Lep dan v lepem okolju.
Ura odbije deveto dopoldan, ko prispemo na Ljubelj in se pripravimo na pričetek vzpona na smučeh proti Zelenici. Sonce sije in rahlo pihlja, kopica pešakov in turnih smučarjev pa je že na poti.
Na spodnji strmini sonce počasi mehča pomrzjen sneg, katerega debelina je iz dneva v dan tanjša, a je z višino debelejša in omogoča tako hojo kot solidno smučanje. V gozdu je še sneg, a nad njim so pobočja Ljubeljščice že kopna. Na drugi strani na meliščih pod Begunjščico gleda nekaj kamenja iz snega, v grapah so še snežišča a ostenje kaže svojo sivino. Nikamor se nam ne mudi in lahkotnega koraka s kožami na smjučeh s podrsavanjem preidemo na servisno cesto, ki nas popelje v senco pod Šentanskim plazom in ko zapiha veter, je zelo hladno. Na srečo smo hitro na soncu in nad kočo na Zelenici, kjer se nekateri obiskovalci že prepuščajo sončnim žarkom na ležalnikih.
Gremo mimo koče na še vedno lepo zasneženo pobočje, polno grbin, ki so posledica smučanja z vrha. Sneg je pomrznjen, a vztrajam brez srenačev, medtem ko moja spremljevalca le te uporabita. Vztrajnost prinese rezultat in že smo na grebenu, od koder v nekaj korakih pridemo na vrh, kjer manjka snega in zato sestopimo s smuči. Mimo vremenske postaje gremo na drugi konec vrha, kjer je sneg. Lepo je vse okoli nas in prepustimo se lepoti gora. Na vrhu je kar nekaj pohodnikov in smučarjev, a hitro pride do osipa obiska.
Pospravimo svojo opremo, stopimo na smuči in kot prvi se spustim z vrha ter nekoliko nižje s fotoaparatom počakam, da se mi pridružita hči in prijatelj. Skupaj odsmučamo po zelo trdem snegu proti Smokuški planini. Smučamo ob robu nekdanjega smučišča, kjer je sneg lepo smučljiv, nižje grem levo na senčno pobočje z nekaj pršiča, spremljevalca pa po široki planini navzdol in skupaj pridemo nad kočo pri izviru Završnice. Tudi tu nekaj obiskovalcev počiva ob pijači in se predajajo sončnim žarkom na ležalnikih. Pogled na Vrtače razkrije, da je še možna smuka na skrajnem jugozahodnem pobočju, kjer sneg delno prekriva ruševje, višje je že več kopnine, ki onemogoča neprekinjeno smučanje z grebena. Bo treba še priti, rečemo in smučamo po široki pašni planini po odličnem snegu. V velikih lokih presmučamo planino in se ustavimo pri bajti z napisom Zelenica št. 1, kjer končamo smučanje in se prepustimo soncu v zavetrju smrek, ki obdajajo rob planine pod Srednjim vrhom.
Tišino le občasno zmotijo glasovi pohodnikov, ki se iz doline vijejo preko planine. Dobro se odpočijemo in nato stopimo na smuči in pričnemo hojo in vrnitev na Zelenico ob stalnih lepih pogledih na visoke vrhove Srednjega vrha, Vrtače in Begunjščice, s katere se na planino spušča zasnežen Smokuški plaz. Srečamo skupino pohodnic, višje še nekaj pešakov in smučarjev. Na Zelenici na vrhu vzpetine nad kočo pospravimo kože s smuči in se pripravimo na smučanje.
Odsmučamo do koče, se povzpnemo nad njo in pričnemo zadnje dejanje, odlično smučanje po trdem in delno poledenelem snegu, polnem suhega kristala, ki prši pod smučmi. Z nekaj kratkimi postanki prismučamo nazaj na polno parkirišče, kjer zaključimo današnjo turo.