Polet - Rok Zalokar: Gore pozimi prekrije snežna odeja. V zimi, kot je letošnja, nas bo sneg spremljal globoko v poletni čas, na nekaterih senčnih mestih v visokogorju se bo ohranil vse do prihodnje sezone.
Velika razlika med hribi poleti in pozimi je plazovna varnost, veščina, ki zahteva leta izkušenj in trezno presojo. Sneg je včasih tako nepredvidljiv, da plazovi presenetijo tudi najbolj izkušene.
Osnovna oprema
Plazovni trojček: lopata, sonda in plazovna žolna spadajo med osnovno opremo. Zakaj vsa ta navlaka v nahrbtniku in žolna varno pod obleko? Statistika je pokazala, da ima zasuti pod plazom v prvih petnajstih do osemnajstih minutah veliko možnosti za preživetje. Vsak deveti od desetih zasutih bo v tem času preživel, če mu omogočimo nemoteno dihanje in ni usodno poškodovan. Tukaj pride na vrsto omenjeni trojček, s katerim nas bodo dovolj hitro rešili le prijatelji, ki bodo z nami na turi.
Ko se namreč aktivira posadka Gorske reševalne službe, je velikokrat za zasutega že prepozno, brez opreme pa smo skoraj brez možnosti za preživetje. Miselnost, da zadošča zgolj plazovna žolna, je povsem napačna, saj lahko traja odkopavanje zasutega brez sonde in lopate tudi do dve uri. Zgolj izkušena in izurjena druščina prijateljev bo sposobna izvesti dovolj hitro in učinkovito reševanje, za katero je potrebne veliko vaje. Močno priporočamo obisk delavnice, na kateri nas bodo gorski vodniki poučili o varnejšem gibanju po plazovitem terenu in učinkoviti uporabi plazovnega trojčka in druge opreme.
Visoka tehnologija, malo pameti
Med zadnje trende zaščitne plazovne opreme sodijo nahrbtniki z zračno blazino. Aktiviramo jih s potegom ročice na naramnici nahrbtnika, sledi napihovanje zračnih blazin, ki so različnih oblik in velikosti. Količina plina v blazinah nam v večini primerov pomaga ostati na površini plazu, kar pomeni veliko večjo možnost preživetja. Kljub vsemu vse tehnološke igrače, ki nam dajejo dodaten občutek varnosti, uporabnika pogosto zavedejo v nepremišljeno tveganje. Predvsem pri prostem smučanju zunaj urejenih smučišč, kjer so tereni pogosto bolj izpostavljeni: skalne pregrade, strmi žlebovi, skalni osamelci, velike količine novozapadlega snega, zaradi katerih nam tudi zračne blazine ne pomagajo prav veliko. Uporabnik se namreč zaradi padca čez skale, udarca vanje, v drevje ali globokega zasutja lahko usodno poškoduje. Po besedah Wernerja Munterja: visoka tehnologija, malo pameti, trend novodobnega gorništva.
Možnost preživetja pri zasutju nam poveča tudi avalung, ki podaljša možnost dihanja pod plazom, brez zračnega žepa do ene ure, ali celo več.
Veter – arhitekt plazov
Sneg, njegova bela opojnost mnoge izmed nas zasvoji že zelo zgodaj. Prva dobro namerjena kepa ali spust s sanmi za domačo hišo, pozneje pa smučanje, in smo tam. Včasih nas že poletna vročina pripravi do sanjarjenja o snegu.
V gorah sneženje skupaj z drugimi vremenskimi pojavi pogosto ustvari plazovno nevarne okoliščine. Močno sneženje samo po sebi, sneženje z vetrom, temperaturni obrati, dež, daljša obdobja mraza, velike razlike v trdoti med plastmi, ploven sneg, srež so samo nekateri od scenarijev, ki privedejo do plazov.
Dušan Polajnar, strokovnjak za sneg, plazove, gorski vodnik in reševalec, je velikokrat poudaril, da je veter arhitekt plazov. In prav veter zgradi najbolj nepredvidljive in največkrat usodne plazove za nesreče – klože.
Poleg vremenskih razmer so, statistično gledano, plazovno najbolj izpostavljeni severna in zahodna pobočja, kjer se sneg spreminja počasneje, naklon od 30 do 50 stopinj in prelomi pobočij.
Kako preživeti v plazu?
Najboljša je preventiva – naredimo vse, kar je v naši moči, da se mu izognemo. Velikokrat nam bodo pomagale izkušnje in znanje, pridobljeno skozi leta.
Ko se kljub vsem ukrepom znajdemo v plazu, je dogodek lahko tako nevsakdanji, da v prvih trenutkih velikokrat ne zaznamo, da sploh smo v plazu. Predvsem plazovi sprijetega snega, klože, nas lahko povsem presenetijo. Med gibanjem v plazovini poskušamo narediti vse, da ostanemo na površini. S smučmi poskušamo prečno na plaz zapeljati z njega, na palicah med turnim smučanjem in smučanjem zunaj urejenih prog ne uporabljamo paščkov. Smuči in palice delujejo kot sidro, ki nas vleče globoko v plaz.
Če smo brez smuči ali nam jih snežna masa sname, s plavalnimi gibi ohranjamo glavo na površini, po možnosti z nogami naprej. Po vseh močeh se trudimo, da čim večja masa snega zdrsi mimo nas. Lahko poskušamo zgrabiti drevo ali zasidrati čevelj v trdo podlago pod plazom. Ko začutimo, da se snežni vlak ustavlja, naredimo vse, da si zavarujemo dihalne poti, roki tesno prekrižamo pred usti, da ustvarimo zračni žep … Kar pa je velikokrat zgolj teorija.
Nesreč je vse več
Vse več ljudi v visokogorju, predvsem pa trendi turnega in prostega smučanja, ki privabljajo v gore množice brez pravega znanja in izkušenj, pripomorejo k naraščajočemu številu nesreč. Iz medijev izvemo le za večje nesreče, tistih manjših, ko se ujeti v plazu rešijo sami ali s pomočjo prijateljev, opreme (nahrbtniki z zračno blazino), pa je vse več, kar je skrb zbujajoče.
Gore moramo spoštovati, jih obiskovati, kadar nam to dovoljujejo. Izkušenj in znanja ne pridobimo čez noč, plazovi so zelo specifični in zahtevajo leta opazovanj in študij, da se jim znamo izogniti. Delavnice s predavanji in literatura so samo osnova, kdor ne upošteva zapovedi in smuča ali se giba sam in celo brez opreme, hodi po tankem letu. Gore pozimi so pravljične, plazovi pa mogočni in lepi, vendar samo od daleč.
Najsodobnejše žolne so pravi tehnološki presežki, saj so zmogljivejše, imajo vgrajenih več anten in pogosto tudi možnost tridimenzionalnega pogleda na zasutega.
Rok Zalokar