ceklin, je zgovoren (39). Dela na poti so začeli 15. julija in jih opravljali neprekinjeno (tudi ob sobotah in nedeljah) do 26. avgusta, kar pomeni tudi na dan odprtja 23. avgusta in še nekaj dni potem. Neprekinjeno delo je prav gotovo pripomoglo k uspešnemu izkoristku kratke gradbene sezone v visokogorskih razmerah. Vreme ni bilo vseskozi naklonjeno. Primorske novice (21. avgust 1953) poročajo, da je že prvi dan gradnje poti »v njenem spodnjem položnem delu doletelo prostovoljce silno neurje s snežnim metežem, ki je trajalo dobri dve uri. Prebili so ga v zasilni kočici.« (40) Delavce je neurje presenetilo v sami steni in so ga junaško prebili brez umika. Glavni izvajalec je bila Uprava za ceste OLO Tolmin s svojimi in najetimi drugimi delavci. Skupno so opravili 2754 delovnih ur. Največ od teh, kar 446 ur, je opravil Peter Berginc, ki je bil kot delovodja zadolžen za plezalni del, saj so morali biti delavci zaradi izpostavljenosti v steni ves čas navezani. Jože Čerin je bil odgovoren za miniranje.

Delavci so opravili predvsem delo v steni. Za nadelavo manj nevarnega dela poti, od zadnjega zavoja ceste pri Škrbini v Plazju do vznožja stene, je društvo organiziralo akcije prostovoljcev. Največjo tako akcijo sta organizirala Turistično olepševalno društvo Tolmin in domače planinsko društvo. Udeleženci so se s kamioni odpeljali v soboto popoldan (18. 7. 2003) na mangartsko sedlo in prenočili v zasilnem zavetišču »na slami«. Naslednji dan, v nedeljo, so se že ob 4.30 povzpeli na vrh Mangarta, po povratku pa je sledilo peturno prostovoljno delo. Iz vabila na »Množični izlet na Mangart, združen s prostovoljnim delom« izvemo zanimivo podrobnost, da je društvo nudilo udeležencem zvečer, zjutraj in opoldne le skodelico toplega čaja.(41) Prehrana je bila kot kaže skrb vsakega posameznika (To so bili drugačni časi!). Zanimiva je tudi opomba: »Prostovoljno delo je obvezno!« Po programu naj bi se udeleženci akcije na povratku »mimogrede« ustavili še v pravkar odprtem domu dr. Klementa Juga v Lepeni.(42)

Za graditelje je končno napočil tudi slovesni trenutek, ko so v prisotnosti številnih ljubiteljev gora novo zavarovano pot predali namenu. Pred tem je bil razmnožen ciklostiran letak, ki so ga poslali trinajstim poslovalnicam Putnika, 73 planinskim društvom, 47 turistično-olepševalnim društvom ter večjim podjetjem, uradom in ustanovam po Sloveniji.(43)

O dogodku je v priložnostnih prispevkih, v katerih je bila povzeta kronologija gradnje in najavljena svečanost, pisal takratni tisk.(44) Priložnostni zapis je objavil tudi Planinski vestnik: »V nedeljo zjutraj, 23. avgusta 1953, so brneli avtobusi, kamioni, avtomobili in motorna kolesa po lepi vijugasti alpski cesti proti Mangartu tja do Škrbine v Plazju …« […]. Številne skupine planincev, ki jih avtobusi niso bili v stanju prepeljati, pa so hitele po bližnjici. Nekaj sto planincev iz vse Slovenije je dalo s svojo navzočnostjo vse priznanje PD Tolmin, ki je zgradilo mogočno zavarovano pot na Mangrt.[…] Ob 10. uri je bila pot odprta. Navzoči so bili poleg številnih planincev tudi zastopniki oblasti, med njimi dr. Marjan Brecelj, dr. Miha Potočnik, zastopniki okraja Tolmin, Planinske zveze Slovenije in vojske. Po pozdravnih govorih so se kljub temu, da je zapadlo kakih 20 cm snega, skoro vsi podali na vrh Mangarta.
Planinsko društvo Tolmin si je s to potjo postavilo lep spomenik in obenem dostojno proslavilo 60-letnico slovenskega planinstva.«(45)

