France Avčin: Odsih dob se nismo mnogo videli. Življenje je opravilo svoje, spomin pa je ostal. Neizbrisen, ne samo meni, mislim. In pravijo, da nismo bili ne prvi ne zadnji, ki smo »spali«med Presedljajem in Korošico. Pa je komaj dobro urco hoda.

Kdor še ni živel samotnih gorskih noči, viharnih beethovenskih noči, vročičnih chopinskih noči, bliskavičjih schumannskih,noči, nevihtnih bachovskihnoči, ta še ničesar doživel ni.

F. Gagern

Noč ima svojo moč! Če se je ne zavedaš, čutiš jo prav gotovo. Če sploh kaj čutiš, seveda! Človek ni nočno bitje, pa ga noč, ta »starejša sestra dneva« (M. Bor), prevzema z neugodjem, s tesnobo, s strahom. Seveda le, dokler se ni z njo spoprijateljil, tako kot so se morale divje živali, ki so se zatekle v noč, da laže ubežijo človeku, edini zveri, ki lovi za svojo zabavo. Ko pa te je noč sprejela v svoje temno krilo, se boš v njenem žametnem objemu počutil bolje kot podnevi. Spoznaval boš, da za spanje pravzaprav ni spokojna, blagodejna noč, temveč banalni vsakdanji dan. Mnogi to vedo, zlasti lovci. Zato jim večna dvojica dan z nočjo pove mnogo več kot zgolj podnevnemu človeku.
V nekdanjih časih se noči v gorah nismo izogibali. Često smo jo ob sobotah mahnili iz Ljubljane z večernim gorenjcem. Pozno zvečer smo izstopili, v Mojstrani,v Martuljku, Kranjski gori, Planici, Bohinjski Bistrici, potem pa takoj pot pod noge, v črno noč s svetilko v roki. Dolgo so bile v rabi tiste domače na svečo, na olje, na smrdljivec, dokler jih vseh ni zamenjala vsekakor priročnejša, a mrzla električna, Nismo potrkali, ko smo šli mimo planinskih koč v zatrepih dolin. Prihranili smo si nočnino, prištedili na času, res je, predvsem pa smo tako lahko polno doživljali blagodat noči v gorah. Ko oko miruje, se vsi ostali čuti zaostre. Iznenada začutiš, da zrak diši, da vse dehti po rosnem cvetju, po vlažni skali, po vodi v potoku; da je tišina polna zvokov, da se v grmu vselej nekaj giblje, da med rušjem nekaj hodi s teboj, da te od vsepovsod nekaj začudeno gleda, posluša, ovohava, da bi hotelo otipati kalivca nočnega miru.
Tako smo bili ob svitu že visoko, mirni in oblagodarjeni. Če smo bili prezgodnji, smo se naslonili na rušo, na skalo, ob macesen, malo pojedli, malo podremali, dokler ni prvi ptiček napovedal dneva. Z dnem je prišla stena, potegi vrvi, udarci kladiva, sonce in veter, pa dež in grom, vse kar se v igri gorske narave prepleta in spleta v nepozabne spomine hominis alpini perennis, pa naj bo reptans ali vulgaris. Zvečer pa smo kot ubiti spali za dve noči skupaj. Mnogo je bilo teh noči, marsikje so tleli naši pojemajoči ognji pod stenami. Tega si nismo ne pisali, ne razglašali, številke nam v gorah niso pomenile mnogo. Veselile so nas le kot potrdilo dobrih moči, opajale in prevzemale pa nas niso. Važna so bila le celotna doživetja, usedlina, ki edina ostane neizbrisna.
Zato smo ob njih bili res srečni, vselej, tudi v nesrečah.
»Saj treba vedet' ni ljudem, kar znano tihim je nočem.« Res je, toda te noči v gorah so se mi tako posebno globoko vtisnile v dušo, da vseeno povem o njih, čeprav so že daleč, kot davne sanje. Niso bile mile, blage, ampak trde in sovražne. Boriti sem se moral z njimi, da me niso zagrnile z belim plaščem za vselej.

