Aplenca 12/2010 - Jože Pavlič: Iz pogovorov z zdravnikom dr. Jožem Bohincem
Dr. Joža Bohinc (1901-1995) iz Cerkelj na Gorenjskem počiva v družinskem grobu Bohinčevih v neposredni bližini župnijske cerkve v Cerkljah na Gorenjskem (v prvi vrsti grobov ob pokopališkem zidu na zahodnem robu pokopališča).
Rodil se je »pri Bolčarju«, št. 47 v Zalogu, ki je tedaj spadal v občino in pod pošto Komenda, mami Frančiški (1866-1935), rojeni Zavrl (njena mama je bila »Pogačarjeva« iz Pšenične Police), in očetu Mihaelu (1863- 1941), »Kernovemu« iz Zaloga, v Cerkljah pa si je postavil nov dom in ustvaril družino.
Ta zapis naj bo hvaležen spomin starejših Komendčanov nanj, saj je zdravil marsikoga izmed njih.
Peš, s konjem, kolesom, motorjem, nazadnje avtomobilom, je zaradi svoje velike volje pomagati bolnim osebam v najboljših življenjskih letih kot zdravnik obiskoval območje od Jezerskega, podkrvavških vasi, Šenčurja, Smlednika, Bukovice, Komende do Kamnika. To je zmogel tudi zaradi svoje čile narave. Kadar se mu je mudilo k bolniku v kakšno vas pod Krvavcem, jo je z zdravniško torbo v roki mahnil kar skozi gozd, preskočil potok, se prebijal po najbližji poti do hiše, v kateri je bil bolnik, samo da bi čim prej prišel do njega. Pri tem ga ni nič ustavilo, zadržalo. Bil je res pravi ljudski zdravnik: priljubljen, spoštovan, iznajdljiv in uren, ko je šlo za hude primere, dober diagnostik.
Kot zdravnik se je pogosto mudil tudi v Komendi. Bil je prijatelj in zdravnik znane Mejačeve družine, na Komendski Dobravi je obiskoval in zdravil slikarja Ludvika Juhanta – Dobravskega, v Kaplji vasi je imel sorodnike »pri Vodetu«, saj je bil tedanji gospodar Janez Grintal, kapljevaški župan, bratranec njegovega očeta Mihaela. Po očetovi strani je njegov rod izviral iz Zapog. Sorodnike je imel tudi pri »Slanovčevih« na Klancu (Franc Korbar s Klanca je bil ravnatelj gimnazije v Kranju) ter pri »Francevneku« v isti vasi in pri »Štrcinu« v Komendi.
Prijateljeval je tudi z nekdanjim komendskim župnikom Viktorijanom Demšarjem, ki mu je še posebej rad pripovedoval o Petru Pavlu Glavarju, mu pokazal knjižno bogastvo njegove knjižnice, sam pa ga je zdravil. Demšarja je takole ocenil: »Fejst človek je bil, poštenjak od nog do glave!« Vedel je tudi, da je imel v mladih letih težave glede odločitve za duhovniški poklic (tudi Joža sam je tri mesece študiral teologijo, nato pa je ta študij zamenjal z medicino), da sta z mamo romala na Višarje, kjer sta Marijo prosila za pravilno sinovo življenjsko odločitev. Ta je nazadnje bila – duhovništvo.
Kot študent medicine je Joža rad zahajal k »Mejačevim«. Tja ga je vleklo predvsem zaradi Vide, hčerke Andreja in Franje Mejač, iz te »ljubezni« pa, kot je ponavadi s študentskimi simpatijami in ljubeznimi, ni bilo nič. Franjo Mejačevo, ženo veletrgovca Andreja Mejača, je dr. Joža Bohinc ocenil kot bistro, pobožno, srčno dobro in darežljivo žensko. Rada je hodila v hribe. Bila je botrica – glavna dobrotnica – Plečnikove kapelice na Krvavcu, ki jo je 18. avgusta 1928 blagoslovil poznejši ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, poleg nje tudi pastirske stanove na Krvavcu. Njen mož Andrej je bil majhne postave, zelo debel in tudi zato ni mogel več hoditi v hribe.
