Franci Savenc 17.02.2010 06:29 1660 0

Smučanje v Maroku

Žiga Šter: Ponovno smo se odpravili v deželo iz tisoč in ene noči. Tokratni cilj je bilo turno smučanje s štiritisočakov v Atlasu.

Iz Milana je naša skupinica odletela v Marakesh, kjer nas je pričakalo toplo sonce in temperature nad 20 stopinj. Ob pogledih na zasneženi Atlas se nam je že kar pošteno kolcalo po smučanju, ki je sledilo čez dva dni. Nastanili smo se v medini Marakesha ter uživali v večernem dogajanju, ki se je odvijalo na trgu Jema el Fna. Po zajtrku na sončni strehi hotela smo se odpravili na kratek obhod po tržnici ter nakupili nekaj malenkosti za na pot. Kmalu smo že z jeepom drveli proti Imlilu, ki je bil naše izhodišče za gore. Pot je hitro minila ob pogledih na zelena obrežja rek ter puščavsko sceno na drugi strani. V Imlilu nas je pričakal prijatelj Mohamed ter nas nastanil v njegovem domu.

Naslednje jutro pa se je začelo zares, tovorili smo osličke s smučmi ter ostalo robo proti koči Nelter na višini 3200 metrov. Vmes nam je naš kuhar pripravil kosilo s pogledom na zasnežene gore. Po popoldanskem preizkusu snega ter prvih zavojih na maroškem snegu, smo bili prav prijetno utrujeni. Po obilni večerji ter čaju ob kaminu je bil kmalu čas za spanje, saj nas je drugi dan čakal vzpon na najvišji vrh, Jebel Toubkal.

Vzpon v močnem vetru nam je pil kri, a smo vztrajali. Kmalu pa se je veter umiril, nebo razjasnilo, motivacija se je povrnila. Smuči smo pustili pod glavnim vrhom, saj je ves sneg odpihnilo z vršnega grebena. Naprej smo se podali peš ter po dobri uri dosegli vrh, kjer smo uživali v samoti ter razgledu na naše naslednje cilje - štiritisočake Ouanoukrim, Timesguida in Akioud. Naslednje dneve smo uživali v smučanju po koluarjih ter zasneženih pobočjih, naš kuhar pa nas je razvajal z dobrotami, ki smo jih popestrili z "čarobno" buteljko vina.

Ko smo ob koncu smučarskega trekinga hodili za osli, ki so ponovno tovorili naše smuči, tokrat v dolino, smo že razmišljali o sončni terasi v Imlilu. Kmalu smo res sedeli na sončku, srkali pivo ter si privoščili celo vroč tuš. Naš neumorni kuhar nam je pripravil še poslovilno kosilo pred vožnjo do Marakesha.

Zadnji dan smo se prepustili užitkom maroškega mesta. Barantanja za spominke, jedače na največji premični kuhinji kar smo jih kadarkoli videli ter za konec še Hamam iz katerega prideš čist kot že dolgo ne.

Maroko me kot vedno ne pusti ravnodušnega in komaj čakam da se ponovno vrnem.

Žiga Šter

16.02.2010