…

Doživel sem jo, divje veličastno, malo preden sem postal mlad inženir. Takrat sem že precej vedel o gorah. Manj seveda o kažipotih življenja. To pot smo šli na veliikonočno smučanje. Na Korošico, ki je takrat bila spomladi vedno odprta, polna podjetne, zlasti štajerske smučarske mladine, take, ki ji še ni bila odveč sedem urna hoja s trideset kil težkimi nahrbtniki skozi sneg iz Luč čez Planinška,Vodole, pa visoko med Velikim vrhom in Dleskovcem v tisto prelestno kotanjo pod Ojstrico in Dedcem. Kdo današnjih imenitnih smučarjev z blestečimi smučmi, slonovskimi pancerji, vatiranimi jopicami, iz raznih najlonov se bo še lotil tega? Z Vinkom Modcem pa sva po cele tedne tičala sama na črno v Korošiški bajti, presmučala in prelezla vse višave tam naokrog, dokler naju ni nekoč le zalotil stari oskrbnik Suhe. S krplji je bil pritacal na oglede iz Luč sredi zime v svoji oguljeni usnjeni suknji tako iznenada, da presenečena nisva utegnila pobegniti čez Petkove njive. Samo midva sva vedela, kod prideš v Bistrico skozi tisti neverjetno zapleteni svet nad Orličjem, in to lepo brez plezanja, celo s smučmi ,če je sneg.
Vedela sva, kje ima boter Suhe skrit ključ. Ker pa je v bajti bilo vse lepo v redu, ker sva živela od svojih zalog, njemu pa za vstopnino nacepila drva za vso pomlad, nama ni zameril, saj je vedel, da nama gre le za gore in sneg. Ločili smo se kot prijatelji in sva odsih dob vselej imela prost vstop v njegovo graščino, le povedati sva morala.
V to sedaj zapuščeno prelest sem hotel popeljati dekle, ki sem mislil, da mi brez nje ni živeti. Ona pa ni bila tega mišljenja in pozneje sem spoznal, da je imela prav. Rada je hodila v gore, kamorkoli, kadarkoli, vztrajna do neverjetnosti. In vedela je, da sem v tej stvari zanesljiv kot komaj kdo. Zahtevala pa je to pot še tretjega. Žrtvoval se je prijatelj in sošolece, čeprav ni bil prida ne smučar ne planinec.

Iz Stahovice smo svojo težko robo pritovorili do Kopišč, seveda peš. Ceste še ni bilo in postojanka Bistrica še ni bila to, kar je danes in česar ne bi hotel imenovati s pravim imenom. Prihajali so res samo planinci. Zato je bilo tam še lepo.
Zavili smo v Belo, sprejel nas je hlad in takoj sneg. Kmalu smo se pehali po kraljevih lovskih serpentinah v breg. Grdo se je prediralo, kolikor više, toliko huje. Poti v zgornjem delu nisem dobro poznal, pa me je zapeljal proti Rzeniku gams samotar, ki se je ves čas umikal pred nami. Verjel sem, da on vselej najbolje ve in zna. Zavedel nas je v strm snežen žleb, takšen, da na kraju sam ni znal iz njega. Iz zagate se je nasršene dlake in žarečih oči zakadil naravnost navzdol, tik mimo nas, kot sam črn peklenšček. Tako nas je prepustil same sebi, razbojnik. Preprečkati smo morali vrsto globokih jarkov ter utrujajočih rušnatih hrbtišč, da smo se končno prekopali do prave poti v dnu doline pod Presedljajem.