Planinska postojanka na sedlu

Vzporedno z obnovo ceste na mangartsko sedlo in zavarovane poti na vrh so tekla tudi prizadevanja za gradnjo planinske postojanke. Kako širokopotezne so bile širše družbene ambicije in pogledi na izkoriščanje gorskih lepot Mangarta z okolico, nam najbolje ponazori naslednji odlomek iz tiska: »Nadaljnji razvoj planinstva v Gornjem Posočju pa zahteva, da čimprej pričnemo na izteku ceste, to je na sedlu Škrbina v Plazju z gradnjo modernega planinskega hotela, kajti le s tem bi Mangart lahko postal ’zlata jama’ našega turizma.«(46) A društveni delavci so morali biti, računajoč na osnovne potrebe planincev, vsaj v začetku bolj skromni in so raje držali »vrabca v roki«. Na sedlu je bil namreč še delno ohranjen skelet 22 m dolge, iz kamna in cementa zidane stavbe. Ta je služila italijanskim delavcem, ki so nekoč gradili mangartsko cesto. Upravni odbor PD je sklenil(47), da se objekt obnovi. En del naj bi služil obmejnim enotam KNOJ, ki v tem predelu niso imele lastne karavle, drugi del pa naj bi adaptirali za zasilno planinsko kočo, ki naj bi bila v poletni sezoni stalno oskrbovana.(48) Za izvedbo obnovitvenih del so izbrali Remontno – gradbeno podjetje iz Tolmina.(49) Takratni tisk je sicer poročal, da so planinci s pomočjo sredstev, ki jih je priskrbel gospodarski svet OLO Tolmin, sredi avgusta 1953 spravili stavbo pod streho.(50) Iz Podatkov za leto 1952 in 1953, pod katere se je podpisal tajnik PD Jože Ipavec, pa izvemo, da so uspeli adaptirati le eno tretjino stavbe in jo potem prepustili enoti KNOJ. Preostali, nezaščiteni in nepokriti del, je čakal na poseg v naslednjem letu, v upanju, da bo odbor uspel dobiti potrebna finančna sredstva.(51) Razmišljali pa so še naprej: »Sedanja zasilna baraka nas ne more zadovoljiti. Upoštevati je treba, da se Mangart nahaja na naši zapadni meji in da ga obiskujejo tako domači planinci kakor tudi tujci in da njegovo vznožje veže s svetom lepa alpska cesta, ki omogoča pristop k Mangartu z vozilom slehernemu turistu in planincu.[…] Zato je potrebno že sedaj misliti na to gradnjo in začeti s pripravljalnimi deli čimprej, zlasti z določitvijo ožje lokacije in izdelavo načrtov. K temu je treba pritegniti ne le domače izvedence, temveč tudi strokovnjake iz PZS in po temeljiti proučitvi vprašanja pristopiti k delu.«(52) Tudi v planu za leto 1954 je še zapisan sklep, da se določi prostor in pripravi načrte za novi planinski dom pod Mangartom.(53) Vendar so morali v tem letu zaradi pomanjkanja denarja znatno omejiti investicijsko dejavnost in v arhivskih dokumentih društva ni sledu o nadaljevanju začete obnove na mangartskem sedlu, niti ne o morebitni novogradnji. Po letu 1955 so z ukinitvijo tolminskega okraja nastale nove razmere, v katerih se je upravni odbor planinskega društva odrekel večini ambicij v gornjem delu soške doline in svoje gospodarske aktivnosti usmeril predvsem v ožje gorsko zaledje Tolmina z okolico. Stekle so priprave na razširitev koče na planini Razor, ki so bile leta 1952 prekinjene.

O tem, kako so ponovno oživeli poskusi, da bi na mangartskem sedlu vendarle zgradili večjo planinsko postojanko, se Franc Ceklin spominja: »Bilo je 2. avgusta leta 1962. V Tolminu ni bilo več okraja. Občina Tolmin je imenovala uradno komisijo v naslednji sestavi: gradbeni tehnik Šebenik, novopečena arhitektka Cvetka (Šulin), geometer Laharnar, jaz in gotovo še kdo, ki se ga več ne spominjam.(54) V arhivu tedanje občine je gotovo ohranjen sklep o imenovanju članov komisije. Naloga komisije je bila določitev ožje lokacije za postavitev koče na mangartskem sedlu. Ogledali smo si manjšo vzpetino na sredi cestne pentlje, tam na vrhu, kjer se cesta obrne nazaj navzdol. Najprej smo računali na prvotno stavbo, kjer so bili knojevci, to je bila bivša stavba uprave italijanskega cestnega podjetja (verjetno je bilo to pred vojno privatno podjetje). Misel na to pa smo opustili. Izdelani so bili prvi idejni načrti. Načrti so bili precej širokogrudni, vendar od vsega ni bilo nič.«

Zgodba o »zlati jami našega turizma« je bila začasno prekinjena. Kasneje je pobudo na mangartskem sedlu prevzelo Planinsko društvo Bovec, katerega delo ta prispevek ne obravnava. Gotovo bi bilo tudi delo Bovčanov vredno obdelati. Nadaljevanje zgodbe v današnjih razmerah je težko predvidevati. Pri vsakršnih novih načrtih pa bo potrebno upoštevati, da je danes to gorsko območje znotraj varstvenega režima Triglavskega narodnega parka. Za nekatere je to predvsem razvojna omejitev, tistim, ki razmišljajo drugače, pa bi lahko to dejstvo pomenilo dodatno prednost in izziv za nove podvige.
. . .

Ostaja mi le še prijetna dolžnost, da se za nasvete in pomoč pri nastajanju tega prispevka zahvalim ge. Kristini Koglot iz Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici, ki bedi nad delom arhiva PD Tolmin. Zahvalo pa sem dolžan predvsem nekdanjemu podpredsedniku našega društva Francu Ceklinu, ki mi je z nazornimi in natančnimi opisi dogodkov omogočil lažje razumevanje arhivskih dokumentov. S svojo živo besedo je temu zaprašenemu kupu papirja vdihnil življenje. Njegovo pripoved so dopolnili še: Janko Koren, Stanka Kovačič in Vlado Šorli. Ko sem strnil vsa ta pričevanja, sem se lažje vživel v čas pred petdesetimi leti. Naj bodo odločitve in dejanja tedanjih članov planinskega društva v spodbudo današnjim in bodočim društvenim delavcem, predvsem takrat, ko bodo zaradi nakopičenih težav omahovali.

Žarko Rovšček 

Objava v: Krpelj, glasilo PD Tolmin 7-2003, str. 12-29