Zlasti po prvi svetovni vojni, ko si je zlomil nogo (to mi je povedala njegova vnukinja Nada Slokar iz Ljubljane). Zaradi tega tudi ni bil tako okreten, se je začel še bolj debeliti. Ko je bil še razmeroma mlad in uren, je z otroki rad obiskoval gore, bil pa je tudi lovec.
Za hojo v gore se je v mladih letih navduševal njegov najstarejši sin Vitko. Z njim se je Joža domenil, da bosta markirala pot iz Komende na Krvavec. K temu sta pritegnila tudi jurista Stanka Peterlina, »Orlovega« s Podboršta. Vitko mu je predlagal: »Joža, ali bi šla zaznamovat to pot, da bodo ljudje vedeli, kod iti na Krvavec.« Joža je bil, navdušen za hribe, takoj za to. Vitko, ki je bil pri denarju, je kupil rdečo barvo in čopiče, Joža in Stanko pa sta mu pomagala. Začeli so na Podborštu, nadaljevali skozi Komendsko Dobravo, čez potok Dupl'č, na Šenturško Goro (Joža je poudaril, da bi jo morali pisati Šenturša Gora, ne pa Šenturška, ker je to napačno, je bil za to kriv čas »jugoslovenarstva« pod generalom Živkovićem), do Ambroža in potem do vrha Krvavca. Pot so markirali tako, da so na tista drevesa, za katera so menili, da jih lastniki ne bodo posekali, malo više kot en meter na južni strani zarisali okrog 15 cm širok pas. Znamenja so delali tudi na večje kamne in skale ob poti, na kakšno skalo pa so napisali tudi začetnice svojih imen in priimkov. To so naredili tudi na kapelici »pri Ambrožu«. Na njej so, to se še dobro spominja Jožev sin Jože, elektroinženir, pod vrhom zapisali svoja imena, priimke pa le z začetnicami.
Pot so markirali okrog leta 1923, to je dve leti pred odprtjem planinske koče na Krvavcu. To so naredili, da bi ljudje po njej hodili iz Komende na Krvavec.
Bila je hipna odločitev, saj pozneje niso šli nikdar več skupaj po njej na to goro pa tudi v planine ne.
Dr. Joža Bohinc je pozneje v Goriških Brdih, kjer je bil na oddihu, čisto slučajno zvedel, kako naj bi umrl Mejačev Vitko. Povedali so mu, da se je med drugo svetovno vojno peljal z avtomobilom na obisk k sestri Vidi, poročeni Marušič, v Solkan. Pod Trnovskim gozdom so ga ustavili partizani ga prisilili, da je izstopil iz avtomobila. Ko so zvedeli, koga so prijeli, si je moral sam izkopati grob, nato pa so ga ustrelili.
Dr. Bohinc mi je tudi povedal, da je Andrej Mejač prijateljeval s socialnim reformatorjem dr. Janezom Evangelistom Krekom, ki je nekaj časa obiskoval osnovno šolo tudi v Komendi in bil odličen učenec, v otroških letih pa je stanoval »pri Perčevih« na Potoku. Zakaj ravno tam, ni vedel povedati, domneval pa je, da verjetno zato, ker so bili Perčevi bistri ljudje. Tudi pozneje, kadar je prihajal v Komendo, jih je rad obiskoval. Jožev oče Mihael je, kadar je govoril o Mejačevih, vedno dejal, da »živijo na šoli«. Pozneje se jih je zaradi tega prijel vzdevek »Šolski«. Imel jih je za bistre in sposobne ljudi, ki so tudi zaradi tega prišli do velikega premoženja, uničenega med drugo svetovno vojno.
Med drugim so kupili domačijo od kmeta Zidanška, ko jo je ta zapravil.
Dr. Joža Bohinc je v Komendi tudi predaval o skrbi za zdravje še v stari šoli blizu lip v bližini župnijske cerkve, ki so jo med drugo svetovno vojno požgali partizani.
In še njegov recept za dolgo življenje: veliko gibanja, ne premočna in preobilna ter preveč posoljena hrana. Kar zadeva mast, je dr. Bohinc menil, da je boljša svinjska mast kot olje. V glavnem je priporočal uživanje zdrave mešane hrane.
Pri njem se je ta recept več kot obnesel!
Jože Pavlič