Še huda muka skozi omehčani sneg med pritlikavim bukovjem in oddahnili smo se na štajersko kranjski meji. Časa nam je bil nesrečni kozel zapravil nič koliko, toliko, da se je popoldne že nagibalo. No, v poldrugi uri, največ v dveh smo na Korošici, smo modrovali, jasno je in mirno, kaj zato, če nas malo ujame noč!
V nizkem soncu smo gazili po tisti krepki strmini s Presedljaja naravnost navzgor proti Pragu pod Vežico. Poletna pot čez pobočje mimo studenca bi bila preveč nevarna. Hodili smo natanko po grebenu, da ne bi česa sprožili, kake bele od vetra iz snega nastavljene pasti, kot je bila po vojni vzela oskrbnika Derganca in bi bila za las celo ljubljansko gorsko reševalno. Trdo pod vršnimi skalami smo prečili v levo na ravno. Še uro do Korošice, smer po karti na sedlo pod Dedcem, kjer je sestop h koči, je natančno sever. Seveda po zraku, vmes pa je zapletena vrsta dolin, jarkov in vrtač. Kdo bi si mislil, kako temeljito si jih bomo v kratkem ogledovali.
Sonce se je pogreznilo v raztrgan venec oblakov, od nekod se je bil usedel na Kalški greben, Mokrico, Koren. Bleščeči rob mu je brž ugasnil. Tedaj pa se je potemneli obroč kot na povelje dvignil in krenil. Naravnost proti nam! Le sonce ga je bilo priklepalo dotlej. Rešen sile njegovega prijema se je venomer rastoči megleni valjar z neznansko ihto zapodil čez Bistrico, v hipu je bil tostran doline, se zagozdil med Vežico in Dedca, temni iztezajoči se prameni megla so prehitevali drug drugega kot pošastne roke, ki jih nevidni lutkar pomalja iz črnega odra. Začelo nam je prasketati po glavah. Nemo smo se spogledali: vse nas je obdajal migetajoč sij. Električna nevihta! Na vsem lepem smo se znašli v megli sredi silovitega piša. Z izpostavljenega robu smo se na vrat na nos zagnali po bregu v razbiti kraški svet med Presedljajem in Dedcem. V zavetju skalne stence smo se pripravili. Izvlekli smo tudi svetilke, jaz pa še karto in kompas. Točno sever da držimo, pa ne moremo zgrešiti, ni zlodej. Sedaj se bo izkazala tehnika!
Plamenčki na čepicah so nam dajali svetniške gloriole, na slednjem vlakencu volne je modrikasto treperelo. Pričelo je grmeti, pa se nisem bal, saj smo bili sredi električnega oblačja, ne pa pod njim. Varovanca sta mi zaupljivo sledila, kamor sta me vodila karta in kompas. Toda naša smer je bila čudno zverižena. Čez čas smo v neki kotanji zadeli na svežo trojno smučino. Bila je - naša! In vendar smo ves čas hodili proti severu, natančno na sever. Pa ne, da bi ... !? Pogledal sem na številčnico zveste busole in onemel. Naj sem kompas
držal še tako mirno, igla je neprenehno kolebala in se stikala, zdaj sem, zdaj tja, brez miru. Elektrotehnika sva si bila brž edina: krajevni magnetni vihar! Ozračje polno z vetrom drveče elektrike, to so orjaški električni tokovi, njihovo neprestano spreminjajoče se magnetno polje je ujelo našo malo magnetnico, pa se z njo poigrava po mili volji. Zbogom Korošica, če nimamo prav posebne sreče!
Grmelo je vse naokrog, nad nami, pod nami, strel pa ni bilo videti, le utripajoče svetlobe so prebliskavale nebo, ki smo v njem tičali. Nenadna huda nevihta po dolinah, nenaden spomladanski vremenski preobrat, vdor tople fronte, bodo rekli meteorologi, nič posebnega. Za nas pa je postajalo trdo. Le sreča, da vsaj temperatura ni padla. Kam sedaj? Tako ne najdemo več niti Presedljaja, nikar Korošice.
