PV 1959/05/200 – Cene Malovrh: 13. februarja pred dvajsetimi leti proti večeru na Kredarici
Spomini na Akademsko sekcijo SPD
CENE MALOVRH
Nekaj nenavadnega se je dne 13. februarja pred dvajsetimi leti proti večeru dogajalo na Kredarici. Na zadnji strani stavbe so skozi lino kuhinje trije ljudje tlačili neko stvar. Mučili so se na vse načine, da bi predmet zrinili pod streho. To je bil vlom. A ne čisto navaden vlom, pri katerem potujejo predmeti običajno v obratni smeri, torej iz hiše na plano. Potem, ko je stvar štrbunknila onkraj v temo, so si vsi trije zadovoljno meli roke. Kako bi si jih tudi ne, saj je bilo s tem opravljeno zadnje dejanje pri prvenstvenem zimskem vzponu čez severno triglavsko steno: najlažji in najdrobnejši je moral skozi tesen okenski preduh najti pot do udobnejšega bivaka, kot je bil sinočnji. Pri vsem dvodnevnem vzponu nemara nismo bili bolj srčno navdušeni nad opravljenim činom prvega v navezi. Le-ta nam je trikrat na široko odprl vhod v zavetje, ki je pomenilo počitek po dveh trudapolnih dneh.
»Ampak, fantje, takole ne bo šlo več dolgo!«
Vsi smo pritrdili glasno izrečeni misli, ki se je bila porodila že vsem, bržčas tudi ne prvič.
Beli robovi na modrem ozadju. Razkošni blišč tisočerih drobnih kristalnih lučk se voljno zgublja v hladni sinjini sence. Pripiha stari čudotvorec veter in lučke šumno odbrzijo ter se vzpno v navpični spirali, skozi katero se smukajo prameni sonca.
Ostre iveri so odletavale izpod cepina, strmal in zanos sta se merila v silovitosti. Dereze so škrtale, ko so v beli prhlini zadele na skalo in kolobarji zmočene vrvi, otrdeli od mraza, so pošev moleli iz pršiča. V Grintovcu, v Kočni, v Triglavu, Mojstrovki in drugod.
Zatočišča so bila zaprta.
Predvsem pa ni bilo glavnega zatočišča, tistega, v katerem bi se shajali in izmenjali vtise ter izkušnje.
Prekipevajoča moč nas je gnala »na divje« v zimsko alpinistiko.
Planinska organizacija na Slovenskem se je v predvojnem času imenovala Slovensko planinsko društvo ali Espede oziroma SPD. Skrajševanka je bila docela zadostni označevalec dejavnosti, ki ni bila poznana samo športnikom, ampak vsakemu kulturnemu človeku pri nas. Z vztrajnostjo in požrtvovalnim delom si je društvo pridobilo ugled in sloves, kakršnega je uživala le redkokatera organizacija tistega časa.
Društveno dejavnost so podpirale in krepile razne okoliščine, med katerimi ne smemo prezreti zlasti splošni razmah športa ter planinstva posebej v svetu. Šport je postajal bolj in bolj moralna potreba modernega človeštva, kateremu je civilizacija za svoje dobrine odrajtovala krepke račune. V to zavetje so se začele zatekati vedno številnejše množice potem, ko jim je duhomorna drajna vsakdanjega življenja začela presedati. Moderni človek je lahko samo pri njegovi naravi najbolj ustrezajoči obliki športa sprostil svoje moči in ravnal tako, kot mu je narekovalo srce.
Razumljivo je, da so se vzporedno z naraščajočim ugledom športa razvrščale in izpopolnjevale tudi njegove organizacijske oblike. V planinski panogi pri nas so se lepo kazali tovrstni razvojni znaki. Pomislimo samo na ustanovitev »Skale« in kasneje na vznik gorniške skupine, ki je zasnovala »Planinsko Matico«. Žal, niso skromne razmere malega naroda dovoljevale tem mladikam polno življenjsko tvornost.
A tudi znotraj SPD ni manjkalo gonilnih moči, ki so preprečevale, da bi se gibanje zagvozdilo v mrtvilu ter tako izgubilo stik z neugnanimi tokovi življenja. Ti ljudje v društvenem vodstvu so pravilno razumeli novo nastajajoče težnje in neredko tudi hrupno izražena gorniška prizadevanja v planinstvu. Obenem so spoznali nujnost, da je treba takšna stremljenja usmeriti v skupni organizacijski tok; vsaka cepitev pomeni samo brezplodno tratenje sredstev, truda in vneme. Poglavitna predstavnika teh naprednih moči sta bila takratni predsednik SPD dr. Pretnar in pokojni dr. Brilej.
V označenih razmerah se je rodila zamisel o osnovanju posebne samostojne skupine v okviru SPD, ki naj bi združevala predvsem visokošolski planinski rod. Ideja je bila brž uresničena. Lepega dne smo se zbrali na ustanovnem občnem zboru v takratni mineraloški predavalnici univerze. Ni nas bilo malo, za mnoge smo vedeli, da se nam bodo še priključili. Dr. Pretnar je novonastali Akademski skupini SPD zaželel vse dobro, ji zagotovil avtonomni položaj ter obljubil vso materialno pomoč, ki jo društvo pač more dati.
