Polet - Drago Kralj: Zdaj je že v cvetju in dišavju gmajna doberdobskega krasa, ki vabi na nezahtevne (ravne) sprehode in pohode po svojih kar samotnih stezah in neprometnih poteh
Ta krajina, ki ji Italijani pravijo Soški kras (Carso Isontino), sega najbolj na zahod in se spušča najniže nad furlansko ravan; zagozdena je med sotočje Soče in Vipave na severu ter izvir Timave na jugu.
Sredi planote leži velika vas Doberdob/ Doberdo del Lago (98 m), od morja oddaljena, zračno, le pet kilometrov. Sredi vasi je trgec, ob katerem stoji velika Martinova cerkev, katere pročelje je svojevrsten pomnik ... V kamen je vklesan italijanski napis: »V slavo Boga in v spomin na zmago Italije obnovljeno v letu Gospodovem 1925.« Vas so italijanski vojaki povsem porušili in potem na kratko zasedli po poldrugem letu naskokov. Nad italijanskim napisom pa je na mozaični podobi Marije ter sv. Martina in Urha še slovenski napis »Od nekdaj tu živi Slovencev rod«.
Na vaškem trgu stojita na zelenici pred slovenskima šolama (osnovno in nižjo srednjo) spomenika Prežihovemu Vorancu in 73 tukajšnjim partizanom s pripisom: »Rod, ki ostal je, našo setev žanje ...« Vsi javni krajevni napisi, od uličnih imen po slovenskih pesnikih do hudega psa in kažipota k orožnikom in v vinotoče, so dosledno dvojezični. V vasi so tri turistične kmetije, najbolj pri roki je – takoj za cerkvijo – Kovačeva.
Jezero v krajinskem parku
Poldrug kilometer iz vasi na jugovzhod občasno zavalovi Doberdobsko jezero na nadmorski višini komaj šest metrov. Poleti večinoma presahne in ostaja sredi mokrine le vodni stržen. Voda vanj priteka pod površjem iz Vipave, a odmaka se enako skrito v izvir Timave. Ob jezeru je speljana krožna označena steza; bolj zanimiva pa mi je pot, speljana severno od jezera po razglednem slemenu Črne griže. Najprej pripelje do velikega poslopja informacijskega centra (134 m) z gostiščem in muzejem, potem se nadaljuje še dva kilometra do koče (118 m), v kateri je imel med soškimi bitkami italijanski poveljnik, general Cadorna, svoj štab.
Malo nad kočo se dviga razglednik – skalovita Gradina/Castelazzo (155 m). Lahko pa se od koče spustimo po stopničasti stezi dol čez cesto in na pot okrog jezera ter se po njej vrnemo v vas.
Sprehod po cvetoči gmajni
Enako ali še bolj zanimivo je »tavanje« po kraški gmajni severno od Doberdoba. Iz vasi krenemo po cesti (št. 15) na sever, a še pred koncem naselja zavijemo levo na pohodniško stezo št. 77, ki se kmalu združi z modro označeno slovensko planinsko potjo, ki seže od Trsta do trbiške tromeje. Napredujemo proti severu, prečkamo nekaj cest, preidemo na pot št. 72 in vkorakamo v vasico Martinščino/San Martino del Carso (171 m), edino vas na tem Krasu, kjer domuje komaj kaj naših rojakov. Za nami je od Doberdoba dobrih pet kilometrov poti. Po dva kilometra daljši poti, skozi vasico Poljane/Marcottini (107 m), po smeri št. 72 in nato po cesti št. 15. se vrnemo v Doberdob. Če smo pri moči, času, vremenu in volji, lahko iz Martinščine nadaljujemo pot –dobra dva kilometra –proti severovzhodu kar po cesti, ki ni prometna, do razgledne ploščadi (261 m) nad Goriško ravnino pod vrhom legendarne Debele Griže/Monte San Michele (275 m), ki je bila v bitki za Gorico najtrši oreh za italijanske naskakovalce. Od tod je čudovit razgled po vsej Goriški, daleč čez gričevja, brda in planote na vrhove Julijcev. Tu je spominski muzej in skoraj brez števila spomenikov in znamenj –armadam, enotam in posameznikom.
Vračamo se lahko po isti poti ali naokrog skozi vas Vrh/San Michele del Carso (228 m) in zaselek Cotiči/Cotici (184 m) ter po stezi št. 72 v Martinščino ali pa kar po cesti skozi Poljano.
Drago Kralj