Zadel sem na izpihano smuško sled. Dvigala se je po malem, proti Korošici seveda! Z lučjo smo ji sledili v divjem zapadniku. Pa je je bilo na spihanem pobočju brž kraj. Da ne bi varovancema trošil moči, sem šel naprej sam, le malo, le pogledat. Tema je med tem postala popolna. Nenadoma se je udrlo,zletel sem z vso težko robo čez nekaj mehkega in se po prostem padcu zagozdil v sneg globoko nekje. Tema! Tiho je bilo, le zgoraj je vršalo čez robove. Izkopal sem se, na srečo našel tudi svetilko. Bila je to pot že električna, pa je v snegu pod menoj svetila. Posvetil sem navzgor: povsod strmina kot na cerkvenem zvoniku.
V neko kraško vrtačo, jamo kali si zletel čez vršno opast, moj dragi. In dobro, da ni vhodni jašek kake globoke jame. Nič koliko jih je tod, le kdo bi te še kdaj našel! Pobral sem se, brcal stopinje v strmino, smučki predse v sneg do vezi in brž sem bil zunaj. Toda iz katere smeri sem bil prišel, kje sta onadva? Kaj vlačiš, domišljavec, dekle s seboj, da ji kažeš svoje veščine? Če ne mara zate brez njih, te tudi zaradi njih ne bo. Pričel sem svetiti, kričati v veter, tekati od vrtače v vse strani. Končno šibak odziv, brž smo bili skupaj. Sreča! Sklenil sem, da se ne ločimo več, pa naj pride karkoli. O svojem poletu nisem povedal, ukrenil pa sem edino pametno: bivak, luknja v snegu kje na zavetni strani. Druge pomoči ni bilo.
Vdano sta me ubogala. Poiskali smo velik zamet, nekak žleb, v njegovi zaščiti je bilo še kar znosno. Pričeli smo kopati v mehki sneg, z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Najbolje se je odrezal pokrov moje velike aluminijaste škatlje. Votlina se je večala in delo nas je grelo. Nad glavami se nam je gnala črna vihra, polna snega, elektrike in groma. Mi pa smo kopali, vztrajno, zagrizeno, kopali za življenje. Iz dveh smuči smo v votlini napravili klopco, z ostalimi nekako pol streho pol steno. Nanjo smo s palicami napeli naša odela, vse skupaj kar se da dobro zaprli s snegom. Brž noter, sedaj pa kar nori, nevihta!
Ne bom opisoval noči. Bila je mrzla in jaz sem jo prebedel. Vso. Zaradi tovarišev, da mi ne zmrzneta. Prijatelj je brž zakinkal, imeniten spalec je bil in brez živcev, še danes tako. Drugače dekle. Drgetala je, nemo in vdano. Ni se umirila. Dvignil sem jo in si jo kot otroka položil v naročje. Ni se ganila, vso dolgo noč ne. In vso mrzlo noč sem ji lahko z dahom in ustnami ogreval negibno, kot mrtvo obličje. Prvič tako. In poslednjič. Viharja nad nami nisem več slišal. Preselil se je vame.
Ob svitu sem pokukal na prosto. Orkan še vedno s pošastno hitrostjo drvi nebo mimo nas. Vendar se je vse skupaj precej dvignilo, za hip sem skozi odprtino v meglah zagledal nek vrh. Seveda, Veliki Vrh nad Robanovim kotom je!