Namen na ta način organizirane skupine je bil dvojen. Prvo je bilo, utrjevati moderne planinske ideologije med visokošolsko mladino. Drugo je bila gojitev alpinističnega športa na ravni socialnega humanizma ter spoznavanja prirode in ljudi domačih, a tudi tujih goratih dežel. V alpinizmu ali gorništvu smo zrli vrhunski razvojni vzpon planinstva. Alpinizem nam je pomenil vrsto športnega udejstvovanja, za katerega smo čutili posebno nagnjenje, ker je terjal samokritično razčiščevanje določenega početja v odnošaju do človeka, ki ne živi izolirano, ampak je član družbe. Alpinizem nam je končno pomenil idealno sredstvo, ki omogoča zares sproščeno gibanje v naravi.
Vse to seveda nismo vnašali v program, pač pa smo se dosti o tem pogovarjali in nekaj obdržali tudi zase, vsak v svojem skritem kotičku srca.
Navduševali smo se nad smelo in spretno izvedenimi alpinističnimi dejanji bodisi doma ali na tujem. Zavzeto smo sledili opombam k tem dejanjem pa zapisanim mislim in čustvom, ki jih je rodila borba s skalo, snegom ter viharji, ali kristalna samota zagorske dnine ali spomin na utrjeno zvezdo sredi noči, preživete visoko gori v skalovju. Stanič nam je bil zgled skromnega moža pogumnih gorniških činov, dr. Jug drzni eksperimentator, dr. Turna neuklonljivi bojevnik za resnico v gorah in v družbi. Ti so nam bili domači vzorniki, vsak po svoje. Od zunanjih smo občudovali samotarja dr. Lammerja, a se nismo mogli ogniti sugestivnemu dr. Maduschki, medtem ko nam je dr. Kugy ostal zamaknjeni patricij in pesnik gora, prav tak, kakršen je danes v bronu upodobljen tam v Trenti.
Delovni načrt je bil naglo napravljen, nemara nekoliko preširoko-potezno, a v bistvu stvarno, obstoječim razmeram ustrezno. Vanj je sodila predvsem nabava alpinistične opreme ter prirejanje plezalnih tečajev v kopni skali in v snegu. Na drugem mestu je bila skrb za alpinistične odprave v različna gorstva, na tretjem skrb za organizacijo gorske reševalne službe, končno naloga za prirejanje predavanj in vobče za popularizacijo alpinizma. Denarna sredstva naj bi delno pridobili iz dobička zabav.
Prva v tistem času je začelo SPD organizirati alpinistične smučarske odprave v inozemske Alpe in v gorstva na jugu države. Priključevali so se jim tudi naši člani. A to ni bilo dovolj. Izpeljati smo morali lastna, samostojna tovrstna dejanja. Prvi — in tudi zadnji — je bil tisti, ki se je v kasni zimi usmeril na Durmitor, katerega dotlej v snegu ni še nihče obiskal. Ne toliko zaradi težavnosti kot zaradi težke dostopnosti, ki ji je bilo prisojeno posebno mesto v izvedbi ture.
Tistikrat je sekciji načeloval Vinko Paderšič. Tega čudovito vnetega fanta, ki se je bil navdušil za alpinizem, čeprav je bil s srcem in dušo vedno v svoji rodni voljni pokrajini pod Gorjanci, smo spravili s seboj na pot. Veliko nam je pomagal s svojo skrbnostjo. Ko smo taborili v napol dograjenem planinskem domu nad Žabljakom, je neprestano pogrešal luč ter iskal svojo »batrejo«. Dobrodušno nas je zavračal, ko smo mu oponašali to njegovo prizadevnost in ni popustil. Tako smo ga v Durmitorju prekrstili za »Batrejo«. Ime je kasneje ponesel s seboj v partizane, kjer je žrtvoval svoje mlado življenje.
Veliko opravka smo imeli z alpinistično opremo. Vse mogoče iznajdbe smo pretehtavali — od daleč seveda. Izpopolnitve so prinašali največ »himalajci«, ki so se v letih pred vojno neutrudno zaganjali proti poslednjim višinam, zlasti na Mt. Everestu in Nanga Parbatu. V roke pa smo dobili le bolj malo teh lepih reči. In bilo nam je žal zato, kajti nadejali smo se, da bi z njihovo pomočjo ustvarjali čuda v gorah. Tudi zato, ker smo zaman čakali nanje, je marsikak načrt obtičal zataknjen v pratiki predvojnega leta.
Zadnjič sem krenil po dolini Stubai. Nebo je bilo modro in visoko gori v robeh Serlesa so v soncu žarele snežne zastave. V Fulpmesu sem se ustavil. Pri starem mostu, ki drži čez potok, ob katerem so se zvrstile kovačije, je na hiši napis, ki pravi, da je tu delavnica mojstra za jekleno alpinistično opremo. Tukaj so bili torej kovani cepini »Fulpmes«, o katerih smo spoštljivo govorili, ker smo se zanesli na njihove konice.
V mislih sem se podal nazaj v čas in potem preko gora v domovino.
Pravzaprav teče vse naprej, sem pomodroval in spel dalje po dolini.
V Innsbrucku, januarja 1959.