Nekje visoko za Dedcem smo menda, da ga sploh lahko vidimo. Nato sem ju zdramil. Nerada sta zamenjala varno zavetje za divji veter. Venomer se je gnalo skozi zrak, z zapada. Kompas se je bil k sreči umiril, a kaj ko nisem poznal našega položaja! Našli smo smučino, ni bila stara. V mlečni sivini smo ji sledili, venomer pomalem vkreber, v zaupanju, da gre na sedelce nad Korošico. Res je dospela na sedlo, toda pred nami je zarežala nenavadna globina. Med velikanskim skalovjem spodaj je veter preganjal cunjaste megle, druga plast pa nam je drvela z zapada tik nad glavami. Iz megle pod nami se je tu pa tam izluščil pravilen pravokoten obris. Koča, seveda, Korošica! Ljudje, Suhe, toplota, kar brž dol, rešeni smo! Kot nor sem v poledenelo strmino tolkel stopinje. Koča se je bližala, a kolikor bliže je bila, toliko manj je bila koča, toliko bolj le ogromen skalni bolvan sredi sive ravnine. Sram me je bilo, da bi se bil udrl.
Toda v vsaki nesreči je kanec sreče. Ko sem se ogledal, razvedel, ovedel, sem dognal, da sem bil tod že hodil. Tod je tekel nekdanji najin strateški umik z Vincencem pred Suhcem v Belo! Na Petkovih njivah smo, med Vršiči in Zeleniškimi Špicami! Le tu so taki ogromni bolvani. Naše sedlo zgoraj v megli ni Korošiško, ampak tisto med Dedcem in Vršiči! In prava Korošica ni pol ure od tod. Končno vem, kje smo, prav zares to pot. Zagazil sem odločno vkreber s svojo in dekletovo krošnjo, še njo bi menda lahko navrgel, tolike sile so bile naenkrat v meni. In res. Kar mimogrede smo se znašli pred kočo, tokrat pravo. Sprejel nas je dobri stari Suhe, z njim vesela smučarska druščina pravih planinskih fantov in deklet z zelene Štajerske. Ko so vse zvedeli, so nas napojili in nahranili do vrha, potem pa spat, spat! Zbudili smo se šele naslednjega dne proti poldnevu. Več kot 24 ur brez prestanka! Srečna zlata mladost! Zakaj nisi večna?
Pet dni za tem ni mogel nihče iz koče, tudi nosačev ni bilo. Vihar se je še stopnjeval. V gorah je vse vrelo samega vetra, snega, raztrganih megla, včasih pomešanih s prebliski jarke sončne svetlobe. Noč in dan, dan na dan! Vse je zmrznilo, tudi Suhčev WC brez W. Tudi z granato ga ne odmašim, je robantil možakar. Vse, kar je moralo iz hiše, smo kar na lopati pomolili skozi lino in že si je vsebino prisvojil ob stenah drveči stanovitni curek zraka. Nikdar poslej nisem doživel tolike hitrosti vetra, niti v senjski burji ne.
Končno se je iznorelo. Le tenka koprena z modrimi okenci je šestega jutra plavala čez nebo. Nam trem pa ni bilo več do smučanja. V dolino, brž dol! Pospravili smo, pa na pot čez pravo sedlo proti Presedljaju. Iskal sem po širnem svetu med Dedcem in Vežico, kod smo se lovili, kje je tisti vrtača, kje naš rešilni bivak. Zaman, nikakega sledu več, veter je bil opravil svoje. Če bi bili zmrznili, le kdo bi nas našel? Ko sem se proti Presedljaju malo obiral, kod bo bolje, in je priplaval večji oblak, je za menoj tiho zajokalo. Deklica močna in srčna ni več prenesla spomina na tisto noč. Toda to pot se ne bi bil dal. Za vsako ceno v dolino, če ne čez Presedljaj na Kranjsko, pa naravnost v štajersko Lučko Belo! Pa smo lepo dosegli Bistrico, varno in že zelenečo.
Odsih dob se nismo mnogo videli. Življenje je opravilo svoje, spomin pa je ostal. Neizbrisen, ne samo meni, mislim. In pravijo, da nismo bili ne prvi ne zadnji, ki smo »spali«med Presedljajem in Korošico. Pa je komaj dobro urco hoda. In smer natančno sever.

PV 1962
Dr. ing. France Avčin